Odklenjeno

Če shujšam, ne bom boljša oseba

Urška Vučak Markež o življenju po oddaji Zvezde plešejo

Avtor:

Marija Šelek

Značke:

Trimesečne plesne treninge najbolj pogreša njeno telo, ki protestira z rahlimi bolečinami. Njena družina se nič ne pritožuje, da je Urška spet v polnosti z njimi, saj so jo vsi že rahlo pogrešali. Družinsko življenje je res malce trpelo, ampak z možem Matjažem sta v preteklosti pokazala zobe še veliko hujši zveri. Ljubljenka v plesno oddajo zagledanih Slovencev je bila v tem pogovoru še bolj iskrena, kot smo je bili vajeni do zdaj.

Malo ste potarnali nad bolečinami, ki so se pojavile zdaj, ko nimate več plesnih treningov. Vas soplesalec Jernej ni naučil, kako se raztegnete in ogrejete?

Običajno sem mu rekla: ti se segrej, potem bova pa šla skozi. On ima mišice in si jih je ogrel, jaz pa nimam ravno takih, da bi jih lahko segrevala.

Ste stekli enkrat po stopnicah, pa ste bili ogreti?

Ne, takrat sem videti, kot da me bo zadela kap. Ne morem razumeti, kako lahko odplešem jive in charleston, medtem pa mi po desetih stopnicah zmanjka sape. Nobene mi ne prijajo – niti tiste navzdol. Tudi bolečine v kolenih čutim, ampak so mi rekli, da je bolečina po tako intenzivnem obdobju treningov precej pričakovana.

Bi lahko govorili o kakšni abstinenčni krizi?

Ko so me spraševali, kaj bom delala po Zvezdah in ali bom še kaj plesala, sem odgovorila: seveda! Ampak teh 14 dni doma nisem niti enkrat zaplesala. Samo o tem razmišljam, kaj vse še moram postoriti, sedim za računalnikom, urejam papirje, pospravljam po stanovanju. Med današnjo vožnjo proti Ljubljani sem ob dobri glasbi prepevala in se ob tem spraševala, kaj je z mojim plesanjem. Sem v kuhinji naredila vsaj dva koraka? Nisem! Me je kar malo zaskrbelo. Zakaj nisem? Kaj pa zdaj? Potrebujem prehodno obdobje, da pridem k sebi? Sem utrujena? Zdi se, kot da bi potrebovala dopust. Težko je plesati sam s sabo, pa še dobro glasbo je treba imeti. Jaz pa tudi nenehno nekaj razmišljam in ob tem potrebujem tišino; to je neke vrste moja meditacija – biti v tišini. Potrebujem svoj mir, tišino, izklopljen telefon.

O čem takrat razmišljate?

O vsem – kaj bi rada, kaj bi morala…

Kaj bi radi, pa ne morete?

Rada bi, da bi mi štirje – midva z možem in najina otroka – šli za teden dni na dopust. Da bi bili znova združeni, brez zunanjih vplivov. Čeprav bi nam prijalo, ne moremo, saj ni pravi čas. Za vratom nam visijo konec šole, obveznosti v glasbeni, pa oni test, herbarij, bralna značka, domače branje, tista knjiga …

Oba otroka igrata inštrument?

Ne, samo hči Nina igra klavir in prav zdaj veliko razmišljam o tem. Sprašujem se, ali je njena učiteljica klavirja preveč ambiciozna … Namreč, jeseni je Nina komaj začela igrati in se mi zdi, da dokaj dobro igra. Ne vem pa, zakaj je treba toliko gnjaviti otroke s tem, da je treba čisto vsak dan vaditi? Saj vsak od njih ne hlepi po tem, da bo vrhunski pianist! Pa te učiteljica kar postavi pred dejstvo, češ da se je treba odločiti, da takih (neambicioznih?) učenk ne bo imela. Nina si je zelo želela igrati klavir, ampak zdaj ima kar naenkrat odpor. Ona bi že vadila pol ure na dan, ampak to ne bo več zadosti – zraven klavirja pa bi počela še kaj drugega! A otrok ob štirih popoldne šele pride iz šole domov.

In potem mislimo, da otrok ni na igrišču popoldne zato, ker so za računalnikom – v resnici pa imajo toliko obveznosti?

Niso vedno računalniki krivi, eni se zagotovo učijo, potem so tu še glasbena in druge dejavnosti … Otrok je komaj začel z inštrumentom, pa mu že žugajo z vsakodnevno enourno vadbo naslednje leto! Sem v dvomih, kako naprej. Zakaj ne bi otrok igral, če si želi, ni jih pa treba potiskati na tekmovanja! Kaj se dandanes dogaja s to ambicioznostjo? Po eni strani si samo želim, da bodo otroci sploh našli tisto, kar jih veseli. Zase ne morem reči, da sem bila glede gledališča dovolj ambiciozna. Takratna družbena vzgoja nam je vcepila občutek, da ne moremo vedno delati tega, kar si želimo. Ne, v službo se gre, se oddela in konec. Sama pri sebi nisem udarila po mizi in rekla: igralka bom!

Opazila sem, da ste postali tudi model za oblačila …

Po eni strani se mi je vedno zdela fora, da bi lahko bila manekenka, vendar sem si vedno predstavljala, da bi morala hoditi po modni brvi – v smislu, da lahko oddam energijo obleke. Na sliki pa si videti drugače – slike so kot statistika – kakor hočeš, si jo obrneš. To je tako kot pri fotografijah o hujšanju »prej« in »potem«. Ravno zadnjič sem videla, kako to počno: spremenijo kot, povlečete trebuh not, zamenjajo oblačila – pa je takoj nekaj kil razlike, čeprav med fotografiranjem ene in druge niso minile niti tri ure.

Čeprav mi gre v pogovorih z vami malce na živce, da se vsak obregne ob vaše kilograme, pa vas moram vprašati: od kod silna samozavest, da ste s svojo postavo delovali tako ponosno, medtem ko se polovica sveta obremenjuje s hujšanjem?

Zaradi tega, ker si tako pomagaš, da se ne počutiš slabo. Prepričaš se, da te ni sram, in te sčasoma res ni. Daj, ne kompliciraj, si rečeš. Drugo je, če se ne počutiš dobro. Recimo, da bi mi nadeli neko obleko, ki bi poudarila moj trebuh, potem bi se nelagodno počutila in bi se obremenjevala z videzom in take obleke ne bi samozavestno nosila. Nobenega razloga nisem imela, da bi se čudno počutila. Prav tako se mi ne zdi, da imam tako grozne noge, da ne bi bile za pogledat. To je podobno kot v psiholoških oziroma motivacijskih knjigah, ki jih imam doma na tone (neprebranih!): sam sebi moraš reči, da si lep, in če si to dolgo govoriš, verjameš. Tako je tudi pri meni. Govorim si: ni mi nerodno, ni mi nerodno … Zakaj bi mi bilo?! Nekako se odločiš, zaradi katerih stvari ti je lahko nerodno, zaradi katerih pa ne. Siliš se, da ti je vseeno, kar si drugi mislijo, vendar mi v resnici ni. Nihče mi ne bo rekel, da ni pomembno, kaj si drugi mislijo! Google in Facebook plačujeta ogromne denarje, ker želita vedeti, kaj si ljudje mislijo. Morda tudi o meni, ali sem prodajni produkt. To pa smo skoraj vsi – če ne drugega, zaradi službe. Ti se že sprejmeš, vendar ti kljub temu ni vseeno, kaj si drugi mislijo. Ni me sram in lahko taka tudi ostanem, ampak fajn bi pač bilo, če bi kakšen kilogram izgubila že zaradi praktičnih razlogov: zaradi zdravja, oblačil, gibanja, ne pa zaradi tega, ker bom takrat boljša oseba. Ne bom! Znorim, če nekdo misli, da je boljši od mene zato, ker je bolj vitek. In takih ljudi sem srečala na tone. To je najbolj zoprn občutek na svetu. Takrat se počutim kot tisti temnopolti človek, zraven katerega se na avtobusu nihče ne bo usedel. Mislijo si: ker imaš preveč kil, si manjvredna od mene! In poleg njih se prav gnilo počutiš. Ni preprosto, ko se ljudje tako obnašajo do tebe. Zdaj pa si predstavljaj, da karakterno nisi dovolj močen, da bi se s tem spopadel. Sama se štejem med značajsko močnejše, pa se moram potruditi, da si ob tem rečem: vseeno mi je.

Ste kaj razmišljali o prihodnosti, kaj boste počeli?

Nisem strašen deloholik in ne čutim nobene potrebe, da bi delala 24 ur na dan. Mogoče zato ne, ker imam otroke in ker vem, da bodo odrasli in da je to obdobje neponovljivo. Nekako bomo že, mož je v redni službi, uredim papirje in poskrbim za moževo računovodstvo – tako že malo privarčujemo. Sicer pa ne potrebujemo prav veliko.

Kako je oddaja vplivala na družinsko življenje? Bi kaj spremenili?

Ničesar ne bi spremenila. Saj niti ne moreš, vaditi je treba, v Ljubljano se je treba voziti. Še enkrat bi šla čez vse! To je to, kar sem si želela, bilo pa je nad pričakovanji. Res je bilo fajn! Sinu Gregi moja nenehna zasedenost s telefonskimi klici in pregledovanjem e-pošte ni bila všeč in se mi je vsakokrat pritožil. Na srečo so otroci iskreni in povedo: pogrešam te, pocrkljajva se. Tri mesece smo živeli malo bolj vsak svojo pot in takega življenja ne bi imela za vedno.

Kako pa sta vaša odsotnost in sodelovanje v šovu vplivala na vajin odnos z možem? Nekateri morda ne prenesejo intenzivnega odnosa, ki se vzpostavi med soplesalcema …

Zelo ponosen je name, res pa je, da sva se to obdobje bolj »informativno« družila. Pogovori so se vrteli okoli logistike: kdaj gremo od doma, kdaj se vidimo, kdo bo kuhal. Pogosto se je zgodilo, da če me ni bilo doma, sploh nisem več spraševala, kaj bodo jedli – in potem mi je enkrat to oponesel, češ da so kar sami sebi prepuščeni. Ampak so se dobro znašli.

Ob koncu šova vam je obljubil, da bosta plesala?

Ja, da bova šla na plesni tečaj. Malo ga skrbi, da znam jaz več kot on, ampak to sem tudi prej. On je namreč plesal samo na kakšni zabavi, če je kaj spil … ampak že tri leta več ne pije.

Zakaj pa se je odločil reči ne alkoholu?

Ker je alkohol povezan z zasvojenostjo od iger na srečo, s katero se spopada.

Še vedno?

To nikoli ne mine. Vse življenje se moraš s tem bojevati. Tudi jaz sem bila zasvojena s cigaretami, in čeprav nisem kadila že 17 let, si ne smem nobenega prižgati. Ker bi zagotovo spet začela. Tako je pri zasvojenostih. Prvi korak je abstinenca, naslednji pa, da se s tem naučiš živeti. Trenutno nima s svojo zasvojenostjo nobenih težav, vendar se zavedava, da je še vedno tu nekje. Pri nas se tovrstna zasvojenost ne zdravi tako utečeno kot alkoholizem. Matjaž je šel v institucionalno zdravljenje, kar je bila zelo dobra odločitev, in še vedno hodiva na terapije, Matjaž pa tudi na srečanja s podporno skupino. Najina terapevtka, ki se je zdaj upokojila, je bila krasna, v delo je dala dušo – brez nje bi omagala. Je pa res, da sva bila željna, da nama uspe, da se popraviva, da premagava krizo. Zaradi iger na srečo razpadajo družine, zastavljajo se domovi, prodajajo se hiše, vendar se o tem ne govori dovolj na glas. Bilo je naporno, tudi jaz sem imela vmes svojo krizo, bila sem na dnu. Bilo je res težko obdobje. Sva se tudi pogovarjala, ali je o tem dobro javno govoriti, češ, kaj bova zdaj razglašala to, a tajiti se mi tudi ne zdi smiselno. Zaradi tega nisi slab človek, zasvojenost je samo bolezen, ki jo imaš.

Morda v Sloveniji nismo vajeni tako zelo iskrenih osebnosti, tako odkritih in neposrednih, kot ste vi!

Če rečeš, da o tem razglašaš okoli, se sliši slabšalno, ampak kaj potem – imela sva težko obdobje, vesela sva, da sva ga razrešila. Če ga ne bi, bi morala narazen.

Čestitam vama!

Meni se zdi, da je pametno, če se odkrito pogovarjamo. Tako je bilo. Mislim, da če ne bi bila na terapiji, sploh ne bi preživela.