ksenija horvat Odkrito.si

Ksenija Horvat odkrito o sinu in hčeri

melania donald trump, vladimir putin Svet24.si

VIDEO: Neprecenljiv izraz na Melaniinem obrazu ob ...

Angel varuh Petisvet

Tako se javi naš osebni angel

profimedia-0377285224 Svet24.si

Zaposleni delajo le štiri dni, plačani pa so za ...

Budva, plaža Svet24.si

VIDEO: Bitka za ležalnik na plaži

Miley Cyrus in Liam Hemsworth Najstnica.si

Miley in Liam: Konec njune ljubezni

henrik 3 Njena.si

Osupljivo: Henrik nekoč in danes

Odklenjeno

Vsakdo lahko reši otroka!

Piali Ashar Alo – tako se imenuje izobraževalni center v vasi Piali blizu Kolkate v Indiji, kar v prevodu pomeni Luč upanja. Pred desetimi leti sta ga ustanovila Mojca in Anup Gayen, slovensko-indijski par. Danes uspešno deluje tudi po zaslugi številnih botrov. S prispevki pomagajo otrokom, ki drugače ne bi imeli možnosti za šolanje in boljšo prihodnost.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

»Ko pomislim, koliko se je zgodilo v zadnjih desetih letih, se moram kar uščipniti, da vidim, ali je vse to res,« pravi Mojca Gayen, ki živi v indijski vasi Piali. Z možem sta odločila pomagati revnim otrokom in njuno delo je pravo sporočilo o vrednotah in odnosih med ljudmi v sodobnem svetu. Pa o tem, kako malo zares vemo o življenju na drugem delu sveta ter da lahko vsakdo pomaga vsaj enemu otroku do osnovne oskrbe in izobrazbe. To je za njegovo življenje lahko odločilno. Njuna izkušnja je tudi dragoceno sporočilo o vztrajanju, pogumu, naklonjenosti do tistih, ki so manj srečni od nas. Je zgodba o odločnosti in optimizmu, do katerega sta morala priti po številnih preizkušnjah v težavnem okolju, in še vedno jih premagujeta vsak dan znova. Prav zato nas lahko obogati že s tem, da jo bolje spoznamo. Morda se bo ob branju še kdo odločil, da pomaga kot boter enemu od otrok.

Korak, ki je spremenil življenje. Mojca Gayen je v Ljubljani študirala psihologijo. Že takrat je ugotovila, da želi svoje življenje in delo osmisliti s humanitarnim in prostovoljskim delom. Pomagala je v Afriki, kasneje je odšla v Indijo. Tam se je zaljubila, si ustvarila družino in se v Slovenijo razen na obiske ni več vrnila. Indijsko resničnost in njene težave v predelu Kolkate, kjer živi, zdaj že dobro pozna. Državne šole so nabito polne, v razredih je tudi po sto otrok. Veliko pa jih v šolo sploh ne hodi. 

b714539ecca84ad16e52262c8eb4b543.jpeg

Šolanje z botrsko podporo. »Moj mož Anup prihaja iz velike, revne družine. Njegov oče je zbolel za tuberkulozo. Večino otroštva je moral preživeti v internatu. Njegovo bivanje in šolanje je podpirala družina iz Nemčije, več kot 14 let. Zato je želel še sam nekomu pomagati na podoben način.« Prav njegova izkušnja je pripomogla k odločitvi, da sta z Mojco pred desetimi leti ustanovila izobraževalni center za otroke, ki drugače ne bi imeli možnosti za osnovno šolanje. Miselnost, da izobrazba ni pomembna, kar velja predvsem za deklice, je tam globoko zakoreninjena.

Čas za proslavljanje dosežkov. Pred desetimi leti so prvi učenci sedeli kar na golih tleh, pod zasilno streho in v veliki vročini. Takrat še niso imeli niti zvezkov niti učbenikov. Za malico so jim lahko ponudili le nekaj piškotov in vode. Zdaj v novi zgradbi obiskuje pouk več kot 140 učencev. Vsi dobijo v šoli topel obrok, ob tem pa vsako leto še uniformo, potrebščine in vsak mesec stvari za osebno higieno, na primer šampon in zobno pasto. Poskrbljeno je tudi za osnovno zdravstveno oskrbo. Po končanem šolanju se lahko vpišejo na državne šole, kjer mnogi še naprej ostanejo pod okriljem botrstva iz domače šole.  »Zavedamo se,« poudari Mojca Gayen, »da so prav dekleta tista, na katerih stoji prihodnost. Želimo, da postanejo samozavestna, a tudi sočutna. Le tako bodo pozneje znale pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč.«

370c2f791986c7aa08acc08f2d6b8044.jpeg

Od skromnih začetkov do nove šole. Projekt, ki je na začetku pomagal desetim otrokom, danes pomaga stopetdesetim. Poleg osnovnega šolanja center prireja tečaje za mlade matere in ženske. »Brez pomoči drugih nam ne bi uspelo,« poudarjata Anup in Mojca Gayen. Doslej so jim v obliki botrstva pomagali številni posamezniki, pa tudi vrtci, šole in ustanove iz Indije, Nemčije in Slovenije ter prostovoljci, ki so jih obiskali in pri njih delali.

Mojca je prišla v Indijo leta 2006, in dve leti po srečanju s svojim bodočim možem Anupom sta začela projekt le s svojimi prihranki, dobesedno tako, da sta hodila po vasi in vabila otroke, ki niso hodili v šolo. Danes je drugače: starši prihajajo v šolo, ki jo dobro poznajo, in prosijo, ali jo njihovi otroci lahko obiskujejo.

c8d64ea7fbcbd94b5a31dce9f67efd14.jpeg

Vsak lahko pomaga! Vse omenjeno pa se ni zgodilo čez noč. »Potrebne je bilo veliko potrpežljivosti in trdega dela,« omeni Mojca. »Hvaležni smo dobrim ljudem, ki so našim otrokom namenili svoje znanje in nadarjenost. Z odprtim srcem so pomagali napisati našo skupno zgodbo.«

Največja pomoč so ljudje, poudari. To so botri, pa tudi vsi prostovoljci, ki so prišli na obisk, humanitarno društvo Luč upanja  in številni srčni posamezniki. Med njimi je veliko mladih. »Zelo sem hvaležna tudi vsem tistim, ki moje in moževo delo spremljajo od blizu ter nama odpustijo napake ali šibkosti, ker vidijo, da se res trudiva po svojih najboljših močeh, sva pa hkrati tudi samo človeka. Zelo se me dotaknejo prijazne misli ali vtisi, ki mi jih napišejo botri ali prostovoljci. Res hvala vsem!«

5d95b7fdc254a63ee7cf7fe07270a2b1.jpeg

Zgodba deklice Sonali. Kako dragocena je botrska pomoč, dobro pove življenjska zgodba katerega od šolarjev. Mojca Gayen predstavi deklico Sonali. »Z mamo in bratom živi v hiši iz blata. Oče jih je zapustil. Mama, ki je nepismena, prodaja zelenjavo in ribe na vaški tržnici. Sonali je prišla k nam kot mala deklica, šele v šoli je prvič videla svinčnik in barvice. Po nekaj letih je bistra učenka šestega razreda. Naučila se je angleško, zelo uspešna je, rada bi postala zdravnica. Kadar razmišljam in pišem o takšnih zgodbah, mi v oči vedno privrejo solze veselja. Neprecenljivo je, da je Sonali uspelo narediti velik korak naprej in preseči okvir okolja, v katerem bi bila vsa družina prisiljena ostati tudi v naslednji generaciji.«

1a7a64ffd6adffaf8c1b9cf720a18b3e.jpeg

Botrstvo je izkušnja, ki te zelo obogati. Romana Jordan, fizičarka in političarka ter nekdanja evropska poslanka: »Za projekt Luč upanja sem izvedela iz enega od časopisnih člankov. Navdušilo me je, kako v šoli skrbijo za otroke. Sporočili so mi ime deklice, ki sem ji postala botra. Dobivala sem njene fotografije in voščilnice za novo leto, in občutek je bil čudovit. Leta 2014 sem za dva tedna odšla v Indijo na šolo kot prostovoljka in tam srečala deklico, katere botra sem. Pridna je in vztrajna, nadaljuje šolanje in še vedno jo podpiram. Obe sva bili presrečni, ko sva se spoznali. V Indiji sem se prepričala, kako pomembno je vse, kar se otroci v šoli naučijo, in to, da deklice hodijo v šolo. Zelo osnovne stvari lahko nekomu spremenijo življenje in mu odprejo pot v boljšo prihodnost.«

Botra je lahko tudi skupina prijateljev. Pred desetimi leti se je Nina Maček s petimi kolegicami ob jutranji kavi in časopisnem članku pogovarjala o Mojci Gayen in njenem projektu. Navdušila jih je s svojo predanostjo in odločnostjo, da pomaga revnim otrokom. Kolegice so se takrat organizirale in pomagajo kot skupina. »Pri nas se odrečemo nekaj kavam, kot botri pa omogočimo nekemu otroku v Indiji boljše življenje. Mislim, da je vredno! Ko vidimo napredek šole in otroka, ki se razvija in nam za praznike pošlje voščilnico s svojo fotografijo, smo presrečne!«

Vsak prispevek pride v prave roke! Dragica Milojevič z Osnovne šole Frana Kranjca, Celje: »Za šolo v Indiji smo izvedeli še v času, ko so zbirali sredstva za novo zgradbo. Z njimi smo se dogovorili o botrstvu in partnerstvu. Pomagamo deklici v Indiji, naši učenci za šolo zbirajo sredstva in različen material. Šolo v Pialiju sem tudi obiskala in videla, kako vsak naš prispevek pride v prave roke.« Po besedah Dragice Milojevič je nekaj izjemnega doživeti delo Mojce Gayen in njenega moža, ki ga razumeta kot poslanstvo. »Brez njiju bi veliko otrok ostalo v veliki revščini in težavah. V šoli pa dobijo življenjsko priložnost!«

91864d7ffcd32d26763e6399201dfb2f.jpeg

Držim pesti za deklico, katere botra sem. Mira Babič, Ljubljana: »Ko sem prvič obiskala Indijo, sem spoznala čudovito deželo, polno nasprotij. Otroci v neki sirotišnici so s takim žarom govorili o šoli, o želji po izobrazbi, da sem si obljubila, da bom tudi sama nekomu pomagala. Kmalu zatem sem izvedela za Mojco Gayen, spoznala njeno zgodbo in postala botra mali deklici Trishi. Z velikim veseljem sem spremljala njen razvoj, njen nasmeh in velike rjave oči so bile pred menoj, ko sem ji napisala kakšno pisemce ali poslala darilo za rojstni dan. Letos sem botra drugi deklici. Z veseljem bom spremljala tudi njo in držala pesti, da se bo v razredu dobro znašla, se pridno učila in si tudi tako zagotovila boljšo prihodnost.«

4a7c3888ad6f28452f0124fa89b2adf3.jpeg

Tudi vi lahko postanete boter! Botrstvo je oblika pomoči, s katero smo začeli delati in še vedno nadaljujemo, poudarita Mojca in Anup Gayen. Zelo so hvaležni tudi za vse druge prispevke, saj je stroškov z vodenjem šole veliko. Več o izobraževalnem centru je mogoče izvedeti na spletni strani www.pialiasharalo.org.

Tam je tudi razloženo, kako je mogoče na daljavo »posvojiti« otroka in postati boter. Letni prispevek za stroške otrokovega šolanja je 230 evrov, mesečni torej manj kot 20 evrov.

Objavljeno v Zarji št. 14, 3. 4. 2018.