Rokodelci

Rokodelci: Jernej Planinšek

Projektant, ki oblikuje dile Jernej Planinšek je mestni fant z diplomo inženirja gradbeništva, še pred desetimi leti je predano projektiral ceste in se vsak dan vozil na delo iz Celja v Ljubljano. Še v sanjah ni pomislil na to, da bo nekega dne živel v ritmu kmečkih opravil in se ukvarjal z rokodelstvom.

Avtor:

Tekst: Žana Kapetanović | Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Značke:

Ne, kmet pa ne bom! Tako bi, kot to trdi sam, odgovoril Jernej, če bi ga kaj takšnega vprašali, preden se je pred enajstimi leti zaljubil v Urško Topolšek Planinšek, ki je hitro po prvi zanositvi prevzela vodenje Ekološke kmetije Urška. In Jernej zdaj skrbi za njive, gozd, živali in vse drugo, v prostih trenutkih pa smukne v delavnico in oblikuje lesene deske.

Rokodelstvo je v družini. Ded se je veliko ukvarjal z lesom, mama je zelo rada izdelovala stvari iz filca in pletla, stric je imel veliko delavnico za izdelavo sodov. »Torej sem le imel nekaj rokodelstva v krvi! Občasno sem se česa lotil in bil vedno dokaj spreten, resno pa se s tem delom nisem ukvarjal, vse dokler mi ni žena rekla, da potrebuje v gostilni deske za strežbo. Spomnil sem se starega hrasta na kmetiji in se ga lotil. Stik z lesom človeka zasvoji in v njem vzbuja prijetne občutke. Žena mi je rekla, naj ne pretiravam z oblikami, češ da potrebuje preproste deske, mene pa je vse skupaj prevzelo in začel sem izdelovati lične različice.«

Povpraševanje ti da krila. »Gostom so moje deske všeč, začeli so po njih povpraševati, to pa je bila zame takšna spodbuda, da zdaj še naprej razvijam tehniko. V veliko veselje mi je to poigravanje z oblikovanjem, tako da si od časa do časa izmislim povsem novo obliko.«

Kmetu za žepnino? Jernej se nasmeji ob vprašanju, ali je denar, ki ga prinašajo deske, njegova žepnina. »Običajno ga vložim v kakšen nov stroj.« Delavnica? Najprej je delal v garaži, potem so na kmetiji uredili improvizirano delavnico v manjšem prostoru. Zdaj načrtuje, da bo prihodnje leto, ko se bo lotil predelave hleva in postavil lesen silos, v njem uredil tudi pravo delavnico.

Vse, kar žena potrebuje, Jernej naredi. Sliši se kot prisila, a je v resnici vedno znova spodbuda. Boš naredil senčnik v zeliščnem vrtu? Boš naredil kakšno leseno žlico? Naredi mi, prosim, nože za namaze. Ali lahko narediš čisto majhne deske za strežbo ...? V Urškini glavi se nenehno porajajo nove ideje, Jernej pa te ideje z veseljem nadgradi.

Žlice? »Z njimi je največ dela. Marsikatera je končala v košu za smeti. Pozimi, ko ni veliko drugega dela in ko so dnevi krajši, se kakšni resnično predano posvetim. Največ naredim v delavnici v kratkih zimskih dnevih.«

Načrti? »Ne bi rad preveč širil ponudbe, ker je na kmetiji veliko dela. Zdaj so zame izziv različne klopi, najprej seveda za našo kmetijo, potem bomo pa še videli. Pri takšnih kreacijah je izhodišče tudi les, ki ti je voljo. Morda se bom nekega dne lotil tudi preprostih igračk iz lesa.«