Klemen Bunderla Odkrito.si

Klemen Bunderla samski, a ne osamljen

Rok Černic, blagajna, račun Svet24.si

Prezgodnje slovo mladega Roka: "Še naprej navijaj...

Kozarec vode Petisvet

Enostavna metoda, ki vam lahko čez noč ...

Rahel Orban Svet24.si

FOTO: Orbanova hčerka umazano plenico zalučala ...

Danijela Martinović Svet24.si

Imata Danijela in Grašo res hude težave v zvezi?

Justin Bieber Najstnica.si

To je Bieberjev dojenček

STEVE URKEL Njena.si

Takšen je danes Steve Urkel!

Odklenjeno

Življenje je neznosno, pomagajte nam!

Desetega maja ob 12.30 so na švicarski kliniki hitro in neboleče končali življenje 104-letnega avstralskega znanstvenika Davida Goodalla, ki preprosto ni več hotel živeti.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Še prej je poskrbel, da je ves svet poročal in razpravljal o pravici do dostojne smrti, za svoja leta nenavadno čil je dovolil, da ga spremlja kamera, in je kar sam povedal javnosti, zakaj ima pravico, da prekine stanje, ki je daleč od kakovostnega življenja. In da bi morali imeti to pravico vsi. Tudi v Sloveniji imamo znanstvenika, akademika dr. Janka Pleterskega, ki je pred dvema mesecema poskušal narediti samomor, a mu ni uspelo. Proti njegovi volji so ga vrnili v življenje, zato je državnemu zboru poslal izjavo, ki naj spodbode široko javno razpravo o pravici do dostojanstvene smrti, pa tudi konkretne rešitve, pravi njegov sin dr. dr. dr. Andrej Pleterski.

Pustite me umreti. Akademik Janko Pleterski je menil, da bo živel kakšnih sedemdeset let, tako kot njegovi predniki, pravi sin Andrej, trojni doktor (zgodovine, arheologije in etnologije), univerzitetni profesor in raziskovalec. A se je življenje kar vleklo tudi po upokojitvi, ko je še znanstveno deloval, zadnjo knjigo (pisma, ki jih je pošiljal ljudem, pa tudi ustanovam) so mu sodelavci izdali pred kakšnim mesecem, na predstavitvi ga ni bilo. Leta 2009 je ženo zadela kap, zaradi nege je morala v dom in šel je tudi on, da ji je lahko pomagal. Čez dve leti je umrla, on je pa ostal. Starostne tegobe so se množile in, preprosto povedano, čedalje manj je rad živel. Pravzaprav sploh ne. Njegov prijatelj je poskušal narediti samomor tako, da je pojedel tablico uspavalnih tablet, pa jih je bilo preveč naenkrat in je večino izbruhal. Izprali so mu želodec in ga prisilili, da živi naprej. Mu je pa kasneje uspelo na drugačen način.

evtanazija akad Janko Pleterski foto SAZU.jpg
Akademik Janko Pleterski je nedolgo pred smrtjo zahteval pravico do dostojanstvene smrti.
SAZU

»Oče je skoraj gluh in skoraj slep, razlikuje le še temo od svetlobe. Ne more brati, ne more pisati, z njim se sporazumevaš tako, da mu vpiješ na uho. Slušni aparat? Ni se sprijaznil z njim, saj med različnimi šumi ne loči govora,« pravi sin. Akademik je že zdavnaj izrazil željo, da hoče umreti, ker takšno življenje pač nima nobenega smisla in je eno samo trpljenje. Zato je pred dvema mesecema, star 95 let, tudi sam poskušal narediti konec svoji kalvariji. Prerezal si je žile.

Mislil je, da bo izkrvavel v nekaj minutah, a je kri odtekala počasi, prepočasi – in so ga našli. Obvestili so sina in  odvili so se običajni postopki pri poskusu samomora. Čeprav je akademik že pred leti podpisal izjavo, da ne dovoli oživljanja, je zdravniška stroka ugotovila, da v tem primeru papir ne velja. In so ga spravili k sebi. »Kasneje sem razmišljal, da bi se moral z njim zakleniti v sobo in počakati, da izkrvavi, pa naj me obsodijo, kakor hočejo,« pravi sin, ki očetovo odločitev globoko razume in podpira. Je pa vprašanje, ali bi se posrečilo, saj bi v domu nedvomno poklicali policijo, ki bi vdrla v sobo in samomorilca, ki je pri polni zavesti vedel, kaj dela, rešila.

evtanazija 2.jpg

Samomori starejših. Mimogrede, tudi David Goodall je na začetku leta poskušal narediti samomor in se mu ni posrečil, zato mu je ena od avstralskih dobrodelnih organizacij tudi omogočila pot v Basel. Ljudem, ki se zavzemajo za evtanazijo, velikokrat rečejo, da se naj pa sami ubijejo, če jim ni več do življenja. In tudi se, v Sloveniji, kot je znano, smo na svetovnem vrhu po samomorilnosti in tega problema nikakor ne znamo rešiti. Samomorilci poznajo veliko načinov, kako oditi s tega sveta, ne da bi kdo posumil, da so to naredili po svoji volji. Zaletavajo se z avtomobili, vozijo v napačno smer po avtocesti, plezajo v hribe in strmoglavljajo v prepad, zastrupljajo se z izpušnimi plini in kombinacijo tablet ter alkohola … Tudi vrv in pištola sta še zmeraj priljubljeno sredstvo, a v tem primeru seveda ni nobenega dvoma, da je šlo za samomor, enako je z rezanjem žil in  jemanjem velike količine zdravil. Vse to je morbidna pripoved, vem, a je za večino starostnikov, ki ne vidijo, ne slišijo in se še komaj gibajo, paleta samomorilnih praks nedostopna. Še kri teče počasneje. Morda dolgo zbirajo uspavalne  tablete, a jih shirano telo ne prebavi, temveč vrne. Skratka, tudi če ljudje, ki si želijo skrajšati življenje, nimajo verskih ali kakšnih drugih predsodkov (kar je bog dal, lahko le bog vzame), si sami največkrat ne morejo pomagati. Tisti pa, ki bi jim lahko pomagali, tvegajo, da se bodo znašli z etiketo »morilec« za zapahi.

evtanazija 3.jpg

Zakaj pa ne Slovenija? Pravico do dostojne smrti je treba rešiti sistemsko, pravi Andrej Pleterski. Le redke države imajo uzakonjeno evtanazijo, poleg petih zveznih ameriških držav še Švica, Belgija, Nizozemska, Avstralija (a bo zakon začel veljati šele prihodnje leto, za bolnike, ki imajo pred seboj le še pol leta življenja), o tem razpravljajo tudi v španskem parlamentu. Zakaj pa ne bi bila majhna Slovenija velika na tem področju? Dr. Andrej Pleterski si predstavlja, da bi morala predlog za razpravo v državnem zboru pripraviti interdisciplinarno zastavljena skupina strokovnjakov in da naj bi v končni fazi o pomoči pri dostojanstveni smrti odločale posebne komisije. Obravnavale naj bi vse, ki razmišljajo o samomoru in prosijo za strokovno pomoč pri tem. Gotovo bi lahko rešili marsikatero življenje, pravi sogovornik. Strokovnjaki v takšnih komisijah bi najprej poskušali pomagati potencialnim samomorilcem in jih usmeriti v ustrezno obravnavo, tistim, pri katerih bi ugotovili, da je zanje življenje zares mučno, boleče in nesmiselno, bi pa pri samomoru pomagali.

evtanazija biserka marolt meden - foto MJP.jpg
Biserka Marolt Meden
Mateja J. Potočnik

Denar za švicarsko kliniko imam prihranjen!

Biserka Marolt Meden, »mama« pediatrične klinike in predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit:

»Izjava akademika Pleterskega in razmišljanje njegovega sina sta se me globoko dotaknila, saj to življenjsko izkušnjo že nekaj časa živim tudi sama.

Strinjam se, da je treba ljudem omogočiti, da odločajo o svoji smrti. Včeraj sem držala za roko svojo skoraj devetdesetletno mamo, ki si že dolgo želi umreti, in ničkolikokrat smo vsi poslušali njeno željo, naj ji prinesemo nekaj, da bo popila in zaspala ... Čez noč se ji je zdravstveno stanje spet poslabšalo, bila je popolnoma neodzivna, s pomočjo kisika je spala in ves dan nič jedla in pila. Ko je odprla oči, me ni spoznala. Zaradi stokanja vem, da jo nekaj zelo boli. Spregovori le še redkokdaj. Gospa, ki v življenju ni nikoli preklinjala, je v zadnjem času zaklela ...

Mama je že tri leta nepokretna, pet let popolnoma slepa na eno oko, v plenicah in ima napredujočo demenco. Kljub popuščanju srca, težavam s požiranjem, dvema vrstama kožnega karcinoma, ki so ga začeli zdraviti šele prejšnji mesec, je še vedno živa.A to ni nobeno življenje. Ne trpi samo mami, naša babi, ampak vsa družina. Nekdaj nadvse živahna, aktivna, preveč delovna, stroga bančna uradnica Narodne banke Slovenije, energična, zelo samosvoja mami je samo še kupček bolečih kosti. Popolnoma shirana s tako tanko kožo, ki je vsa v ranah.

Vem, da če bi lahko, bi naredila, kar je že dolgo obljubljala – samomor.

S sestro sva se odločili, da ne dovoliva invazivnih posegov (gastrostome ipd.), in želiva, da mama brez bolečin zaspi. Kar pa je v sedanjem sistemu (dolgotrajne oskrbe), ki ga dejansko po meri posameznikov še ni, problem, ki ga mora družba čim prej rešiti. Tudi zdravstveni sistem (ali bolje rečeno država) še ne omogoča dostojnega slovesa od življenja, saj je negovalnih bolnišnic in hospicev občutno premalo.

Čakam, da bo ura osem, da začnem telefonariti, prositi, moledovati, da mami ne bi bolelo ...  In potem v avto in v Kranjsko Goro, ker v Ljubljani v domu ni prostora.

Napisala sem že  oporoko in vanjo pri polni zavesti s pričami zapisala, da me še prej, kot ko bi bila takšna kot že nekaj časa moja mami, odpeljejo v Švico, da bom tam v miru zaspala. Denar za ta namen sem prihranila.

Vsekakor pa se strinjam, da potrebujemo neke vrste strokovno etično komisijo, ki vsak primer posebej natančno preuči, da ne bi prihajalo do zlorab, ko bo odločanje o smrti omogočeno tudi v Sloveniji, saj vsi nimajo sredstev za Švico.« 

evtanazija andrej pleterski.jpg
Dr. Andrej Pleterski
Revija Zarja

Državnemu zboru Republike Slovenije

Spoštovani!

Posredujem vam izjavo gospoda akad. prof. dr. Janka Pleterskega, dr. h. c., ki ga kot prostovoljka obiskujem v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani:

»Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človečansko pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava. Hočem posebej poudariti, da vztrajam na stališču, da bi morala biti ta pravica do smrti priznana v Sloveniji pa tudi v vseh drugih državah. Moja želja in namen je opozoriti Državni zbor RS kot najvišji organ naše državne suverenosti, da mora sistem demokracije to vprašanje pravice rešiti sistemsko. Sam v tem smislu kaj drugega ne morem storiti več. Zmogel pa sem to povedati človeku, ki je priča mojih besed, ki jih še zmorem.«

S spoštovanjem!

Zapisala po nareku Metka Pevec Gašperin

Odgovora na izjavo dr. Janka Pleterskega iz državnega zbora še ni. Pristojni niso utegnili niti tega zapisati, da so pošto dobili in da bodo po svojih močeh o tem razmislili. Se pa izjava širi med akademikovimi kolegi in kolegicami, ki ga razumejo in podpirajo, in se bo nedvomno tudi v medijih. Vsekakor bomo o boju očeta in sina za dostojanstveno smrt še pisali, vabimo pa tudi bralke in bralce, da povedo, kaj mislijo o tem.

Objavljeno v Zarji št. 21, 22. 5. 2018.