Odklenjeno

Zakaj v Slovenji ne zbiramo odpadnega jedilnega olja?

Zgodba bi se lahko zgodila kjerkoli v Sloveniji, pa se je v novem stanovanjskem naselju v okolici Ljubljane. Že dobri dve leti po tem, ko so stanovanja naselili prvi stanovalci, so morali prvič strokovno odmaševati vertikalne odtočne cevi. In nato v naslednjem letu še dvakrat. Razlog: maščoba, ki se je nabrala v ceveh, ker so stanovalci rabljeno jedilno olje zlivali neposredno v odtok. Podjetje, ki je odmašilo cevi, je na glavne vhode nalepilo opozorilo s prošnjo, naj skrbno ravnajo z odtočnimi cevmi in naj vanje nikar ne zlivajo olja, ki ostane po cvrtju. V opomin so priložili še fotografije nagnusnih kep maščobe, ki so jih izvlekli iz cevi.

Avtor:

Mateja A. Hrastar

Značke:

V resnici ima ta zgodba veliko širši okvir, kot so zamašene cevi v nekem stanovanjskem bloku. Čeprav se v Sloveniji tako radi hvalimo, da vzorno in sistematično ločujemo odpadke, jedilno olje v krog reciklaže ni vključeno. Pri čemer je zlivanje jedilnega olja v odtoke zakonsko prepovedano. »Ko vprašaš ljudi, kaj naredijo z njim, priznajo, da ga zlijejo v stranišče. Pa kar vidiš, da jim to ni popolnoma prav,« navade ljudi opiše Bogdan Dobnik, predsednik in strokovni vodja programov Ozare Slovenija, ki s svojim socialnim podjetjem Bolje poleg pomij zbira odpadno olje.

50 let za razgradnjo v naravi

Pa kaj, boste zamahnili z roko, kako lahko onesnažuje tistih nekaj litrov jedilnega olja, ki ga zlijete v stranišče? »Odpadno jedilno olje predstavlja kar 3500-krat večjo obremenitev za okolje kot komunalne vode,« opozori Marjetka Levstek, predsednica Slovenskega društva za zaščito voda. »Ker se jedilno olje običajno izliva v kanalizacijo ali naravo, recimo v kompostnik, ni vidnega večjega negativnega vpliva na okolje, onesnaženje je vidno zgolj lokalno. V tleh ali vodi se odpadno olje zelo počasi razgrajuje in zelo hitro pronica v globlje plasti zemlje, torej tudi do podtalnice. Takšno onesnaženje pa se iz okolja čisti več kot 50 let.« V društvu ocenjujejo, da v Sloveniji nastane okoli dva litra odpadnega olja na osebo, kar pomeni letno okoli 4000 kubičnih metrov odpadnega jedilnega olja.

jedilno olje olivia200_1 zbiralnik.jpg
Na Goriškem imajo pilotni projekt, v katerem zbirajo odpadno jedilno olje na uličnih otokih za recikliranje.
Bimas

Ta se poleg tega, da se nalaga v ceveh, zatika v čistilnih napravah. V čistilni napravi Domžale-Kamnik, kjer dela Marjetka Levstek, se olja in maščobe iz odpadne vode izločijo v posebnem bazenu, tako imenovanem maščobniku. Izločena maščoba se nato prečrpa v anaerobna gnilišča, kjer nastane bioplin. »Če maščobnika ne bi imeli, kakor je na primer na manjših čistilnih napravah, bi olje in maščoba prešla z odpadno vodo v aerobno biološko stopnjo in onemogočila učinkovito čiščenje odpadne vode, s tem pa povzročila nadaljnje onesnaženje vodotoka.«

Na velikih čistilnih napravah so količine maščobe, ki jih ulovijo, velikanske. Na mariborski čistilni napravi je letno zajamejo 120 ton. »Odpadno olje in maščobe vplivajo na proces čiščenja odpadnih vod tako, da v določenih pogojih povzročajo čezmerno rast neželenih nitastih bakterij in plavajoče blato, ki ga je treba redno odstranjevati s površine prečiščene vode. Za nas to pomeni dodatno delo, ki ga je treba opraviti,« onesnaženost opiše Senka Husar iz podjetja Aquasystems, ki upravlja mariborsko čistilno napravo.

jedilno olje Zamašena cev (www.balkandraincleaning.comclogged-sink-cleaning-repair).jpg
Takšne so vaše odtočne cevi po tem, ko vanje zlivate jedilno olje.
Revija Zarja

Izvažamo olje, uvažamo biodizel

Ironija pa je, da ni prav nobene potrebe, da bi olje sploh zlivali v odtoke in tako onesnaževali. Rabljeno jedilno olje je namreč odpadek, ki se ga lahko popolnoma reciklira. Le da tega v Sloveniji ne počnemo. Iz odpadnega jedilnega olja je mogoče narediti biodizel, ki ga morajo po evropski direktivi vse države članice primešati dizlu, ki ga prodajajo na bencinskih črpalkah, in to trenutno v vsaj petih odstotkih, v prihodnjih letih še več. In sedaj sledi res bizaren zaplet: Slovenija vse zbrano odpadno jedilno olje izvozi v Avstrijo ali Italijo, kjer ga predelajo v biodizel, ki ga potem Slovenija uvozi, da ga lahko naftne družbe primešajo gorivu. Letno izvozimo 2100 ton odpadnega jedilnega olja, doma pa ne pridelamo niti litra biodizla.

Edini obrat za predelavo jedilnega olja v biodizel je propadel leto dni po pompozni otvoritvi. »Ko smo iskali možnosti predelave odpadnega jedilnega olja, smo preračunavali tudi možnost predelave v biodizel, a se nam ta ni ekonomsko izšla,« razloži Boštjan Repnik, direktor socialnega podjetja Bolje, ki sedaj nekaj zbranega jedilnega olja predela v sveče. »Bili smo na obisku v Gradcu in tam država izdatno subvencionira predelavo jedilnega olja. Tudi tam odpadno jedilno olje zbira socialno podjetje, podobno, kot je naše, tako da se vse vrača v skupnost. Pri nas pa ni podpore ne pri lokalni skupnosti ne pri državi, saj predelava v biodizel brez subvencije stroškovno ni učinkovita.«

A četudi se domača predelava v biodizel ne izplača, je še vedno vprašanje, zakaj zbiranje odpadnega jedilnega olja ni urejeno sistematično, kot denimo zbiranje starega papirja. Konec koncev gre za okolje, v katerem živimo. »Komunalna podjetja, ki so odgovorna za zbiranje, še niso prepoznala odpadnega jedilnega olja kot surovine, ki nam lahko prinese dohodek,« meni Marjetka Levstek.

So pa to spoznala socialna podjetja. V podjetju Bolje so pravnim osebam, s katerimi imajo pogodbo o odvozu bioloških odpadkov, dostavili tudi posode za olje. »Pri šolah in vrtcih opažamo, da je količina olja manjša, ker kuhajo po principih zdravega prehranjevanja. Pri gostincih pa je druga pesem: tam je olja še vedno veliko in je izjemno slabe kakovosti. Že na oko se vidi, da je prežgano z veliko organskimi odpadki. Še celo vilice in nože smo že našli v olju,« razloži Boštjan Repnik. Na mesec zberejo od tri do pet ton olja. Večino ga še vedno izvozijo v Avstrijo, kjer ga odkupujejo po dnevnih borznih cenah, ki se gibljejo od 300 do 500 evrov za tono. Torej je cena kar visoka in je odpadno jedilno olje dobičkonosna surovina.

jedilno olje portret foto Jaka Koren.jpg
Boštjan Repnik in Bogdan Dobnik, pobudnika predelave odpadnega jedilnega olja v sveče.
Jaka Koren

Zbiralnike na ulice, posodice v gospodinjstva!

V gospodinjstvih pa ga še vedno zlivamo v odtoke in stranišča. Zakonsko morajo sicer v večjih mestih imeti zbiralnice tudi za odpadno jedilno olje. V Ljubljani sta dve, a do njiju morate z avtom, torej je oddaja olja projekt, ne pa vsakdanja rutina, kot denimo metanje organskih odpadkov v smetnjak na ulici.

Čeprav je tudi v zvezi s tem nekaj spodbudnih lokalnih projektov. Obsežen projekt zbiranja olja poteka na Goriškem. »Tu se je že prej nakazovala želja nekaterih občanov po boljšem sistemu zbiranja odpadnega jedilnega olja, tako da so steklenice, polne odpadnega olja, puščali ob zbiralnikih za organsko frakcijo. Tudi prej so lahko olje oddali v zbirne centre, a se je v letih izkazalo, da je treba oddajo odpadnega jedilnega olja občanom približati,« razloži Igor Jarc iz podjetja Bimas, ki je eden od pobudnikov projekta uličnega zbiranja odpadnega olja. Lani in letos so tako po krajih na Goriškem na ulice postavili 200-litrske posode za zbiranje olja. »Vse ulične zbirne posode v pilotnem projektu na Goriškem so bile postavljene na ekološke otoke kar najbližje osnovnim šolam. Učencem so bile razdeljene zbirne posodice za gospodinjstva. Otroci so bili ključnega pomena pri zagonu projekta,« je prepričan Jarc. Torej na goriških osnovnih šolah otroci poleg starega papirja zbirajo odpadno jedilno olje. Ulične zbirne posode so pilotno postavljene tudi v nekaterih delih Koroške, Gorenjske in Zasavske. V teh dneh pa bodo postavljene tudi v Pomurski in Posavski regiji.

jedilno olje ecohouse_small 2.jpg
Tako, kot smo se navadili na zbiranje organskih odpadkov, bi se morali navaditi tudi na zbiranje odpadnega jedilnega olja.
Revija Zarja

Sedaj je treba ljudem le še razdeliti posodice za zbiranje. Po izkušnjah Igorja Jarca jo je le malo ljudi pripravljeno kupiti: »Samo sistematično zastavljen projekt zajame vse ljudi. Zato je treba posodice razdeliti, šele nato lahko mestne oblasti zahtevajo, da se tega vsi striktno držimo.« Tudi nekaj takih primerov je še v Slovenji. Komunalno podjetje Trbovlje denimo svojim uporabnikom, ki preidejo na brezpapirno poslovanje, podari posodico za domače zbiranje olja. »Mislim, da je vsaj za naslednjih dvajset let, ko bodo okoljevarstveni trendi EU tudi kar se tiče zbiranja olja pritisnili na vse države članice, ponovna uporaba zbranega jedilnega olja eden od nujnih projektov vseh naših občin,« je prepričan Jarc. V resnici pa se zdi, da je to iniciativa, ki jo bomo morali vsaj za zdaj izpeljati državljani sami.