Odklenjeno

Kako se počutim? Usrano!

Zavetišče za brezdomce na Poljanski cesti v Ljubljani. Dogovorjena sem bila s 65-letnim Markom, Ljubljančanom, ki je lani v pozni jeseni postal brezdomec.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Mateja Pišorn, strokovna delavka v zavetišču, mi je predhodno po telefonu povedala, da je gospod Marko urejen človek in da nima kakšnih posebnih osebnostnih težav ali težav z alkoholom. Na cesti oziroma v zavetišču je zato, ker je izgubil stanovanje. Deložacija. Pišornova je povedala, da je te vrste brezdomcev vsak dan več. Banke so po navadi neusmiljene in jih ne zanima človeška beda, ki jo puščajo za seboj taki ukrepi. Ni nujno, da si zapit ali kako drugače zasvojen, na cesti lahko pristaneš že, če sprejmeš kakšno slabo odločitev. Obiskovalci zavetišča v Ljubljani, ki pridejo tja na kosilo, niso samo brezdomci, so tudi upokojenci, pa zaposleni z minimalno plačo in prekarci.

Težko je reči »pojdite vi malo v rit!« Mateja Pišorn, mlada in zagnana diplomirana socialna delavka, je pustila službo v enem od centrov za socialno delo, kjer sta jo dušila norma in občutek, da bolj malo pomaga ljudem. Udobno  službo je rajši zamenjala za precej težjo v zavetišču. Povedala je, da so odlična ekipa, ki se razume in podpira, delo pa ji daje občutek, da je koristna. Da v resnici pomaga ljudem.

Zgodilo se je, da je partnerka umrla, dedič je bil njen sin in Marko je pristal na cesti. »Deložirali so me oktobra lani, najprej sem spal na nekih stopnicah, potem pa so mi dobri ljudje pokazali, kam se lahko zatečem. In zdaj sem tu, na Poljanski,« je rekel Marko, ki je tudi že trikratni dedek. 

Pričakala me je z novico, da danes žal odpade dogovorjen pogovor z Markom, ker je moral nujno po opravkih. Pa smo prestavili za en dan. Nič hudega, sem si rekla, se bom pa malce pogovorila z zgovorno in dinamično Matejo, pa še kakšne klošarje bom poiskala v bližnjem parku. To svojo misel sem izrekla naglas. Takoj, ko sem izustila besedo klošar, sem vedela, da sem pokazala skrajno nespoštovanje do ljudi, ki so odrinjeni na rob družbe. Velikokrat po svoji krivdi, še večkrat pa zaradi nesrečnega spleta življenjskih okoliščin. Mateja me je pogledala malce izpod čela. Takoj sem se posula s pepelom in bilo mi je iskreno žal. Povedala mi je, da vse njihove uporabnike dosledno vika in se spoštljivo obnaša do njih. »Tako tudi vzpostavljam mejo. Veste, odnosi niso vedno rožnati, veliko je alkohola in drugih opojnih substanc. In kadar te v človeku prevladajo, zna biti zelo naporno in včasih celo nevarno. Če pa vzpostaviš distanco in določiš trdno mejo, se tudi oni zadržijo,« mi je razložila. Njene besede sem zares razumela šele po tem, ko sva s fotografinjo Matejo odšli v bližnji park, da bi se pogovorili s  skupino brezdomcev, ki je po kosilu na klopci žulila svoje pivo. Bogve, katero že.

Lahko vas »rukne« kap! Počutila sem se malce neprijetno, saj so bili fantje že kar krepko »pod gasom«, in najglasnejši med njimi, Silvo, kar ni mogel skriti navdušenja nad našo fotografinjo. Še dobro, da sodim med starejše občanke in sem ga zato lahko malo umirila. Mislim, da mi je pomagal tudi nasvet Mateje iz zavetišča. Silvo je bil strašno zgovoren. Zanimala me je njegova zgodba. »Ni problema,« je bil takoj pripravljen na pogovor, »ampak se bojim, da te bo ruknila kap, če ti začnem govoriti o svojem življenju.« Silvo se še vedno obnaša kot mladec, čeprav je star 54 let. V dokaz, da ne laže o svojem imenu in letih, mi je pod nos pomolil potni list. Seveda ga nisem kontrolirala, saj tam nisem bila v vlogi policista. Silvo, s pobeljenimi lasmi, v majici brez rokavov (Pokazal mi je mišice, jih napel in rekel – potipaj! No, temu sem se izognila.), mi je začel pripovedovati o Japonski, Nagasakiju, pa o Šanghaju, kjer naj bi nekoč delal; govoril je o enajstih otrocih, ki jih baje ima (iz zadnjega žepa je potegnil denarnico ter mi začel kazati fotografije otrok in bivše žene). Ni mi želel povedati, kaj je delal v tujini. Kar preslišal je vprašanje. Priznam, da mu čisto vsega pač nisem verjela. Preveriti pa žal nisem mogla. Upam, da mu ne delam krivice. Potem pa je nenadoma postal zelo glasen. Žugal je vame, da nihče v tej državi ne naredi nič za reveže. Govoril je v stilu »že res, da pijemo, ampak uradne zadeve so pa katastrofa. Slovenija je lepa, ampak pokazati mora več spoštovanja do ljudi«! Na koncu ga je huda jeza minila in pogovor sva zaključila s tem, da mi je povedal, kako mu je hudo (kar razjokal se bom!) ob misli, koliko otrok je v Sloveniji lačnih.

Dosti je! Med najinim pogovorom s Silvom se je na klopci hahljal 44-letni Simon, doma nekje z Gorenjske. Nič ni komentiral. Povprašala sem ga, kaj je njega pripeljalo med to druščino. »Ah, vsega sem imel dosti. V službi so mi vsi hodili po glavi, pa sem dal odpoved,« je stoično povedal. »Pa sem se 'zajebal', saj nisem vedel, da če daš sam odpoved, pol leta ne dobiš nobene pomoči od države. Imam najeto sobo, drugače kot tile 'runkeljni' (pokazal je na preostale sedeče), in moram plačati najemnino. Ker nimam nobenih prihodkov, sem začel žicati.« Ko sem ga vprašala, kako se počuti ob tem, mi je odgovoril z eno besedo – usrano! Simon je ekonomski tehnik po poklicu, želi dobiti službo, zato, pravi, se javlja na razpise: »Iščem, stari, ampak sit sem že dopisov z naslovom 'odgovor neizbranim kandidatom'. Vse to je glupo,« je rekel. In umolknil. Se potopil v svoj svet. In nagnil steklenico.

brezdomci2.jpg
Mateja Pišorn, strokovna delavka v zavetišču.
Mateja J. Potočnik

Marko. Kot mi je Mateja iz zavetišča obljubila, me je naslednji dan tam čakal Marko. Vljudno se je predstavil in mi močno stisnil roko. Gospodu se na prvi pogled sploh ni videlo, da živi »na cesti«, saj je bil urejen in čist. Moje prvo vprašanje je bilo, kako naj ga predstavim. Že prej je bilo dogovorjeno, da priimka ne bom zapisala. Iz preprostega razloga, ker revščina neizmerno boli. Ko sem se pogovarjala s temi ljudmi z roba, sem dobila vtis, da je prav vsak od njih želel ohraniti vsaj minimalno človeško dostojanstvo.

Marko je povedal, da ga tako kličejo samo ženske, »bolj mehko zveni, a ne«, moški mu po navadi rečejo kar Mare.

Obdarjen z roko za risanje. Mladost je preživljal v Ljubljani, kjer se je tudi rodil. »Živel sem z mamo, bratom, staro mamo in teto. Moje igrače so bile urhi, saj veste, tiste žabe, ki lahko ure in ure lebdijo rahlo razkoračene na vodni gladini, pa pijavke in raki.« Doma so bili skromni, a je imel kljub vsemu veselo mladost, bil je radosten otrok. Zelo lepo je tudi risal, v osnovni šoli je bil zato večkrat deležen tudi pohvale; njegovo risbo Robbovega vodnjaka je šola podarila predsedniku ene ljubljanskih občin. Zaradi tistih pohval, sem imela občutek, mu je še danes toplo  pri srcu, kadar govori o tem.

Trgovec naj bo! Želel je postati veterinar, mama pa se je kar s sosedo zmenila, da gre za vajenca v njihovo podjetje. »Mama je rekla, da ni denarja pri hiši za moje veterinarske želje, in da bom trgovec, češ, v tem podjetju jih potrebujejo.« Pa je šel za vajenca. Med prakso v prvem letniku je doživel, da mu je stranka, čeprav ni bil nič kriv, jezno vrgla kovance v glavo. »To me je strašno prizadelo! Slekel sem delovno haljo, jo obesil na klin in odšel. Nisem se več vrnil. Doma sem blefiral, da še vedno hodim v šolo. S prihodom jeseni pa sem moral povedati mami, da sem šolo pustil že pred časom.« No, končalo se je tako, da je dobil novo službo prek »zvez in poznanstev«. Zares se je izšolal za trgovca in se zaposlil. »Imel sem tudi dobro plačo.« Iz pripovedovanja sem razbrala, da je bil precej iznajdljiv človek, z dobro socialno mrežo, saj je poznal veliko »pravih« ljudi. To mu je pomagalo tudi, da je vojaščino lahko služil v Sloveniji, kar je bil velik privilegij. Po vojaščini je zamenjal nekaj služb, povsod so ga imeli radi, saj je bil zanesljiv in priden delavec. Imel je veliko željo po delu v tujini, saj je imel občutek, da bo le tam lahko zaslužil več denarja in si kaj ustvaril. Ciljal je na Irak, kjer so takrat na veliko gradila slovenska podjetja. Marsikateri Slovenec si je opomogel z iraškim zaslužkom.

Irak. Mladec si je ustvaril tudi družino, poročil se je in dobil sina. Po dobrem letu se je že ločil.  »Potem pa se je kar nekako zgodilo, da sem se poročil še enkrat. Žena je bila takrat brez službe, pa sem ji postavil pogoj, da bova skupaj samo, če bo šla v službo. No, pa me je ubogala in se zaposlila. Kmalu sva dobila hčerko. Z ženo nisem bil prav zadovoljen, saj je že prav kmalu po rojstvu hčerke začela 'flankirati' okoli,« se je spominjal Marko. Leta 1982 mu je končno uspelo priti v Irak. »Delal sem v centralnem skladišču kot skladiščnik. Nikoli ne bom pozabil, kako sem začel: prvi dan sem bil prost, naslednji dan je bil praznik, tretji dan sem delal, potem pa je bilo že konec meseca. In za te tri dni sem dobil 180 ameriških dolarjev plače!« Povedal je, da je v Iraku živel mnogo lepše kot v Sloveniji. Ko je prišel na dopust v Slovenijo, je čas izkoristil tudi za to, da se je ločil. Zdaj je imel dve bivši ženi in dva otroka.

brezdomci1.jpg

Lastno stanovanje. Leta 1984 se je vrnil v Slovenijo. Z zasluženim denarjem si je kupil stanovanje. »Kar fino sem živel, balinal sem, kasneje pa sem se navdušil za petanko, igro, podobno balinanju.« Bil je srce in duša petankarske sekcije na ljubljanskih Fužinah, veliko je tudi prostovoljno delal. »No, in potem sem spoznal žensko, všeč sva si bila. Zaživela sva skupaj in nič hudega sluteč sem jo prijavil na svoj naslov. Po nekaj mesecih skupnega življenja sem ugotovil, da ima majhnega sina, ki mi ga je zatajila. Če bi to vedel prej, nikoli ne bi bila skupaj, saj mora biti normalna ženska s svojim otrokom! Njen sin pa je bil pri teti. Ta zveza je bila pravzaprav začetek mojega konca. Veste, če si dober, si oslu podoben,« je prepričan Marko. Potem mi je povedal štorijo o tem, kako je kupil star avto, z njim je vozil svojo partnerko na obisk k sorodnikom na Dolenjsko, pa o tem, kako se je naveličal biti njen šofer, in nazadnje o nesreči, ki jo je imel z avtom. Vseh teh kolobocij ne morem opisovati, ker sem omejena s prostorom, pa niti niso zelo pomembne za to zgodbo. Posledica nesreče z avtomobilom (v kateri ni bil nihče poškodovan, bila je samo materialna škoda) je bila tožba zavarovalnice. Ker se Marko ni takoj odzval na zahteve zavarovalnice,  ga je ta tožila. Dolg je zaradi obresti sčasoma narastel na takratnih 27 milijonov tolarjev. »No, takrat je bil pa skrajni čas, da ukrepam,« je pripovedoval.

Deložacija. »Najel sem nekega advokata, ki se je spoznal na te reči, in dosegli smo zunajsodno poravnavo. Dogovorili smo se, da zavarovalnici plačam pet milijonov tolarjev, kar bi danes zneslo okoli 21.000 evrov. Pogoj za poravnavo je bil, da plačam v enem mesecu. Na svoji banki sem hotel vzeti kredit, pa mi ga niso dali. Pravnica zavarovalnice je namreč poklicala kolega v banko in mu rekla, naj mi ne dajo kredita. Veste, v tej Sloveniji so vsi znanci in prijatelji! Kredita na svoji banki nisem dobil. Iskal sem izhod iz zagate. S partnerko sva se dogovorila, da ona vzame hipotekarni kredit na stanovanje, da bom lahko poplačal dolg. Seveda sem moral stanovanje prepisati nanjo, da je lahko najela kredit. In glejte ironijo, dva meseca po poplačilu dolga zavarovalnici so mi iz banke sporočili, da mi bodo odobrili kredit. S partnerko sem se želel domeniti, da prevzamem od nje kredit za svoje stanovanje in da to prepišemo nazaj name. No, in tega ni hotela več narediti,« je mirno pripovedoval Marko. Zgodilo se je, da je partnerka umrla, dedič je bil njen sin in Marko je pristal na cesti. »Deložirali so me oktobra lani, najprej sem spal na nekih stopnicah, potem pa so mi dobri ljudje pokazali, kam se lahko zatečem. In zdaj sem tu, na Poljanski,« je rekel Marko, ki je tudi že trikratni dedek. »Sin in hčerka imata svoje življenje in družini, ne bi bilo prav, če bi ju obremenjeval še s svojimi težavami. Vidimo pa se občasno.«

Te dni je praznoval 65. rojstni dan. Zdaj čaka na pokojnino. »Nič ne vem, kolikšna bo. Veste, nisem človek na 'horuk', vedno vse dobro premislim, potem pa se odločim. Zdaj bom najprej počakal, da pride prva penzija, potem pa bom videl, kaj bom naredil,« je bil previden.

Povedal je, da je težko sprejel življenje človeka, ki nima kam razen v zavetišče za brezdomce. »Na začetku je bilo zelo hudo, potem pa sem se nekako vživel in sprejel situacijo, kakršna je. Kaj sem pa hotel, prilagodil sem se. Mogoče sem s tem naredil še eno življenjsko šolo. Nič globoko ne razglabljam, samo opazujem življenje okoli sebe. Nikomur tudi ne solim pameti, saj nisem nikomur od teh ljudi 'foter' ali mama. Res si nisem nikoli predstavljal, da  bom zaključil tukaj.«

Dragi Marko, držimo pesti za vas. Srečno!

Objavljeno v Zarji št. 18, 30. 4. 2018.