Odklenjeno

Moja starša bi se me lahko že odrekla, a se me nista

Tereza Vuk, divja in sočna kolumnistka

Ko prebereš prvo kolumno Tereze Vuk, ti ni nič jasno. Zato moraš prebrati še drugo. In tretjo. In potem se »navlečeš«, hočeš še. Tereza piše sočno, zelo sočno, tudi s kletvicami, slengizmi, v »ljubljanščini«. Iskreno, boleče iskreno. V kolumnah in dveh knjigah, ki ju je objavila, čisto mirno priznava, da preveč pije, kadi in se zadeva s travo. Živela je divje življenje, nekaj življenj, pravi, pustila je šolanje, potovala, nekaj let prebila v komuni na odvajanju, zdaj živi bolj umirjeno, skoraj zapečkarsko. Rada poseda pred svojim lokalom in se druži s posebneži. Z zanimivimi ljudmi. O njej snemajo dokumentarec, v katerem bo tudi košček posnetka tegale našega intervjuja. 

Zmaga na proznem mnogoboju. Tereza je začela s pisanjem bloga, za nekaj ljudi in zase, na internetu. »Kadar sem imela za jamrat, sem šla kaj napisat. Včasih nisem napisala nič tudi deset mesecev. Prijatelj me je kar nekaj časa nagovarjal, naj se udeležim proznega mnogoboja, in po enem letu sem šla in zmagala. Ko sem tam brala, sem opazila, da so se poslušalci smejali, krohotali od začetka do konca, drugi se pa niso. To je bila zgodba o zavodu, žalostna, grozna, a ne patetična. Vse obrnem na šalo. Se mi zdi, da mi zato prisluhnejo, ker govorim skozi humor. Ljudje se najprej smejejo, potem pa se malo zamislijo. Tudi o alkoholni zasvojenosti pišem tako, da se delam norca na svoj račun.«

Razgaljeno. Od kod ta iskrenost, potreba po razgaljanju? Tereza v svojih kolumnah in obeh knjigah zelo direktno, brez olepševanja piše o svoji zasvojenosti z alkoholom, s travo, o tem, kako je dve leti preživela v komuni na odvajanju. »Pa saj v resnici povem zelo malo o sebi. O zares zasebnih zadevah ne pišem dosti, ker bolj ko te ljudje poznajo, bolj se držiš nazaj.« Od kod potreba po pisanju? »Sošolke se spominjajo, da sem že v osnovni šoli najboljše pisala in brala. To je v meni. Nisem pa nikoli mislila, da bom toliko dobra, da bom to počela za denar, za preživljanje. Zelo rada pišem. Junija bo že tri leta, odkar pišem za Fokuspokus, za Marka Crnkoviča. Vsak teden, vsako nedeljo moram imeti novo temo, jo dobro napisati. V nedeljo zjutraj se zbudim, imam v glavi, kaj bom napisala, in potem potrebujem dobro uro, da jo napišem in oddam. Zelo na hitro. Z levo roko. Zaradi tega imam malo slabo vest, če bi se malo potrudila, bi bilo dosti bolje. Pri prvi knjigi sem bila sama za vse. Dostikrat nisem imela denarja za poštnino, da bi poslala knjigo naročniku po pošti.«

Kako se preživlja? Pri tem vprašanju Tereza malo trzne, da o vsem pa res ni treba pisati. A vztrajam. In potem mi počasi pove, da je skromna, da ne potrebuje luksuza, morja, potovanj, da je v življenju doživela že marsikaj, da je zdaj postala zapečkarica. »Še na Metelkovo se mi ne da hodit žurat. Najrajši sem v svojem lokalu z mojo bando ali doma za računalnikom. Sem se kar postarala, ne da se mi več.« Novembra bo stara šele 41 let, zakaj se počuti tako stara? »Dosti sem dala skozi. A takšnih ljudi je polno, pa iz tega ne naredijo knjige. Domišljija mi dela na polno. Iz te steklenice, ki stoji pred nama na mizi, lahko naredim celo zgodbo.« Brat Terezinega dedka je bil Stanko Vuk, pisatelj in pesnik, ima Tereza gene po njem? »Še danes hodim v hišo, kjer je živel, na obisk k noni v Miren pri Novi Gorici. V otroštvu sem živela z njegovimi sestrami. Ko sem začela pisati, sem se dostikrat spomnila nanj, čeprav ga osebno nisem poznala, ker je prej umrl.« Terezo dostikrat primerjajo s Charlesom Bukowskim, ameriškim pisateljem, ki je prav tako pisal pod vplivom alkohola. »Z njim me res ves čas povezujejo, a jaz ga nikoli nisem brala, zdaj ga pa nalašč ne bom. A midva bi se gotovo štekala: oba marginalca, oba 'alko', on je bil poštar, jaz tudi nisem šolana. A oba čutiva življenje in znava obračunavati sama s sabo. In obema delajo možgani. A jaz sem Tereza, on pa je Bukowski. In jaz sem duhovitejša.« (smeh)

Hitrost njenega življenja. »Zelo hitro sem začela živeti življenje,« pomodruje. »Čisto drugače kot vse moje sošolke. Bila sem neukrotljiv otrok. Oče je učil v šoli, a jaz nisem hotela hoditi v šolo. Po osemletki sem želela že živeti, špricala sem pouk, zanimalo me je vse drugo, bila sem upornica. Nič ni pomagalo. Pri petnajstih mi je 'zadogajalo'. Mislim, da sem konkreten samodestruktivec. Dosti pišem o smrti, toda nikoli ne bi želela umreti, rada bi bila za večno. Ne razumem, zakaj moramo iti. Po drugi strani pa delam vse, vse življenje že živim na robu, skoraj vsi moji prijatelji so že pokojni ... Sem kontradiktorna in samodestruktivna. In ne bom več dolgo. In če bom umrla, ne dovolim, da bi ta dokumentarec, ki ga zdaj snemajo o meni, predvajali. Ne dovolim.« Se je njeno življenje že kaj odmaknilo z roba, po katerem je hodila? »No, ravno pri najzglednejših nisem. Saj o tem tudi pišem.« Vprašam jo tudi o njenih zasvojenostih. Pijača, cigarete, džointi. »To je kul. Če bi imela družino ali redno službo, se ne bi zaj ... Tako pa živim umetniško. Še ko pišem, se lahko 'pribijam'. Saj si vzamem po nekaj dni premora med pitjem. V torek se ga napijem, v petek začnem 'rehab'. Tu ni pravil.«

Zakaj nima otrok. V eni bolj branih in kontroverznih kolumn je pisala o tem, da noče imeti otrok. Seveda jo moram vprašati, zakaj ne. »Živela sem takšno življenje, da o tem sploh ni bilo razmišljati. O resnih stvareh. Imam jih zelo rada, za štiri ure sem z lahkoto varuška. A potem da Tereza noge v zrak. Komaj 'hendlam' sebe, nisem dovolj odgovorna. Po tej kolumni bi mi morali vsi ploskati, ne pa pametovati in protestirati. Povedala sem dobre razloge, ne mislim delati revežev. Poznam dosti ljudi, ki imajo otroke, pa jih ne bi smeli imeti.«

Moški? Je kaj moških v njenem življenju? »Predvsem imam veliko moških prijateljev, sem pa tipična strelka, ki sem z lahkoto sama, že nekaj časa. Drugače pa – seveda imam rada moške. Imela sem več resnih zvez, tudi živeli smo skupaj, a imela sem same posebneže. Različne, a posebne. Pa tudi jaz sem posebna, naporna. Egoistična. In rada sem sama. Če bi z nekom resno bila, bi rada, da jaz živim na svojem, on pa na svojem. Nekajkrat na teden bi se dobila, in to bi bilo to. Ko si mlad, lep, bi lahko izbral vsakogar, a je pomembno samo to, da je luštkan. Zdaj, ko sem starejša, imam pa vedno več zahtev: mora imeti karizmo, mora biti duhovit, morajo mu delati možgani, razumeti mora mojo pisateljsko kariero, zadnji pogoj je, da je luštkan. (smeh) Poznam polno lepih ljudi, ki nimajo v sebi nič. Po drugi strani pa ljudi s posebno energijo, ki se je ne da kupiti.«

Modrost. Je z leti v Terezo prišlo tudi kaj modrosti? »Jaz ne pametujem rada, tudi kadar pišem. Neka bralka mi je povedala, da ji je mojo knjigo zaplenil desetletni sin. Rekla mi je, da sin ne verjame, da je vse res. Ne verjamem, da jo je razumel, sploh tisto o odnosu s poročenim moškim, morda so mu bile všeč moje kletvice. (smeh) Prva knjiga, Creepyatrija, govori bolj o meni, to so moji blogi, osebni dnevnik, v drugi, Kolumniatriji, pa so kolumne, mnenja, o legalizaciji trave, takšne stvari. Zdaj pa vsi pričakujejo od mene roman. A meni bolj sedejo krajše zgodbe.«

Smisel življenja. »Zakaj ga človek sploh išče, zakaj se to sploh sprašujemo?« se sprašuje Tereza, a vseeno razmišlja naprej: »Ne vem, kaj je smisel. Edina stvar, ki mi ogromno pomeni in do katere sem se dokopala v teh svojih štiridesetih letih, je moje pisanje. Knjiga je moj otrok. Prvo sem izdala sama. In zanjo sem se res trudila. A ker ne hodim v službo, sem imela za to dosti časa. Dosti mi pomeni tudi to, da diham in da nisem na cesti. Da sem na toplem. Pa da se razumem s starši in da sta še živa. In da se razumem z bratom. Da me nekaj prijateljev, ki jih imam, sprejema takšno, kot sem. Da imam 'top shit' bralce. Drugače pa sem zelo skromen človek, sploh kar se tiče materialnih stvari. Pa nisem živela v revščini. Vedno me je zanimala ulica, ljudje. Že kot mlado dekle sem hodila v nek 'pajzl' v Ljubljani, v katerega ne bi nobena moja prijateljica niti stopila. Če smo se dobile, sem morala priti ven iz lokala. Meni pa je bilo 'kul' sedeti s tistimi starimi 'čičoti' in klepetati z njimi. Od njih sem izvedela vse življenjske modrosti. Vedno so me zanimali 'outcasting' ljudje (izobčenci, op. a.).«

Odnos s starši. Starša sta, odkar je Tereza izdala že drugo knjigo, malce spremenila odnos do nje. »Prej, ko sem pisala 'samo' bloge, me je mama spraševala, kaj mislim narediti iz svojega življenja. Zdaj, ko me kliče in rečem, da pišem kolumno, pa mi pravi, aja, v redu, ti kar piši. Starša sta zdaj moja največja fena. Ker me zdaj vsi hvalijo, kakšen talent da sem. Saj sta me cenila že prej, ampak nista imela nič pametnega povedati o svoji hčeri svojim frendom. S prvo knjigo sem dosegla to, da se zdaj razumemo. Moja starša bi se me lahko že odrekla, a se me nista. Moj oče ne zamudi ene kolumne, mama pa me rajši ne bere. Zelo sta odprta, nekaj let sta živela v Londonu, nista zategnjena. A najbrž ni preprosto brati, kako izgubljen je tvoj otrok. Drugi se nasmejejo ali zamislijo, jaz sem pa le njun otrok. Pomembno mi je, da smo vse razčistili med nami, dokler smo še na svetu.«

Kam je šel šport? Tereza zadnje čase samo sedi za računalnikom, in to bi rada spremenila, ker je po naravi hiperaktivna. »Eno leto sem vsako jutro hodila plavat. Tista mrzla voda je zadoščala za pet kavic. Rada igram namizni tenis, badminton. Ne maram pa fitnesa. Pa novo knjigo bi rada napisala. To je za moj egotrip. Sebe spolirati in knjiga, ki bi vse vrgla na rit. Pisanje mi res veliko pomeni, očitno je to moje poslanstvo. Da nekomu s kolumno polepšam dan. Saj sem se dolgo iskala, a to je to. V treh letih pisanja kolumn nisem zamudila enega roka za oddajanje.«

Članek je bil objavljen v 14.številki revije Zarja (3. aprila 2918).