Odklenjeno

Življenje po sovraštvu

Tony McAleer: od obritoglave zverine do svetilnika strpnosti in sočutja.

Nekatere zgodbe, ki se začnejo v temi prezira in sovraštva, se končajo v luči samospoznanja in velike empatije. Take zgodbe najbrž niti niso tako zelo pogoste. A mednje prav gotovo spada življenjska pot Tonyja McAleerja, nekdaj srditega skinheada in rasističnega kolovodje, ki se je sčasoma prelevil v velikega razumnika. Takega, da zdaj ljudem prvi ponudi roko, da lažje splezajo iz brezna mržnje in gneva.

Da se razumemo: pred časom je bil Tony resnična surovina. Bil je neposredno vpleten v protiimigrantski aktivizem, zanikanje holokavsta in ulično nasilje.

Rojen na industrijskem severu Anglije je odrastel v Kanadi. Prvega pretepa se je udeležil pri šestnajstih. »Bilo je fenomenalno,« se ga spominja danes, »kot bi skozme napeljali elektriko. Adrenalinski šus je bil kot droga. Najboljše od vsega je bilo, da smo bili kot obritoglavci še kako zloglasni, pred nami so imeli vsi polne hlače. In tako se vate zasidra lažni občutek moči.«

Nič čudnega torej, da je tako hitro poniknil zelo globoko v organizirano sovraštvo! Iz Anglije je v Kanado prenesel odprto rasistično razbijaško glasbo, ki je postala glavno orodje novačenja mladih obritoglavih nasilnežev. Ker je imel Tony pod vedno nasršenimi obrvmi že od nekdaj izvrsten procesor, je kmalu postal ideolog za celo volčje krdelo. Bil je med prvimi, ki so zavohali, kakšen kolosalen potencial za sejanje sovraštva skriva v sebi takrat še precej mlada tehnologija, imenovana svetovni splet.

Demon bolečine. Postal je izjemno vešč propagandist. »Na vrhuncu svoje arogance sem imel glavo zatlačeno tako globoko v ego, da sem v televizijskih nastopih s svojim strupenim jezikom škodil milijonom in milijonom ljudi.«

Čim bolj skrajna so postajala njihova stališča, tem bolj se je nad njimi naslajal demon bolečine v njegovem srcu. Najbolj od vsega se je zadeval z obožujočo pozornostjo neštetih novih mladih rekrutov. »Od te pozornosti sem bil nič manj kot zadet. Bil sem popoln narcis, ta zadnja kurba za pozornost.«

Med drugim je postal menedžer rasistične pankerske skupine Odinov zakon in gonilo posebne klicne številke za združevanje rasistov, ki jo je poimenoval Kanadska osvobodilna mreža. Sčasoma se je zapletel z nekaterimi najradikalnejšimi skrajnimi desničarskimi skupinami v Ameriki. Udeleževal se je paravojaških treningov, postal je ponosen lastnik cele vrste avtomatskih pušk in tisočev in tisočev nabojev. Njegovi osebni junaki so bili kultni apostoli rasnega sovraštva, ki so svoje čete pospešeno pripravljali na neizbežno rasno vojno. »Bil sem povsem prepričan, da bom do svojega tridesetega leta mrtev ali v ječi. In s tem sem bil povsem pomirjen, celo zadovoljen!«

Pogosto se je še vedno udeležil tudi kakšnega nasilniškega pohoda na terenu. V spominu mu je najbolj obtičal dogodek, ko je s pajdaši mladega geja ugnal v luknjo na nekem gradbišču in ga potem obmetaval s kamni. Tonyju po kosteh še danes odzvanjajo kriki, ki jih je povzročil vsak zadetek. »Danes mi je jasno, da bi moral čutiti z njim – a do takrat sem bil že tako odtujen od sebe, da preprosto nisem bil več zmožen čutiti sočutja.«

Prvič spet povezan. Začetek preloma z nizkotno preteklostjo je bil, ko se mu je leta 1991 rodila hčerkica. Ob tem dogodku, se spominja, je bilo, kot bi se mu nekaj trajno premaknilo v trebuhu. »Mravljinci so mi šinili od vrha skalpa vse do pet. Ko sem k sebi stisnil svojo prelepo novorojeno punčko, je bilo, kot bi mi nekdo kar naenkrat po dolgem času odprl oči. Prvič od otroštva naprej sem se počutil povezanega z drugim človeškim bitjem. To izkustvo me je globoko ganilo. Je pa res, da se kljub temu nisem znal spremeniti čez noč.«

Štiri leta pozneje se mu je rodil še sin. Obenem pa so se okoliščine zarotile, da je postal oče samohranilec. Tega si ne bi nikoli predstavljal, a ko je začel v tej novi skrbniški vlogi žeti vedno več pozornosti in odobravanja, je začel tudi čedalje jasneje razumevati pravo naravo svoje stare rasistične družbe. »To sceno sem končno uzrl kot povsem disfunkcionalno: ranjeni ljudje, alkoholizem, nasilje. Ne morem se spomniti enega samega člana, ki bi vsak dan izkusil veselje.«

Kot don Kihot. Da je lahko razumel, kako je odrastel v nasilnega skrajneža, se je moral vrniti v otroštvo. »Številni drugi beli rasisti prihajajo iz grobih delavskih predmestij. Drugače od njih sem sam odrasel v relativnem udobju srednjega razreda. A oče je bil čustveni nasilnež, jaz pa po naravi izjemno občutljiv otrok. Zato sem se že od ranih let naučil vihteti svoj intelekt, da sem se lahko odklopil od čustev in jih izrinil v podzavest. To je bil edini način, da sem se lahko izognil sramu, ki ga je vame skušal vbiti oče. Pravzaprav je šlo za preživetveni mehanizem.«

Ko je imel enajst let, je zasačil očeta z ljubico, česar se spominja kot nekakšne dokončne točke preloma. Kot bi se bilo takrat v njem vključilo nekakšno stikalo besa in odtujenosti. Ti dve občutji je še zacementiralo razpoloženje v katoliški zasebni šoli, kjer so ga fizično maltretirali tako učitelji kot sošolci. »Do svojih najstniških let sem se tako počutil že povsem nepomembnega in nemočnega, povsem nevrednega ljubezni. V svet sem se odpravil čustveno sestradan. In to je pripomoglo k seriji obupnih odločitev, ki so poškodovale celo vrsto ljudi. Svojo zmožnost vlivanja strahu in zadajanja bolečine sem si napačno razložil kot resnično moč. Zagrešil sem toliko grozljivega nasilja nad ljudmi, ki niso storili nič slabega!«

Ko je spoznal, kako zelo ga delovanje znotraj starega kroga omejuje pri skrbi za ljubljena potomca, je dokončno odkorakal. »Prešinilo me je spoznanje: zakaj bi kot don Kihot jurišal na mline na veter … in to v imenu tropa belih ljudi, ki jim v resnici prav dol visi, če sem živ ali mrtev?!«

Njegov odhod ni bil nagel, s preteklostjo ni bilo jasnega preloma. Preprosto je od sovraštva počasi oddrsel nazaj proti ljubezni. Ključno je bilo, da je spoznal mentorja Dova Barrona, govornika in učitelja javnega nastopanja. Ta je znal prodreti skozi njegovo še vedno vse preveč petelinjo zunanjost in ga nagovoriti: »Tony, to preprosto nisi ti. Vem, kaj si počel, ampak to nisi bil ti. Jaz pa lahko vidim pravega tebe.« Na tej točki se je prej tako surovi Tony McAleer preprosto zlomil in zahlipal kot otrok.

Zdravilne solze. Solze so bile zdravilne. Opravil je Barronov tečaj in pogumno javno spregovoril o svojih izkustvih. Leta 2009 je s somišljeniki splovil organizacijo Life After Hate (Življenje po sovraštvu). Njegov življenjski namen je postal svojemu mlademu jazu podobne izgubljence varno prepeljati v kraje, kjer vladata sočutje in spodobnost.

Med drugim se je opravičil lokalni gejevski skupnosti in skupnosti indijskih imigrantov. Najteže, pravi, mu je bilo zgraditi most do tamkajšnje judovske skupnosti. Navsezadnje je bil prej besen, naravnost stekel zanikovalec holokavsta. Plinske celice v Auschwitzu, je zatrjeval, niso nič drugega kot mit. A točka zasuka je bila obisk muzeja o holokavstu na Floridi. Veliko korajže je potreboval, da je stopil noter, še mnogo več pa, da si je dovolil, da sta ga preplavila žalost in sram ob vsem, kar je nekoč zagovarjal.

»In na tej točki sem se zavedel: moje zanikanje judovske bolečine je bilo v resnici zanikanje lastne bolečine. « Od takrat naprej surovega pokola Judov v drugi svetovni vojni nikoli več ni skušal videti kot zaroto.

Toksični sram. Ko se ozre na prve korake napornega odlepljanja od starih vzorcev, oceni takole: »Najteže za nas je, da si oprostimo za vse, kar smo storili. A čim več najdem v sebi sočutja in oproščanja zase, tem bolj lahko brzdam svoje sposobnosti za povzročanje škode drugim.«

Prelom z nasilniško preteklostjo je običajno precej klasičen proces okrevanja od odvisnosti. Včasih so se morali nekdanji rasisti po tistem, ko so zapustili staro čredo, znajti v praznini brez družabnega kroga. Prav ta samota se je pogosto izkazala za hujšo od disfunkcionalnosti prejšnjega divjaškega plemena. In zato so se, ko je bolečina samote postala prevelika, preprosto vrnili. Življenje po sovraštvu danes hoče zapolniti to praznino.

Najpogostejši skupni dejavnik članov nasilnih ekstremističnih gibanj je po Tonyjevih opažanjih čustvena travma. »Travma v nas v najnežnejših letih vcepi sistem verovanj, na katerem potem počiva naša identiteta. Sam temu rečem toksični sram. To so globoka podzavestna prepričanja, da nismo vredni ljubezni, da smo šibki in popolnoma brez moči. In potem je vse naše življenje neke vrste odziv na ta sistem toksičnih prepričanj o sebi. In tako pač mnoge med nami posrkajo ekstremistične skupine, ker ponujajo občutek pripadnosti – neko sprva opojno kameradovsko štimungo, na kateri gradimo občutek smisla in lastne pomembnosti. A kaj, ko sovraštva ne moreš premagati s sovraštvom!! «

Svetal zgled. To je bila torej zgodba Tonyja McAleerja, ki nam lahko služi kot popolna ilustracija zimzelenih besed Jamesa Baldwina. Ta veliki ameriški temnopolti romanopisec in družbeni kritik je zapisal: »Eden od razlogov, zakaj se ljudje tako trdovratno oklepajo sovraštva, je, da najbrž čutijo, da se bodo morali, ko sovraštvo odide, soočiti z bolečino.«

Plima sovraštva do vsega drugačnega, ki se dviga po vsej Evropi, ni v resnici nič drugega kot plima tihe nerazumljene bolečine. Tony McAleer se je bil s svojo zmožen soočiti in jo sčasoma razgraditi. In tako je postal svetal zgled za nas vse.