janez usenik Odkrito.si

Voditelj na Pop TV: Luke Dončića imam poln kufer!

neymar re Svet24.si

VIDEO: Brazilci v šoku: so ostali brez Neymarja?

boris-becker_re Svet24.si

Beckerjev diplomatski potni list v bistvu ...

FOTO1 Dojencki Svet24.si

Kradli slovenske otroke in jih prodajali na Zahod?...

Hailey Baldwin-justin bieber-poljub Najstnica.si

Hailey Baldwin in Justin Bieber ujeta med ...

adelma Petisvet

Iz njenega groba v Konjicah seva zdravilna ...

Nick Vujičić Njena.si

Žena Nicka Vujičića iskreno o tem, kaj čuti do...

Odklenjeno

Popolnoma svoboden!

Vili je posebne vrste romar. Potuje brez denarja in imetja ter načeloma ne prosi za nič, niti za hrano in prenočišče. Pravnik in magister sociologije je bil včasih poln denarja, karierist, ambiciozen, celo pohlepen. Pred petnajstimi leti je zapustil življenje materialnega obilja, izpraznjen, osamljen in nezadovoljen, ter se odločil hoditi po svetu – brez vsega. O svoji poti je napisal knjigo, ki bo kmalu šla v tisk, vendar ne na prodajne police. Tako kot on ni običajen popotnik, tudi knjiga ne bo po običajni poti prišla do bralcev.

Po petih letih sva se zopet srečala v njegovem domačem Kranju, kjer je na topli pavzi po poldrugo leto trajajoči poti, na kateri je od Nemčije preko Švice, Španije in Portugalske prepešačil 9000 kilometrov. Hodil je po deset ur na dan, brez počitka, in je fasciniran, kaj zmore njegovo telo pri 46 letih. Še posebej njegovo, saj je zaradi krajše noge v otroštvu prestal že pet operacij. Učitelj telovadbe mu je napovedal, da bo pri teh letih verjetno končal na vozičku.

Ohranjanje forme. Njegove poti so nenehno soočanje z mrazom. Da se krepi, skače v ledeno vodo. Tako ne vzdržuje samo forme, temveč tudi higieno. Ob srkanju kave je pogledoval ven v tisto mračno sivino in povedal, da se bo verjetno popoldne malo vrgel v Savo. »Moram, da se ne pomehkužim. Potem moram kakšno noč tudi namensko prebedeti, saj pridejo na poti noči, ko ne morem spati.« Tako natreniran jih potem lažje prebrodi oziroma prehodi. So dnevi, ko je čisto premočen in se ne sme ustaviti. »Take situacije lažje premagaš, če se sam obrneš proti mrazu, v smislu nekaj bom naredil, da te bom vzljubil. Mraz je kot ženska, pred katero bežiš, ker ti zaradi določenega razloga ne ustreza, ona pa neprestano teče za tabo. Take ženske so po navadi zelo vztrajne. Na neki točki se moraš obrniti in soočiti s to stvarjo ali osebo.«

Od žensk ne beži, se je pa pred leti zavezal celibatu in se ga načeloma še drži. Pravi, da to ni posebej težko, če si moški brez imetja in z načinom potovanja, ki še posebej do nežnejšega spola ni prav prijazen (v povprečju je spal na toplem, torej v postelji, zgolj enkrat na teden). Nisem vrtala vanj, kako točno se ga je držal, ko je po petnajstih letih samotnega popotovanja zopet imel družbo.

Z mlado Francozinjo ga je združila usoda. »Zame je vedela, še preden sva se srečala v mestu, ki je uraden začetek poti v Santiago de Compostela, saj so ji o meni pripovedovali prijatelji. Si pa ni mislila, da me bo spoznala. Nisem imel namena z nekom hoditi, ampak kar padla sva skupaj. Takoj sem ji postavil pogoje za moj način hoje: prvič, da mora denar poslati domov – saj bi mi sicer morala vseskozi plačevati hrano. To pa ne gre. Sem ji pa dejal, naj ohrani spalno vrečo in šotor. Ravno takrat se je shladilo in njen šotor mi je prišel zelo prav.« Vili koristoljubnež? »Na to ne gledam tako. Pot ti ponuja stvari ob pravem času. Ko sva se po treh mesecih na atlantski obali razšla, mi je rekla, da sem bil najkoristnejša oseba v njenem življenju. Ta zahvala mi je osmislila to pot. Vse je izmenjava.«

Nikoli lačen. Imela sta tesen in težaven odnos, predvsem zanjo je bilo naporno. Enkrat je po celodnevni hoji, ko ju je pral dež in se je veter zaganjal vanju, omedlela. »V nekem mestu ji je začelo kar zmanjkovati glasu. Jaz ne morem več … Hitro sem moral poiskati neko rešitev, kar pa ni preprosto. Najprej sem v baru prosil, ali lahko sedeva, sami od sebe so nama prinesli kakav; nato je kazalo, da so vse poti zaprte, in sem bil tik pred tem, da pokličem rešilca. Pa je prišel župnik, nama častil hostel in tam jo je topel tuš na novo obudil.«
Kljub temu da sta bila brez denarja, sta bila vedno sita. Evropejci odvržemo toliko hrane, da se poleg običajne v smetnjakih najdejo tudi bioizdelki, čokolada, celo šampanjec in pivo. Dobro hrano se da dobiti, tudi tik preden se restavracije in pekarne zapro, saj je zaposlenim v njih, ki bi ostanke in neprodano blago morali zavreči, v resnici to težko početi.
Tudi obleke in obutev, na zadnji poti je zamenjal šest parov čevljev, ga počakajo ob smetnjakih ali pa kar na ulici. Čista reciklaža oziroma ponovna raba.
Na Jakobovi poti, tako imenovanem Caminu, potrebuješ posebno potrdilo, da si romar. In tega pri Viliju že iz principa ne boste našli. »Izrabljen sem kot nekdo, ki vzpostavlja določen nivo romarskega duha, ki se izgublja. Kar se zdaj dogaja na teh poteh, je dejansko industrija.« Oskrbnike prenočišč sooča s tem, da se učijo biti dobrotniki. »Če sem prosil prenočišča, sem ga vedno dobil. Enkrat so me zavrnili, pa so me nato po celem mestu iskali, saj se jim je oglasila slaba vest. Drugič je neki možak okaral moje ravnanje proti pravilom, nato pa mi je prinesel hrano in kasneje ponujal še posteljo. Odvrnil sem mu, da je toplo in da prenočišča niti ne potrebujem. Rekel je: 'Zdaj ti bom pa jaz vso obleko na roke opral, samo če greš spat k nam.' Zgodila se je čudna transformacija, ki govori o tem, da ljudje na tej poti še vedno želijo pomagati.«

Ta presneti denar. Mar za svoje življenje po 15 letih še vedno ne potrebuje denarja? »Na poti ga dobiš, kadar ga potrebuješ. Zgodi se, da hodim ponoči in se ob meni ustavi avto, tip me vpraša, kaj počnem. Hodim. Pa mi reče, ali mi lahko da nekaj denarja, pomoli denar, zapre okno in odpelje. Puf!« Kar tako. In o takih primerih bi lahko še dolgo govoril. »Skoraj bi rekel, da to ne počno ljudje, ampak življenje. (Božja) previdnost, ki skrbi zate. V vseh teh letih se mi ni dogajalo, da bi kaj pogrešal. Imam občutek, z redkimi izjemami, da sem totalen milijonar. Samo poželim si in bom to dobil. Edino, kar moram paziti, je, da se na ničesar ne navežem. Takoj ko se, mi je stvar odvzeta.«
Na trinajstletnega sina Davida, ki z mamo in očimom živi v Švici, je navezan in morda ga zato tudi skrajno redko vidi. Novembra, ko se je vrnil s poti, sta bila ves teden skupaj – na tej strani Alp. »Zdaj je v obdobju, ko se je malce oddaljil od mene. Je v fazi, v kakršni sem bil pri teh letih tudi jaz. Veliko mu pomenijo denar, kariera, je eden uspešnejših šolarjev. Njegova faza mi je povsem razumljiva in v njej mu ne morem veliko ponuditi. Njegov vzornik je trenutno Donald Trump, poosebljenje konservativnosti in uspeha.«
Vili je prepričan, da je taka faza nujna, saj je bil tudi sam uspešen pri študiju, karieri, pridobivanju denarja. »To je bilo nujno, zato da sem zdaj lahko miren. Ne motijo me bogati ljudje, zame ni razlik: ali si bogat ali reven –  nimajo vpliva na to, kaj dobim. Prejemam iz drugega vira in tistega, kar mi pripada, mi ne more vzeti nihče – to je vprogramirano v življenje. Zlo do tega nima več dostopa. Seveda se nam zdi drugače, vendar je zlo precej površinski fenomen, na neki način ima bog roko čez vse.«
Čeprav sin ne razume, zakaj njegov oče živi tako, se dobro ujameta in imata srčen odnos. »Vmes je pač prišel ta razum, Trump ga pooseblja. On pomeni uspeh v tem svetu, ki nima v sebi vere, da je vse urejeno. Meni je to všeč, tako življenje sem si izbral in pripravljen sem prenašati tudi posledice,« je pripovedoval mirno, a zavzeto.

Vrniti družbi. Bo pa prišel čas, ko se bo tudi on iz samote bolj približal družbi. Da podeli svoja spoznanja, da se zahvali za to, kar mu je družba dala. »Vame je družba precej investirala, s šolanjem na primer. Na neki način sem pozvan, da bom to vračal – temu se ne da izogniti.«
Se nam bo približal tudi s svojo knjigo, ki je tik pred tiskom? »Že ta pogovor je tak korak. Knjiga se je rodila navkljub meni, prišla je skozme in pisanje je bilo velik užitek. Delo, ki je dar.« Ljudje, ki so jo sooblikovali, od slikarja Mašukova do tiskarja, so mu ob pravem času prišli na pot. Tudi zapuščina pokojne mlajše sestre – denar bo namenil za tisk. Knjige ne bo prodajal, saj niti nima bančnega računa, pa tudi vrnitve v ta svet si še ne želi. Denarja pa tako ne potrebuje.
Knjiga z naslovom POTopis poskuša prenesti bolj duha kot besede. »Knjiga ima duh moje poti in je zame osebno nekaj zelo živega.« To ni njegovo prvo pisanje, saj mu je izvrstno šlo tudi kot novinarju, celo za znane tuje časopise, izšli pa sta tudi že dve njegovi knjigi – vendar v »prejšnjem« življenju.
Kako gleda na nas, povprečneže, ki hodimo v službo in se gremo to stresno »igro«? »Vsak od nas živi tisto življenje, kar on je. Naše življenje je vsota vsega, kar smo. Mene je bilo groza, ko si prihajala. Nisem navajen imeti stikov z ljudmi. Sem postal kot plašna srna. Zame je izziv tale pogovor. Ko hodim, sem opazovalec življenja. Popolnoma svoboden.«

Čudeži življenja
»Pijem vedno samo kavo z mlekom in fascinantno je, kako je mleko vedno prišlo do mene. Približno 250 dni od 500 sem potreboval mleko in zgolj dvakrat se je zgodilo, da ga ni bilo. Noro, kako se je sicer mleko vedno našlo.« Kako to prikliče? Ali celo njegovo telo kliče po mleku? »Vem, da mi to pripada. Zvečer ob kavi z mlekom meditiram, tako se uskladim z vesoljem. Zato lahko rečemo, da je v interesu stvarstva, da pridem do tega mleka.« Mleko se na tak ali drugačen način vedno pojavi pred njim. »Te stvari se lahko dogajajo, ker se umakneš iz tega sveta; ko se ne vmešavaš več v življenje.«

Zgodba o čaju
Poln je nenavadnih, celo čudežnih zgodb. O tem, kako mu je v čajnici sredi Ženeve prodajalec ob slovesu podaril izbor čajev. »Poleg ščetke za zobe, švicarskega noža in plastenke za vodo sem naenkrat nosil še čaje. Lahko grem v bar in prosim za vročo vodo, to vedno dobiš. Kam pa bom dal vodo? In tako v sebi prosim za vodo. Po pol ure, ko hodim skozi gozd, daleč stran od vsega, me sredi poti pričaka bidon za vodo. Pridem bliže in vidim napis: termo bidon. Vanj lahko zlijem vročo vodo!«