Odklenjeno

Dan med prostovoljci v nagrajenem Trajnostnem parku Istra

Petra in Janez Matos, sodobna nomada, ki spreminjata svet na bolje.

Se še spominjate pametne, zgovorne in lepe Petre Matos, ki je v letih od 2012 do 2014 vodila projekt Očistimo Slovenijo? Njena desna roka je bil mož Janez, ki pa je bil takrat nekoliko manj izpostavljen v javnosti. Petra in Janez zdaj že tri leta vodita Trajnostni park Istra, v okviru katerega s prostovoljci z vsega sveta pomagata domačinom premikati življenje na bolje in spodbujati trajnostni razvoj zaledja. Park Istra je letošnji dobitnik ene najprestižnejših mednarodnih okoljskih nagrad. Petra in Janez z lastnim načinom življenja ljudem podarjata zgled odgovornosti in predanosti delu, odrekanja egoizmu in potrošniškemu življenju. Obiskali smo ju v vasi Smokvica, kjer sta se nazadnje utaborila. Tam bosta s prostovoljci delala do konca avgusta.

Ko smo se tistega vročega dne pripeljali v Smokvico, se je na prvi pogled zdelo vse rajsko in romantično, edini zvoki ob poigravanju vetra pa so bili pesem škržatov in zvok žaganja v daljavi. Prvo, kar smo zagledali na prazni vaški cesti, je bila visokorasla Petra v dolgi mornarsko črtasti obleki, manekenske postave, bosa in z dojenčico v naročju. Prizor, ki bi ga z veseljem objavila vsaka modna revija, smo pomislili!

A tukaj ni prostora za lagodnost brezdelja in razvajanja, smo kaj hitro izvedeli od Janeza, ki je organizator, alfa in omega celotnega projekta, zgled pri delu, vir neskončne energije, zahteven, neutruden, pa vendar zelo razumevajoč »šef«.

Razpoloženje, ki vlada tukaj, je daleč od hipijevske razposajenosti. Tu vladata red in delo, in to od jutra do trinajste ure, ko se skupine prostovoljcev z različnih lokacij vrnejo v tabor in se lotijo skupnega pripravljanja kosila. Trenutno so tu pridne roke mladih prostovoljcev iz Belgije, Francije, Brazilije in Argentine. Do prejšnjega tedna jih je bilo še več, in to z vseh vetrov. Največ do zdaj – petdeset.

Kaj se pravzaprav dogaja? Poslanstvo Parka Istra je spodbujati trajnostni razvoj v zaledju te pokrajine, kar dosegajo predvsem s podpiranjem dobrih idej in projektov domačinov in območnih organizacij. »Slovenska Istra je socialno, starostno in izobrazbeno šibka. Velika težava je neposeljenost. V vseh vaseh so ostali ostareli kmetje, ki imajo sicer odlične ideje o tem, kaj bi bilo treba narediti, nimajo pa ne denarja ne moči. Hiše propadajo. Tukajšnje okolje nujno potrebuje delovna mesta. Ker manjkajo pridne roke, pripeljemo prostovoljce, katerih dlani kaj hitro postanejo žuljave,« je pojasnil Janez.

V glavah vseh, ki se odločijo, da bodo najmanj tri tedne, poleti pa kar ves mesec preživeli v zakotni slovenski vasici, se začne dokaj hitro porajati zadovoljstvo zaradi takoj vidnih posledic njihovega dela in premikov, ki jih je opaziti v okolju. Nahrani jih hvaležnost domačinov, sodobnim mladim, najpogosteje mestnim ljudem pa fizično delo in utrujenost po njem prinašata zdrav občutek zadovoljstva. Številni med njimi prvič doživijo lepo sožitje z naravo. Prvič v življenju oberejo sadje z drevesa, prvič primejo v roke lopato ali žago, prvič skuhajo marmelado ali izdelajo milo in se v tišini in samoti prvič resnično soočijo sami s seboj.

To sliko nato po svoje zaokrožijo številke: do zdaj je bilo podarjenih približno 60.000 ur dela, znoj je točilo okoli 600 prostovoljcev iz 46 držav. Impozantno. Zato je Park Istra letošnji dobitnik mednarodnega priznanja za najbolj trajnostni okoljski projekt. To je ena najprestižnejših okoljskih nagrad, National Energy Globe Award Slovenia 2017.

Nomadsko življenje. Petra je geografinja in specializantka zakonske in družinske terapije, Janez, ki je prav tako geograf, je doktoriral iz varstva okolja. Živita nomadsko življenje, vsake tri mesece se preselita v drugo vasico. Z dvema otrokoma, štiriletnim Janom in enajstmesečno Majo, ter s kužkom običajno živita v eni sobici v kateri od hiš ali v vaškem domu. Tistih nekaj stvari, ki jih imata, je spravljenih v zabojčkih, ki jih nosita s seboj. Pravzaprav še vedno nimajo doma. Preden so prišli v Smokvico, so bili v Gabrovici, pred tem v Elerjih, pozimi pa na Debelem rtiču. Zdaj družinica živi na Bržanovi domačiji, ki pripada občini.

Kaj vse delajo? Česa ne, je odgovoril Janez. Pomagajo domačinom na poljih, pospravljajo hiše, odkopavajo vodne izvire, grabijo, okopavajo poljščine, kosijo, obirajo oljke in sadna drevesa, vlagajo ozimnico, ki jo nato podarjajo človekoljubnim organizacijam, čistijo spomenike, razvažajo hrano, pomagajo starejšim in onemoglim, delajo v zavetiščih za živali ... Ob vsem tem ne manjka sestankov, usklajevanja odnosov med domačini in prostovoljci, mediacij, odpravljanja vsakdanjih težav ... Slabih izkušenj nimata. Do zdaj sta morala poslati stran le dva prostovoljca. Petra in Janez verjameta v moč pogovora.

Popoldnevi so za prostovoljce prosti, a si je treba tudi takrat osmisliti čas. Ob ponedeljkih in torkih lahko raziskujejo Slovenijo, pripravljata jim delavnice, izobraževanja – kakšnih deset jih imata trenutno v pripravljenosti. Janez jih pelje tudi v hribe in na plezanje. Petra jim pokaže, kako se pripravi jogurt, milo, ekološki pralni prašek, uči jih dela v gospodinjstvu in kuhinji. Nazadnje so skupaj skuhali marmelado iz buč, ki jim jih je podaril kmet. Marmelado sta nato odnesla na Rdeči križ. Petra in Janez znanja, ki sta si jih pridobila z izobraževanjem in v praksi, prostovoljcem podarjata spontano in organizirano. Nikoli jima ne zmanjka dejavnosti.

Se kdaj vprašata, kaj jima je bilo tega treba? »Ko se to zgodi, vem, da potrebujem en dan počitka in samote,« je v smehu priznala Petra in dodala, da je včasih resnično zelo pestro. Janez svojo samoto poišče na vrhu gore, kamor spleza nekajkrat na teden. Sicer pa potrebuje dogajanje. Prizna, da nima miru, saj je adrenalinski odvisnik in nenehno nekaj načrtuje.

Lahko bi si izbrala lagodnejše življenje? S svojo izobrazbo in referencami bi dobila odlične službe, ki poleg lagodja prinašajo tudi denar. Ali kdaj razmišljata v tej smeri? »Za koga sva morda videti čudna, nisva navezana na zidove, imava minimum stvari, oblačil skorajda ne kupujeva. A zame je to življenje, ki me popolnoma zadovoljuje,« je povedal Janez.

Petra je dodala, da sta si tako življenje pač izbrala. »Ne želim si drugačnega. Potem ko sva to prvič izkusila v projektu pogozdovanja v Indiji, se nisem nikoli v življenju počutila bolj izpolnjeno. Srečna sem, da lahko zdaj to sama počneva tudi midva in da nama ljudje govorijo, kako jim je najin projekt resnično spremenil življenje, saj so začeli drugače gledati nase in na druge. Spoznali so, kaj je v življenju resnično pomembno, da se počutijo dobro, ko za druge naredijo nekaj dobrega in jim podarijo svoje delo. Gre za povezanost dela in življenja. Tako življenje mi omogoča tudi predano materinstvo, saj sta lahko otroka ves čas ob meni.«

Tudi Janez je poudaril, da ne gre za delo, ampak za način življenja, priznal pa je, da se bliža čas, ko se bo treba zaradi otrok nekoliko ustaliti in si ustvariti dom. Okvirno načrtujeta, da se bosta v to podala prihodnje leto. »Opažava, da je imel Jan, ki si želi postati kmet in se vneto posveča gojenju rastlin, v vsaki vasi do zdaj po en vrtiček, ki ga je moral zapustiti. Veliko posodo s posajenimi rastlinami ves čas, ko se selimo, nosimo s seboj. Najbrž bi bil čas, da nekje za daljše obdobje poženemo korenine. Morda se bo to zgodilo prav v Smokvici.«

Se da od tega dela živeti? »Midva lahko preživiva, ker imava to srečo, da imava stanovanje, ki ga oddajava, tako da imava stalen vir prihodkov. Imamo pa tudi tako majhne potrebe, da gre vse, kar prispevajo ali podarijo prostovoljci, za hrano in druge potrebščine. S tem projektom nimava stroškov. S tem, kar imamo, pokrijemo tudi stroške elektrike in vse drugo, se pa prijavljamo tudi na projekte, ki nekaj prinesejo. Zdaj sva imela dve prostovoljki iz evropske prostovoljne službe – s tem smo dobili nekaj sto evrov več, ki pa sva jih pustila organizaciji, saj tudi ta potrebuje sredstva za delovanje. Prostovoljci podarijo denar za hrano, nekateri, ki so s tem delom posebno zadovoljni, pa naju pohvalijo in še dodatno prispevajo. Pred časom smo imeli 17-letnega prostovoljca, ki so ga k nam pripeljali starši iz ene od evropskih prestolnic. Bil je malce problematičen. Štiri mesece je ostal z nami in v tem času popolnoma spremenil svoj pogled na življenje. Starši so bili presrečni in so nam donirali nekaj denarja. In bilo je še nekaj podobnih primerov,« nam je pojasnila Petra.

Na temeljih ljubezni. Spoznala sta se v času študija. Oba sta strastna ekologa. Skupaj sta potovala po svetu, bila sta prostovoljca v Ekvadorju, Indiji, na Škotskem, Slovaškem, Islandiji. Leta 2009 sta ustanovila društvo Ekologi brez meja in pod njegovim okriljem izpeljala že prej omenjeno čiščenje dežele na sončni strani Alp, pozneje pa še vrsto drugih akcij.

Kakšna sta po značaju? Kako vidita drug drugega? »Petra je bolj trdna kot jaz. O, ja, ona je steber. Zelo cenim njeno trdnost, umirjenost, njeno umirjeno miselnost. Sam imam živčne možgane, ves čas bi nekaj spreminjal in načrtoval, nenehno potrebujem adrenalin. Sem perfekcionist, vse mora potekati stoodstotno. Ko sem po vsem skupaj utrujen, pa imam njo, da me spravi na trdna tla in mi podari umirjenost.«

»Janez je zelo zahteven do sebe in drugih. Je zelo pošten in načelen. Slabe lastnosti najinih značajev? Mogoče je včasih težko, ker Janez zelo rad določi, kako in kaj je treba narediti. Pri sebi pa ne maram tega, da se – čeprav sem dokaj pozitivno usmerjena – zalotim, kako nekaj godrnjam. Tega se hočem zavestno odvaditi.«

Pogovor smo sklenili tik pred kosilom. V kuhinji je omamno dišalo, dekleta in fantje iz Belgije so pripravili izvrstne zelenjavne pite, kakršne pečejo pri njih doma. Na voljo je bilo več vrst solat in celo dve sladici. Po kosilu so začeli pripravljati prostor za praznovanje rojstnega dne enega od deklet iz vasi. Janez je brenkal na kitaro, Petra je dojila Majo, Jan pa se je v angleščini pogovarjal z dekletom, s katerim sta skakala na trampolinu. Zapustili smo jih obogateni s prepričanjem, da gre temu svetu v resnici na bolje. Zahvaljujoč ljudem, kakršna sta Petra in Janez.