Odklenjeno

Starši v skrbeh zaradi necepljenih otrok

Kaj pa, če okužijo mojega otroka?

Avtor:

Simona Iskra

Značke:

Po Evropi se širijo ošpice, bolezen, ki je srednja generacija tako rekoč ni poznala, zdaj pa je zahtevala že vsaj osemnajst otroških življenj, obolelih je na tisoče. V Italiji se je letos okužilo že petkrat več otrok kot lani. Ni razloga za preplah, pravijo nekateri. Morda ne, če niste necepljeni in noseči, nimate dojenčka, otroka z rakom ali takega, ki je na cepiva alergičen ... Kaj pa, če ste eden izmed tisočev naštetih? Kako je z vašo pravico do zaščite?

Ana ima dojenčka, ki bo šel v vrtec z enajstimi meseci – prekmalu, da bi bil proti ošpicam cepljen po rednem sistemu. Zaskrbljena je poklicala zdravstveni dom, tam pa ji je medicinska sestra rekla, da prej pač ne gre, da cepijo pri enem letu.

Naj za tiste, ki so morda dobili enak odgovor od nepoučenega osebja, takoj povemo, da to ni res. Zdravstveni dom Ljubljana odgovarja, da je (obvezno) cepljenje proti ošpicam predvideno po dvanajstem mesecu starosti, a če gre otrok v vrtec pred dopolnjenim enim letom, je mogoče cepljenje že po desetem mesecu starosti. »V takem primeru se starši lahko z izbranim pediatrom dogovorijo za predčasno cepljenje. Med šestim in desetim mesecem starosti pa je cepljenje mogoče samo v primeru jasnega stika z dokazanimi ošpicami, vendar je po dvanajstem mesecu cepljenje treba ponoviti,« še dodajajo.

Necepljeni v vrtec. Zakaj se morajo starši sploh bati neprecepljenosti v vrtcih in zakaj poteka javna razprava o tem, ali bi bilo treba necepljenim otrokom prepovedati vstop v vrtec, če pa je cepljenje po zakonu obvezno? Zato, ker trenutno oboje ni povezano oziroma ker zakonska obveza še ne pomeni, da so otroci tudi dejansko cepljeni. Zakonske podlage za omejitev vpisa v vrtec necepljenim, kot je včasih veljalo, ni. Kot pojasnjuje Ministrstvo za zdravje (MZ), mora zdravnik pred vstopom otroka v organizirano varstvo preveriti njegov cepilni status in opraviti manjkajoča cepljenja. V primeru, da se pri preverjanju podatkov o opravljenih cepljenjih ugotovi, da cepljenja niso bila opravljena v skladu z zakonodajo in letnim programom cepljenja, se to vpiše v potrdilo o zdravstvenem stanju otroka. Tu pa se obveznost na državni ravni konča. Kriterije za vpis otrok v vrtec namreč po sedanji zakonodaji določajo občine z odloki. Na ministrstvu nimajo podatkov o tem, koliko vrtcev oziroma občin v točkovanje za vstop otroka v vzgojno-varstveno organizacijo uvrsti tudi kriterij opravljenega popolnega cepljenja otroka proti otroškim nalezljivim boleznim, zato so zdaj v vrtce vključeni tudi otroci, ki niso popolno cepljeni.

Božena Bratuž, predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije, dodaja, da vrtci sami nimajo pravice niti niso usposobljeni za presojo ustreznosti zdravniškega potrdila, ki ga mora starš predložiti pred vključitvijo v skupino. »Menim, da vrtci ne vključujejo otrok brez zdravniškega potrdila, saj to ni izdano zgolj zaradi cepljenja, ampak tudi zaradi splošnega zdravstvenega stanja otroka. Potrdilo izda otrokov pediater in njegova odločitev je, ali otroku, ki ni cepljen, izda potrdilo, da je zdrav in sposoben za vključitev v skupino ter hkrati neogrožajoč za druge otroke,« pravi. Pove pa, da se zato srečujejo tudi s skrbjo in pomisleki staršev, zakaj bi bil njihov otrok, ki je cepljen, ogrožen zaradi drugega, ki ni bil.

Odgovornost na napačnih ramenih. Odgovornost pri zavračanju cepljenja tako v praksi pade izključno na ramena pediatra, ki je pristojen za to, da ukrepa, torej prijavi starše zdravstvenemu inšpektoratu. Ne le pristojen, ampak obvezan. Zdravnik, ki ne prijavi osebe, katera odklanja obvezno cepljenje, postane kršitelj, ker ne izvaja cepljenja, in mu grozi globa 41,73 evra. Pediatrinja Tatjana Grmek Martinjaš, javnosti poznana tudi kot moderatorka na portalu MedOverNet, se s starši, ki ne želijo dati cepiti otrok, pogosto srečuje. »Mnogo staršev se izmika cepljenju z vedno enakim odgovorom, češ da otrok pač ni povsem zdrav. Tudi po vabilu, da zdravnik pred cepljenjem otroka pregleda (kar je tako ali tako del cepljenja) in oceni, ali je sposoben cepljenja, se na vabilo ne odzovejo. Tako imamo kar nekaj otrok, ki so očitno bolni dvakrat ali trikrat na mesec, in to tako, da cepljenja ni mogoče opraviti,« pravi. Marsikdo bi rad tudi že vnaprej testiral otroka, ali je na cepivo morda alergičen. »Testiranje, kot ga pogosto zahtevajo starši, vendar ne vedo, kaj naj bi to zajemalo, se ne opravlja,« pojasnjuje Tatjana Grmek Martinjaš. »Če mislijo pri tem na alergološko testiranje, seveda pred cepljenjem alergološke potrditve ne more biti, saj je potreben prvi vnos in s tem senzibilizacija in reakcija po ponovnem vnosu. Kaj pa bi še testirali pred cepljenjem, ne vemo ne pediatri ne starši. Omenjajo le testiranje na splošno.« Prepričana je tudi, da prijavljanje staršev ne bi smelo biti v domeni pediatra. »To je popolnoma skregano s poslanstvom izbranega pediatra. Pediater mora s starši razviti tesen in zaupen odnos, vzpostaviti polno zaupanje in sodelovanje, kar je ob detektivni vlogi, ki nam jo predpisujejo tako ZZZS (npr. pri predpisovanju nege za bolnega otroka) kot druge zdravstvene institucije (NIJZ, MZ) in pri iskanju vzrokov ter prijavljanju staršev, popolnoma porušeno.« Tudi sam postopek ima velike pomanjkljivosti. »Pred prijavo je treba izpolniti nekaj zakonskih določb. Otrok mora biti vsaj dvakrat pisno vabljen na cepljenje. Pri vsakem obisku v posvetovalnici se je treba pogovarjati, pojasnjevati vlogo cepljenja in prednosti cepljenih otrok. In vse skrbno zapisati. Starši naj bi podpisali izjavo, da je bila pojasnilna dolžnost v standardnem obsegu opravljena (kajti pojasnila in vprašanja so sicer lahko neskončna, tudi večletna),« pojasnjuje Tatjana Grmek Martinjaš. Seveda starši, ki zavračajo cepljenje, te izjave ne podpišejo, da lahko po morebitni prijavi vztrajajo, da zdravnik ni opravil pojasnilne dolžnosti, s čimer postopek prijave pade. Še ena luknja, ki omogoča necepljenje, je možnost, da starši prošnjo za opustitev cepljenja iz nemedicinskih razlogov sami vložijo pri Komisiji za kontraindikacije cepljenj pri MZ, vendar komisija že nekaj let ne deluje. Tako se po končanem terminu obvezništva (npr. za OMR po 18. mesecu starosti), ko je zdravnik starše necepitelje dolžan prijaviti zdravstvenemu inšpektoratu, pravno izmikanje šele dobro začne.

Precepljenost pa pada. V Ljubljani je tako že pod mejo, ki še zagotavlja, da epidemije ne bo. Tatjana Grmek Martinjaš predvsem obžaluje, da varovanje zdravja tako posameznika kot zdravja skupnosti za zakonodajalca ni dovolj pomembno, da bi to uredil z zakonskimi predpisi, in dopušča, da pravica vstopa v vrtec ali šolo ostaja nad dolžnostjo varovanja zdravja. Tega se zavedajo tudi na ministrstvu za zdravje, kjer priznavajo, da bo treba v novem zakonu o nalezljivih boleznih, ki je v pripravi, natančneje opredeliti postopek obravnave necepljenih otrok, saj so dobili številne argumentirane strokovne predloge pediatrov o možnosti omejitve vpisa otrok v vrtce in izobraževalne ustanove, kjer je dijak pri izvajanju praktičnega pouka izpostavljen možnosti okužbe oziroma okužbo lahko prenese na bolne osebe.

Kaj pa kazenska odgovornost? Ob prijavi na Zdravstveni inšpektorat (ZIRS) inšpektor osebo pisno seznani s tem, da pomeni izmikanje oziroma onemogočanje cepljenja prekršek, za katerega je po Zakonu o nalezljivih boleznih predvidena globa 41,73 evrov. V obdobju od leta 2011 do 2016 je bilo izrečenih 43 tovrstnih glob. Če se starši ne odzovejo tudi na vabilo ZIRS, s katerim so vabljeni na obravnavo, in svoje odsotnosti ne opravičijo, so kaznovani z do 200 evrov kazni ali/in če ne izvršijo odločbe, z do 1000 evrov kazni. V obdobju od leta 2011 do 2016 je bilo izrečenih 27 denarnih kazni zaradi neodzivnosti in sedem denarnih kazni v izvršilnem postopku. Do zdaj se je pri denarnih kaznih tudi končalo. Vendar pa se bo prej ali slej zgodilo, da bo necepljen otrok postal vir okužbe za tiste, ki (še) niso mogli biti cepljeni. Takrat se bomo morali pogovarjati tudi o kazenski odgovornosti staršev. V ZDA pravniki že pozivajo ljudi, naj poleg prijave na policijo vlagajo tudi zasebne tožbe proti tistim, ki zaradi necepljenja širijo bolezni, ker bo strah pred tožbo učinkoval hitreje, kot pa bodo politiki spremenili zakone. Čez lužo se lahko starši sicer cepljenju v 19 državah odrečejo iz čisto osebnega prepričanja. Pri nas se pravna stroka vprašanj o morebitni kazenski odgovornosti na vse kriplje izogiba, saj je tema preprosto prevroča. Tako nam nihče od pravnih strokovnjakov, na katere smo se obrnili, ni želel dati svojega mnenja, češ da je vprašanje prekompleksno. Kazenski zakonik sicer v 177. členu jasno določa: 'Kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.' Če ima to (ne)ravnanje za posledico smrt enega ali več ljudi, pa zakon določa kazen do osem let v zaporu.

Epidemija ošpic, ki smo ji priče danes, zagotovo ni zadnja, ki bi se jo dalo preprečiti. In prej ali slej se bo, žal, zgodila tragedija, ki bo epilog doživela tudi na sodišču. Potem bo verjetno marsikdo razmišljal drugače kakor danes. Do takrat pa se bo gonja proti obveznemu cepljenju nadaljevala, in če si stroka in predvsem politika ne bosta upali potegniti črte med znanostjo in neosnovanim strahom, zaskrbljenim staršem ne bo ostalo drugega, kot da se pri otroških druženjih začnejo ozirati na zdravstveni karton. Otroke, ki bi radi pobožali dojenčka, pa namesto tega, ali so si umili roke, spraševati, ali so bili cepljeni.