Rokodelci

Rokodelci: Daša Kogoj, Daša's pottery

Glina jo je izbrala Z glino se Daša Kogoj ljubiteljsko ukvarja že šestnajst let. Čeprav si na vso moč prizadeva, da bi se razvila do te mere, da bi postalo njeno ustvarjanje tudi njen kruh, meni, da to za zdaj še ni mogoče. »Mogoče še vedno nisem zbrala dovolj poguma,« pravi. Pa bi ga morala, ker so njene stvaritve zelo lepe.

Avtor:

Tekst: Žana Kapetanović | Foto: Mateja J. Potočnik

Značke:

Glina je preprosto del njenega življenja. »Zakaj glina? Ni bilo kakšnih posebnih miselnih tokov, preden sem se začela ukvarjati z njo. Nikoli prej nisem o tem nič prebrala. Bila je zgolj odločitev, da se vpišem na tečaj. In odtlej je glina del mojega življenja.«

Oblikovalka gline? Lončarka? 
»Pri nas v Sloveniji ni v uporabi kakšna posebna klasifikacija. Vsaj ne med laiki. Tisti, ki se ukvarjamo z glino, pa razmišljamo približno takole: na začetku si učenec oziroma nekdo, ki se ukvarja z glino. Ko postaneš tako samostojen, da ne potrebuješ vodenja, ko poznaš tehnike in veš, kako dati lonce v peč, si lončar. Ko presežeš osnove in začneš iz gline ustvarjati bolj zapletene kompozicije, si umetnik.«

Vaja dela mojstra.
Po poklicu je diplomirana politologinja. Torej sodi med ljudi s suficitarnim poklicem, zato je delo iskala tam, kjer ga je bilo mogoče najti. Dela v podjetju, ki se ukvarja z rezervnimi deli za avtomobile. Skrbi za program dodatne opreme. »Povezave z oblikovanjem gline ni, je pa kljub temu v vsakem poklicu neka stalnica: vaja dela mojstra, če mojster dela vajo,« pravi Daša.

Rokodelstvo, ki jo veseli, ali več kot to? Ljubezen?
 »Ni samo nekaj, kar me veseli, prav tako pa tudi ni ljubezen. V bistvu je to del mene. Del, o katerem si ne morem predstavljati, da ga ne bi bilo.«

Vztrajno prizadevanje in pridno delo? »Vsekakor. Brez tega ni nič. Največja past pri vsakršnem ustvarjanju je opustitev dela zaradi neuspeha. Vsaka napaka je v bistvu nekaj dobrega, ker se tako učimo.«

Preprostost in funkcionalnost. Dašini izdelki so preprosti. Trudi se, da so oblike čim bolj naravne, da so barve naravne in predmeti uporabni. »Sama sem zelo funkcionalen tip človeka, in to se kaže tudi v mojih izdelkih. Vse mora imeti namen in biti uporabno.«
Kadar sedi za lončarskim vretenom, jo glina pomirja in hkrati polni z energijo. Naj ima za seboj še tako težek dan, je takrat, ko sede za vreteno, vse drugače. »V hipu nisem nič več nekdo, ki je ravnokar prišel iz službe, ampak lončarka, ki bo zdaj zdaj ustvarila nekaj novega. In ustvarjati je nekaj najlepšega.«

Kdo je njen najljubši učitelj? »Ines Kovačič. Je moja prijateljica in mentorica in od nje vedno dobim najkakovostnejšo kritiko. Ona je zame najvišja stopnja znanja, je umetnica.«