Odklenjeno

Pater Gržan: Naš čas potrebuje prave babe in modrece

Po vzoru Martina Luthra, ki je pred 500 leti spisal 95 tez zaradi nevzdržnih razmer v Cerkvi, pater Karel Gržan v svoji najnovejši knjigi opozarja na nevzdržnost v današnji družbi. V njej odpira in ponuja v razmislek vprašanja o krivični in neetični ureditvi sveta, v katerem živimo, o manipulacijah, ki nas delijo in potiskajo v medsebojne spopade, o lokalnem in globalnem terorizmu, o politikih, ki niso sposobni soglasja, ampak le ustvarjajo nasprotja v družbi.

Avtor:

Edita Žugelj

Značke:

Pa o največji globalni prevari današnjega časa, ekonomiji, ki to ni, saj povzroča vedno večji prepad med peščico bogatih in večino revnih.

Do spoznanj, ki jih ponuja razmišljujočemu bralcu, pater Gržan prihaja v tihoti svojega doma, kjer živi v sozvočju z naravo. Mir in samoto so mu, da bi se okrepil po možganski kapi, priporočili zdravniki. »Kakor ta izkušnja ni bila ne lahka ne prijetna, se je sčasoma izkazala za pravi blagoslov,« pripoveduje pater ob veliki kamniti spirali, ki so mu jo pomagali oblikovati prijatelji in v kateri je prav posebna energija. Tako kot so mu pomagali obnoviti in opremiti zapuščeno domačijo, ki jo je dobil v dar od dobrih ljudi. Vsak del danes prelepe hiše, vsak kos opreme v njej odraža njihovo ljubezen in hvaležnost. A je oboje samo ogledalo njegove. »Še vedno sem kaplan v Lučah in Solčavi, pogosto predavam in obiskujem pomoči potrebne. V mirnem domačem kotičku in stiku z naravo se potem umirim in napolnim z energijo. Veliko tudi pišem in za ravnovesje opravim še kakšno fizično delo,« pravi pater Karel Gržan.

Kaj vas je spodbudilo k oblikovanju 95 tez in zakaj ravno zdaj?

Od nekdaj sem čutil, da v življenju ni vse tako, kot bi moralo biti, čeprav so mi zatrjevali, da so rešitve, kakršne imamo danes, največji dosežek in celo edine možne. Jaz pa sem srečeval ljudi, živali in celotno stvarstvo, ki trpijo. Vedno znova se mi je zastavljalo vprašanje, kako je lahko to najboljša rešitev, če pa je med nami toliko trpečih. Ko sem si upal biti samosvoj, to pomeni, da sem se povrnil k lastni samozavesti, neodtujenosti od Jaza z veliko začetnico, sem dobil spodbudo in potrditev, da je legalno in dopustno edino to, kar je prijazno, pravično in spoštljivo do sleherne oblike življenja. Mi smo tukaj le kot delček velike stvariteljske moči in zato dolžni v medsebojnih odnosih izjemnega spoštovanja in pravičnosti. Potem so se mi v razmišljanju, še posebej ko sem prišel v ta kraj tihote, odstirali uvidi, ki so dejansko zelo logični, niso pa pogodu interesu manipulacije. Govorim o interesu, ki želi za lastno ugodje in prestiž vedno več ljudi, živali in preostalega stvarstva vpreči v suženjsko razmerje. Ker so me vedno zanimali tudi stari misleci, modri možje in žene, sem prišel do spoznanja, da globalna ureditev sveta ni dopustna, ker se ne sklada z etičnimi načeli pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti. Stari misleci, na primer Tales iz Mileta, Platon, Aristotel, so jasno razlikovali med ekonomijo ter njeno iztirjeno in izkrivljeno obliko, t. i. hrematizmom. V svojem bistvu je namreč ekonomija skrb za dom in slehernega posameznika, hrematizem pa je, kot so ga označili že modreci, nedopustna in neetična oblika, ker večina skrbi za privilegiranost manjšine. Večina je dejansko prisiljena v suženjsko razmerje za ugodnosti izbrancev. Danes vemo, da na vsem svetu le osem ljudi poseduje toliko kapitala kot revnejša polovica celotnega človeštva, da zaradi lakote in drugih posledic revščine vsak dan umre 30 tisoč otrok. Prišel sem do uvida, da je hrematizem največja globalna prevara, ki obvladuje današnji čas in prostor. Ta nedopustna oblika urejanja družbe se je razglasila za ekonomijo, a to ni, saj ekonomija poskrbi za slehernika. To pogoltno zver, to temeljno globalno krivičnost, ki se zelo premeteno skriva za pojmom ekonomije, je treba razkrinkati. Šokantno se mi zdi, da izraza hrematizem ni niti v slovarju tujk, čeprav so ga poznali že pred našim štetjem.  

Pomembno se mi zdi vprašanje, ali se študentje ekonomije usposabljajo za resnično ekonomijo ali hrematizem. Kako naj sicer razložimo dejstvo, da imamo po eni strani na svetu na sto tisoče doktorjev ekonomskih znanosti, po drugi pa tako poglobljeno in utrjeno temeljno krivičnost. Menim, da je treba, tudi na ravni znanosti, ponovno ovrednotiti temeljne principe ekonomije ter jih posredovati v čas in prostor. Politikom, ki so že po osnovni funkciji odgovorni za javni blagor, pa bo treba povedati, naj nam nikar več ne govorijo, da so njihove rešitve v kontekstu ekonomije, saj so čisti hrematizem. V njihovem zatrjevanju jih moramo izsmejati, pred njih v smehu postaviti ogledalo, da bodo lahko v njem zagledali prevaro, ki se je pogosto niti sami ne zavedajo.      

Zakaj pravite, da jih moramo izsmejati?

Hrematizem nas skuša ves čas speljati v medsebojne konflikte, revolucije, vojne. V današnjem času se izjemno močno prebuja evolucijska napetost, ki je za obstoječo zločesto ureditev nevarna, ker vodi k evolucijskemu premiku. Zato poskuša hrematizem to napetost sprostiti, razelektriti v medsebojnem boju in poboju.

Kaj mislite s pojmom evolucijska napetost?

V kriznih časih se lahko med seboj pobijemo, lahko pa krizo, če smo vešči, izkoristimo kot priložnost za rast. Klasičen primer krize je, na primer, puberteta, obdobje, ki je neprijetno tako za otroka, ki prerašča v mladostnika, kot za njegove starše. Če smo vešči, lahko mladostniku pomagamo ali ponudimo orodja, da si sam pomaga in predeluje napetosti v prebujanje izvirnosti svoje osebnosti. Lahko pa ga frustriramo, zamorimo, mu vzbujamo občutke krivde, zganjamo nad njim teror. Enako je v medsebojnem ali družbenem odnosu. Ko se pojavi ugodna evolucijska napetost, lahko bi rekli celo nestrpnost, je to priložnost za rast. Če nam jo voditelji, politiki omogočijo in če jih t. i. hrematizem ne uporabi za utrjevanje nasprotij v družbi. Tako politično polarizacijo potem – v primeru, da je evolucijska napetost zanj že prenevarna, saj bi ga lahko razkrinkala – hrematizem uporabi za kratek stik; za boj, poboj, namesto za preraščanje. Zelo moramo paziti, da nas ne bodo v možnosti evolucijskega preboja potisnili v revolucijo ali vojno. Res, da se gre po vojni novim zmagam naproti, a za koga? Predvsem za izbrance, ki zasedajo dvorce svojih predhodnikov in nam razlagajo, da delajo za našo dobrobit.

»Pogoltno zver, to temeljno globalno krivičnost, ki se zelo premeteno skriva za pojmom ekonomije, je treba razkrinkati.«

»Zelo moramo paziti, da nas ne bodo potisnili v revolucijo ali vojno.«

Tudi na politični ravni bomo morali v smislu skrbi za javni blagor preiti od konfliktnosti nazaj k modrecem in babam, kot so jih imenovali Kelti. Ti so razvoj moškega in ženske pojmovali v treh stopnjah: moški je bil najprej fant, potem bojevnik in nato modrec; ženska pa dekle, potem žena in baba. Izraz baba je imel skrajno pozitiven pomen, vrhunec tega pa so bile divje babe. Ne pozabimo, da so ravno pri nas, v Arheološkem parku Divje babe, našli najstarejše glasbilo na svetu, neandertalčevo piščal. Ženska je bila vedno tista, ki je s svojo modrostjo, intuicijo, srčnostjo in močjo speljevala moškega kot bojevnika in modreca v razmerja, ki so bila za družbo konstruktivna in bivanjsko ugodna. Naš čas potrebuje in išče prave babe in modrece, ne pa politikov, ki v družbi ustvarjajo le nasprotja in niso sposobni soglasja.   

Kako je z nasprotji pri nas, jih lahko presežemo?

Pri nas, Slovencih, je to še posebej nevarno. V svoji srži smo namreč izjemno miselno raznoliki in čustveno občutljivi. Nas je najlažje spreti. Imamo pa tudi izjemno kvaliteto, ki se ji reče sposobnost harmonije v večglasju. Pogosto pojemo štiriglasno; v Lučah, kjer sem kaplan, pojejo šestglasno; v Solčavi sedaj študentka glasbe domačinke uči osemglasnega petja. Pa še en primer: velika Rusija ima 20 narečij, majhna Slovenija pa več kot 50! Kaj to pomeni? Mi hočemo misliti in zveneti nekoliko različno, raznoliko. Anton Trstenjak je rekel, da je to eden temeljnih slovenskih kapitalov. Pri vprašanju, ali smo sposobni peti v harmoniji, pa je pomembno, kdo in kakšni so naši zborovodje. Ali so sposobni to raznolikost, ta kapital slovenske občutljive duše in miselne pestrosti povezovati v skupne imenovalce za blagor naroda? To ne pomeni, da mislimo enoumno, kajti enoumno je neumno. Zame je nedopustno, da nekdo stopi za prižnico ali govorniški oder, na proslavi ali v državnem zboru, če ni sposoben na vsako drugačno mnenje ozavestiti vsaj pet skupnih, povezovalnih elementov. Stroka ugotavlja, da je za osebno, medosebno in družbeno zadovoljstvo treba na eno stvar, v kateri se razlikujemo, najti pet lepih, ki nas povezujejo. Razlikovanje mora biti, drugačnost mišljenja nam pomaga k miselnemu preraščanju. Če se zaprem v svojo religijo ali stranko, se ogradim in verjamem, da imam edini največjo resnico, ustvarim duhamornost, stoječo mlako. Jaz potrebujem nekoga, ki misli alternativno, saj me samo drugi in drugačen spodbuja k miselnemu preseganju. Čas je, da ozavestimo, da so tiste stranke in religije, ki negujejo v sebi misel, da so edino one »ta prave« in v drugih ne najdejo kapitala za preraščanje, družbeno nevarne. Zelo me boli, ko vidim, kaj se dogaja po svetu. Naredimo konec manipulaciji in s tem žrtvam!

V knjigi govorite tudi o lokalnem in globalnem terorizmu …

Zahodna civilizacija si mora zastaviti vprašanje, ali ni zaradi svojega nasilnega vstopanja v druge kulture temeljni terorist na našem planetu. Ali ni bila zahodna civilizacija zaradi določenih interesov s svojim nelegalnim, nedopustnim, neetičnim vstopom na številna območja po svetu sprožitelj tega, kar se sedaj dogaja – begunskih valov in ogorčenosti nad njimi? Zame je nerazumljivo in nesprejemljivo, če obsodimo samo nekoga, ki je sicer nedopustno ravnal in povzročil nekaj žrtev v evropskem prostoru, vsakič znova pa prezremo, kaj smo mi storili, na primer na Bližnjem vzhodu. Tudi Slovenija se je tiho ali pisno strinjala z ravnanji, ki so na tem območju ustvarila kaos.

Opozarjate tudi na manipulacijo s pozornostjo, ki se nam dogaja.

To je zelo preprosto. Če imaš človeka, ki živi v negotovih oblikah zaposlitve, z minimalno plačo, mu skrčiš pozornost zgolj v misel na preživetje. Kadar pride preutrujen domov, si želi le eno: poslati misli na pašo. Tako mu ponudiš vsakič bolj neumno TV-nadaljevanko, preprosto zato, ker si želi prekriti neumnost današnjega časa in prostora s še bolj neumnimi nadaljevankami. Poleg tega danes novice ustvarja le nekaj svetovnih agencij, domače agencije, ki jih prevajajo, pa se sploh ne sprašujejo o njihovih manipulativnih pristopih informiranja ljudi. Kot je rekel papež Frančišek, da je novica, če pade vrednost delnic na borzi, ni pa novica, da bo tudi danes, kot vsak dan, zaradi krivične ureditve sveta umrlo več kot 30 tisoč otrok. Vse te stvari moram ljudem povedati, ne bojim se nikogar. Edino, česar me je strah, je, da bi mi Šef, ko bom stopil predenj, rekel, da sem zatajil svoje poslanstvo.