ksenija horvat Odkrito.si

Ksenija Horvat odkrito o sinu in hčeri

melania donald trump, vladimir putin Svet24.si

VIDEO: Neprecenljiv izraz na Melaniinem obrazu ob ...

Angel varuh Petisvet

Tako se javi naš osebni angel

profimedia-0377285224 Svet24.si

Zaposleni delajo le štiri dni, plačani pa so za ...

Budva, plaža Svet24.si

VIDEO: Bitka za ležalnik na plaži

demi lovato Najstnica.si

Drastična sprememba Demi Lovato

henrik 3 Njena.si

Osupljivo: Henrik nekoč in danes

Odklenjeno

Otroci morajo vedeti, da življenje ni pravljica

Iben Dissing Sandahl, danska psihoterapevtka, ki je dolga leta delala v njihovem šolskem sistemu in kot družinska terapevtka, ter Jessica Joelle Alexander, ameriška mama, poročena z Dancem, sta trinajst let proučevali danski način vzgoje otrok in napisali knjigo Vzgoja po dansko. Zakaj? Zato ker veljajo Danci že več kot štirideset let za najsrečnejše ljudi na svetu. Kako jim to uspeva? Njihova filozofija in način vzgoje veljata za pomembno zapuščino, ki se prenaša iz roda v rod. V čem se njihova vzgoja razlikuje od sodobne slovenske (in nekdanje dobre stare balkanske) vzgoje otrok?

Če vam naštejem šest osnovnih »P«, ključnih elementov za uspešno vzgojo na Danskem, ne bo dovolj. Treba se bo poglobiti v knjigo, da bi razumeli, kaj pomenijo prosta igra; pristnost; preokvirjanje (navad); poglobljena empatija; proč z ultimati (bitkami za premoč); povezanost in domačnost.

Neskončno polje svobode. Bolj ko sem se prebijala proti koncu knjige, bolj sem bila navdušena in vse bolj se mi je zdelo, da sem bila tam, kjer sem odraščala, deležna podobne vzgoje – v Sarajevu v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko smo se otroci v glavnem igrali zunaj (ne glede na vreme) ter si brez kakšnega posebnega nadzora staršev sami določali svoja čas in početje. Niso nas zavijali v vato in še v sanjah nismo pričakovali, da bi se starši »ukvarjali« z nami. Če smo jim rekli, da nam je dolgčas, so nam odgovorili: »Marš ven, pojdi se igrat na dvorišče!« Temu se lahko danes smejimo, a si najbrž kaj lepšega sploh ne bi mogli želeti. Ves svet je bil naš! Imeli smo neskončno svobodo, ustvarjali smo igre in igračke, vse svoje probleme smo si ustvarili sami in jih tudi sami reševali. Sami smo si popihali krvave rane na kolenih, v odnosih z otroki različnih starosti in odraslimi različnih družbenih slojev ter navad pa smo se učili socializacije, trdoživosti, empatije in socialnih veščin. Sami smo skrbeli za šolske naloge in sami smo prenašali posledice (ne)odgovornosti ter si s pomočjo vsega tega krepili samozavedanje in samozavest. Za nas igra ni bila kratek oddih od učenja, za nas je bila igra učenje.

Ni bilo tekmovalnosti, ki bi povzročala stres, ni bilo točkovanj; kot da bi že takrat in tam vedeli, da sodijo med življenjske veščine prav vsa področja življenja in da resnične sreče ne prineseta zgolj izobrazba in kariera.

V imenu ljubezni. Nato so se zgodila desetletja preobrazbe družb ter sloga življenja v Evropi in nasploh po vsem svetu. V Sloveniji, denimo, se je vzgoja zelo spremenila – nekoč prestrogo in avtoritativno, pa tudi trpečo cankarjansko mater so zamenjali zelo skrbni starši. Vse preveč slovenskih staršev se pri vzgoji otrok zateka k modelu, ki je svojevrstna mešanica pretiranega zaščitništva in visokih zahtev. Otroci so danes življenjski projekt staršev in središče njihovega sveta. Ustvarili so si nekakšen ideal »popolnega« starševstva. Zelo si prizadevajo pri vzgoji svojih otrok, videti so ljubeči, razgledani in sočutni, v resnici pa so daleč od popolnosti. Svoje otroke vse preveč nadzorujejo, programirajo jim dneve, posegajo v njihove odnose z drugimi, jih ščitijo in jim ustvarjajo svet brez težav.

Seveda pa zaščiteno otroštvo ni zgolj slovenski pojav. V Nemčiji se je udomačil izraz »starši helikopterji«. Izraz ni nov, psihologi ga zelo dobro poznajo, izhaja pa iz komentarja nekega izraelskega najstnika, ki je za svojo preveč skrbno mamo dejal, da »lebdi nad njim kot helikopter«. Ta izraz uporabljajo tudi v Angliji, udomačil se je v Ameriki.

Poznamo tudi permisivno vzgojo brez slehernih meja oziroma omejitev. Vendar pa se pri otroštvu v vati in helikopterskem nadzoru ob permisivni vzgoji pojavita še dve dimenziji – starši skrbno in včasih celo agresivno ščitijo otroke v vseh situacijah, hkrati pa imajo do otrok zelo velike zahteve, ko gre za njihovo izobraževanje in različne dejavnosti. Krčijo in čistijo jim življenjsko pot, hkrati pa jih nenehno pehajo naprej. In vse to počnejo v imenu ljubezni. Permisivnost je v Sloveniji zagotovo napačno razumljen in zlorabljen pojem, kajti to, kar v imenu ljubezni počnejo nekateri starši, ustvarja nagnjenost k hedonizmu, razvajenost, narcisoidnost in odvisnost od staršev. Težko bi rekli, da na sončni strani Alp iz takšnih otrok zrastejo srečni in čustveno trdni odrasli ljudje.

Starši otroke nadzorujejo in jim načrtujejo življenje od prvega utripa zarodka. Vzgojiteljice pripovedujejo, da matere pred vrtci jokajo, ker se ne morejo odtrgati od otroka. Ravnatelj ljubljanske osnovne šole nam je zaupal, da gre za izredno zanimiv pojav. Povedal je, da večkrat opazuje vedenje staršev in kar ne more verjeti svojih očem. »Vidim starše, kako se poslavljajo od otrok, preden ti vstopijo v šolsko poslopje. Kot da bi odhajali na fronto! Objemajo jih in jih stiskajo k sebi, govorijo jim, da jih imajo radi, jim mahajo ... Oslarija! Otrokom bi morali pustiti prostor. Starši prekoračijo njihovo intimo. Nenehno jih nadzorujejo.«

vzgoja po dansko3.jpg
Dobro rodi dobro. Slabo rodi slabo. Pomanjkanje samoobvladovanja rodi pomanjkanje samoobvladovanja. In mir rodi mir.
Revija Zarja

Otrok naj si sam nastavi notranji kompas. Kaj vedo Danci, kar smo mi pozabili ali česar se sploh nismo nikoli naučili? Dobro se je to vprašati, saj danska filozofija starševstva in njihov način vzgoje otrok obrodita zelo pomembne sadove: trdožive, čustveno trdne, srečne otroke, ki odrastejo v trdožive, čustveno trdne in srečne odrasle ljudi, ti pa nato uspešno vzgojo prenašajo na svoje otroke, sta prepričani avtorici knjige. Ta zapuščina se prenaša iz roda v rod in tako imajo družbo, ki je že dobrih štirideset let na vrhu seznama najsrečnejših.

Danci pripisujejo največji pomen prosti igri, saj so prepričani, da je ta za razvoj otroka ključnega pomena. Menijo, da je treba otrokom zaupati in jim dati priložnost, da se stvari naučijo sami, da si sami ustvarijo težave in jih tudi sami odpravljajo. Tako bodo tudi kot odrasli zaupali vase in verjeli, da lahko sami obvladujejo svoje življenje in dogodke. Tako si pridobivajo pravo samospoštovanje in samozavest, saj ta prihaja iz otroka in ne nekje od zunaj.

Danci se zavedajo, da je treba otrokom dopustiti, da čim več stvari počnejo sami. Kadar jih zamika, da bi otroka »rešili«, stopijo korak nazaj, saj vedo, da se otroci prav v takšnih trenutkih učijo najpomembnejših življenjskih veščin. Kako preprosta filozofija, bi lahko rekli, vendar pa uspešno deluje šele potem, ko postane tesno vtkana v vsakdanje družinsko življenje.

V danski vzgojni filozofiji igra osrednjo vlogo »proksimalni razvoj«, ki ga je utemeljil ruski razvojni psiholog Lev Vigotski. Pomeni, da potrebuje otrok svobodo, da se uči in raste na področjih, ki so zanj ugodna, ob pravi meri pomoči. »Včasih mislimo, da otrokom pomagamo, če jih silimo k uspehu in hitrejšemu učenju, vendar pa je veliko učinkovitejše usmerjanje v pravem trenutku. Učenje je tedaj prijetnejše, otroci pa so bolj prepričani o svojih spretnostih, saj so si jih pridobili pod svojimi pogoji.«

Danci se ne posvečajo samo izobraževanju ali športu, ampak otroku v celoti. Starši in učitelji se ukvarjajo s socializacijo, samostojnostjo, medsebojno povezanostjo, demokracijo in samospoštovanjem. Želijo si, da se otroci naučijo trdoživosti in da si razvijajo močan notranji kompas, ki jih bo vodil skozi življenje. »Otrok, ki zna obvladovati stres, ima prijatelje in stvaren pogled na svet. Ima življenjske veščine, ki so zelo drugačne od, recimo, veščin matematičnega genija. Kaj je matematični genij, če se ne more sprijazniti z vzponi in padci, ki jih prinaša življenje?«

vzgoja po dansko2.jpg
Otroci morajo preizkušati meje in pravila. Niso poredni in manipulativni. To je del odraščanja.
Revija Zarja

»Šopanje« z dejavnostmi. Ste opazili, da so slovenski starši pod pritiskom, češ da morajo za vsako ceno urejati dejavnosti svojih otrok? V času nedavno končanih zimskih počitnic so se nekateri počutili krive, ker svojim otrokom niso mogli privoščiti organiziranega preživljanja teh nekaj dni, na smučanju, v toplih krajih, v toplicah ali vsakodnevnem druženju. Imeli so slabo vest, ker so bili otroci prepuščeni sami sebi. In to ne glede na to, da jih sicer vsak dan vozijo na različne organizirane dejavnosti. Se slovenski otroci sploh kdaj – prosto – igrajo?

»Ne! Nogomet, klavir, gimnastika, nemščina ... To je šopanje! Veste, kako šopajo goske? Primejo jih za vrat in jim v kljun tlačijo vse tisto, česar v normalnem življenju ne bi potrebovale. A mi hočemo mastno gosko in jo zato šopamo! Nekaj podobnega se počne z otroki. V otroke tlačimo vse, kar je možno, ti pa vsega tega niso sposobni predelati,« je o tovrstnem odnosu staršev povedal Dušan Merc, ravnatelj osnovne šole, ki je znan po tem, da nima dlake na jeziku. »Vsega je absolutno preveč. Del vzgoje mora potekati v prostem času otroka in staršev. Ko bi bil čas, da se ukvarjajo z otrokom, ga starši odpeljejo nekam drugam, kjer se z njim znova ukvarja nekdo drug. V imenu ljubezni in v želji po dodatnem izobraževanju. Medtem pa starši nakupujejo ali se sprehajajo.«

Prosta igra uči otroke sproščenosti, so prepričani Danci. Moja sinova nista hodila na dejavnosti. Takrat sem bila žalostna, saj sem mislila, da bi jima to morala omogočiti, a tega finančno nisem zmogla. Danes vem, da tega nista potrebovala. Talenti se vedno prebijejo v ospredje. Če je kdo nadarjen in se želi čemu posvetiti izven okvirjev igre, se bo pač vztrajno predajal glasbi ali košarki. Tudi če mu ne kupimo najboljših in najdražjih športnih copat, se bo prebil do vrhunske svetovne lige. Naš sosed se je, ker JE imel ta talent, moj sin se ni, ker ga ni imel. Moja morebitna želja in prizadevanje, da bi bil uspešen, kot je uspešen njegov prijatelj, ne bi prav nič pomagala. Prej bi mu lahko s tem škodovala, saj v resnici ni imel ne telesne pripravljenosti ne nadarjenosti. Največja korist vsega tega je, da je zanj košarka postala in ostala pomembna oblika rekreacije in veselja. Oba, svetovni zvezdnik in moj sin, sta na igrišču sredi delavskega naselja preživela neskončno vesele in nadvse koristne ure.

Obilica neskončnih možnosti ustvarjanja od jutra do večera in najpogosteje brez kupljenih igrač – temu pravijo Danci čutno bogato okolje, umetniško udejstvovanje, domišljijska igra. »Več ko se bodo prosto igrali, bolj trdoživi bodo in bolje se bodo znašli v družbi. To je zelo naraven proces. Sposobnost 'dobre igre' (leg godt) je temelj za srečno prihodnost.«

Življenje ni pravljica. Prej omenjena in v Sloveniji preveč popularna permisivnost – vzgoja brez meja oziroma omejitev – za večino staršev pomeni, da morajo otroka obvarovati pred vsemi težavami, da mu morajo vse zagotoviti, da ne sme nikoli doživeti poraza in da mu je treba prikriti vsa neprijetna družinska dogajanja. Sodobna slovenska vzgoja temelji na pravljicah s srečnim koncem.

Danske pravljice – tudi kar nekaj pravljic Hansa Christiana Andersena – niso take. Danci menijo, da se je treba z otroki pogovarjati tudi o neprijetnih občutkih, manj prijetnih dogodkih, pa tudi o tragedijah, saj so prepričani, da se iz trpljenja naučimo o človeškem značaju več kot iz uspehov. »Pomembno je, da se ukvarjamo z vsemi vidiki življenja. Tak pristop je pristnejši, saj zbudi v nas empatijo in globlje spoštovanje do človeštva. Hvaležnejši smo za preproste reči v življenju, ki jih imamo včasih za samoumevne, ker se preveč ukvarjamo s pravljičnim življenjem.«

Danci torej pravijo, da moramo biti pri vzgoji pristni. Da je to prvi korak, če želimo otrokom vliti pogum, da bodo zvesti sebi in drugim. Otroci od svojih staršev v resnici potrebujejo čustveno iskrenost in ne popolnosti.

vzgoja po dansko4.jpg
Danci otroke obravnavajo kot po naravi dobre.
Revija Zarja

Stvarni optimisti. Danci so mojstri tega, da s pomočjo besed spreminjajo zaznavanje, in to tako pri sebi kot pri otrocih, to pa je pri dobri vzgoji zelo pomembno. O tem boste morali kaj več prebrati v knjigi Vzgoja po dansko, preprosto povedano pa gre za to, da se Danci v težavnih ali manj prijetnih situacijah zavestno odločijo za optimizem ga ubesedijo in nato lažje prestanejo stresno dogajanje. Psihologi pravijo temu »stvarni optimizem«, ker ne gre za samoprevaro ali pretirano in neutemeljeno slepitev oziroma zlaganost. Dobro vedo, da imaš, če si pretirano pozitiven in optimističen, podobno težavo kot tisti, ki so pretirano negativni in pesimistični. Stvarni optimist je v stiku z resničnostjo, hkrati pa se osredotoča na njene pozitivnejše plati.

Torej znajo danski starši otrokom pomagati ubesediti čustva in jih nato preusmeriti v bolj plodno smer ter jih odvrniti od slabega ali omejujočega prepričanja.  Iskanje srednje poti dokazano blaži tesnobo in spremeni kemijo v možganih. Besede, ki omejujejo, in trditve, kot so »sovražim to«, »ne morem«, »v tem nisem dobra«, »v matematiki je slab«, »ni dobra športnica« in podobno ustvarjajo negativne scenarije. Danci nas učijo, kako lahko starši otrokom namesto vsiljevanja omejujočih prepričanj v resnici na novo napišemo prihodnost. 

Objavljeno v Zarji št. 11, 13. 3. 2018.