Zgodbe

Na Rožengruntu so že zdavnaj spili kavo

Edina kmetija stanovalcev socialnovarstvenega zavoda pri nas

Avtor:

Katarina Šulek

Značke:

Pri Sveti Ani, na severu Slovenskih goric, deset stanovalcev Socialnovarstvenega zavoda Hrastovec ob podpori zaposlenih pridela toliko, da so samooskrbni. To je edina takšna kmetija pri nas.

Pomladno sonce je to dopoldne prijetno grelo in svetilo po gričih, da so bili ti samo še bolj zeleni. Tam, kjer so se izgubili v daljavi, so cesto z obeh strani uokvirjale zaplate njiv in travnikov, s katerih so se visoko dvigali klasi trav in cvetje. Na Rožengruntu so že zdavnaj spili jutranjo kavo. Viktor, Jernej, Franc in Srečko so zdaj sedeli ob polnem zaboju koruznih storžev in spretno robkali koruzo. »Za prašiče bo,« so razložili. Irena, Karl in dva Franca so za mizo na dvorišču, kjer je sicer prostor za skupne pogovore in kavo, pripravljali luštrek. »Za kosilo in za zalogo bo,« so prikimali. Pred hišo je Alojz lupil še zadnje krompirje in jih dajal v že skoraj povsem polno skledo. »Za obed,« je tiho pritrdil. Iz kuhinje se je slišal žvenket posode: Helena in Majda sta že začeli priprave za glavno jed tega dne.

Edini pri nas. Deset stanovalcev živi na tej kmetiji v občini Sveta Ana, umeščeni na severu Slovenskih goric. Socialnovarstvenemu zavodu Hrastovec, v katerem so pretežno nastanjeni odrasli s težavami v duševnem zdravju, jo je pred leti dal v najem zasebnik. Zdaj je to ena od zavodovih zunanjih bivanjskih enot. Takih enot, še deset hiš in enajst stanovanj, ima sicer zavod od Vrhol do Hodoša. Rožengrunt pa je tudi edina taka kmetija pri nas, na kateri njeni stanovalci ob podpori zaposlenih iz zavoda pridelajo toliko, da so samooskrbni. Na petih hektarjih so gozd, njiva, vrt in rastlinjak z zelenjavo, sadovnjak, pašniki, hlev z živalmi, čebelnjak …

Spokoj v hlevu. Na Rožengruntu je vse kot iz škatlice, skrbno pospravljeno, vzdrževano, lično in domačno okrašeno: hiša, lopa, gospodarsko poslopje in čez dvorišče na levo od hiše hlev. Pred vhodom vanj pa zajčnik. »Tudi do sto zajcev imamo,« pojasni Jernej. Prašičev v prostoru to dopoldne ne more nič vznemiriti. Še Dore, ki ima edina na vratih v svinjak z rdečo napisano svoje ime, ne. Dodobra siti zleknjeni na mehkem počivajo v prijetnem hladu. Zraven so kokoši, le za vzorec jih je v kurniku, večina se jih raje prosto pase zunaj. »Okoli petindvajset jih imamo. Vsak dan poberemo iz gnezd od petnajst do dvajset jajc,« povedo.

Rad bi šel na svoje. Deset ovac in tri koze so ta dan čakale, kdaj jih bodo odpeljali v Hrastovec, kjer naj bi popasle bližnji zavodov grič. »Kar naprej silijo izza ograde, ker iščejo svežo travo,« namigne Jernej. Štirideset let ima. Na Rožengruntu mu je dobro, pravi, a vendar bi si želel zaživeti na svojem. Zdaj za tri, štiri dni na mesec odide domov, njegovi ga pridejo obiskat na Rožengrunt. Večino časa pa tako kot drugi preživi na kmetiji. Zabavajo se zlasti z igranjem igre človek, ne jezi se. Kdaj pa kdaj odidejo peš ali s kolesom v tri kilometre oddaljen Lokavec v tamkajšnjo trgovino. Ali pa med domačini posedijo v lokavški gostilni. Dobro se razumejo z njimi, in kadar je večje delo na kmetiji, tudi drug drugemu pomagajo.

Na izlet običajno hodijo na Kope, kjer ima zavod počitniško hišo. Ali v Izolo za en dan. »Saj bi šli za dalj časa, a zaradi živali to ni mogoče.« Jernej prejema na mesec približno 30 evrov žepnine. »Za cigarete je. Saj vse drugo pa tako dobimo tukaj,« še odločno pove.

Alfa konjska samca. Na Rožengruntu so vsakodnevne naloge razdeljene in ve se, kdo je za kaj odgovoren. Jernej skrbi za ovce in kokoši, Srečko za prašiče in zajce, sedeminšestdesetletni Karl in 44-letni Viktor pa za konja Pera in Princa, kasača in haflingerja, ki se tudi to dopoldne paseta na ograjenem travniku tik ob hlevu. Eden zgoraj, drugi spodaj. »Ne marata se, zato ju moramo kar naprej ločevati,« razloži Viktor. »Najbrž zato, ker sta alfa samca,« doda v smehu.

Koli pokajo od teže. Na drugi strani, za gospodarskim poslopjem desno od hiše, se v sadovnjaku pase srnjad, pet samic in samec. »Mlade pričakujejo,« namigne Srečko. Nasproti sadovnjaka, pod čebelnjakom, se po hribu spuščata njiva in za njo rastlinjak. »21 krat 8 metrov je velik,« s ponosom pove 44-letni Srečko. V njem pa ni da ni: od paradižnika, kumaric, bučk, česna, peteršilja, solat za vso zimo do krompirja. »Letošnja pozeba se bo poznala,« poreče o krompirju, ki so ga posadili tudi na njivi, »ponekod so stebla že zelo visoko, spet drugje so komaj opazna.«

»Skoraj dva kilograma tehta en naš paradižnik, oporni koli od teže kar pokajo,« se z zadovoljstvom pohvali potem. Zato Srečko pusti kakšnega, da dobro dozori, ga prereže na pol, vzame iz polovic semena, jih opere, precedi skozi cedilko in jih da na časopis, da se posušijo. Potem jih spravi, da bodo čez leto iz njih spet pognali paradižniki velikani.

Več v reviji Zarja št., 23. 06. 06. 2017