Odklenjeno

Zakaj v Gorenju in Revozu raste nezadovoljstvo?

So nekateri delodajalci ali bolj zasužnjevalci? Delavci iz velenjskega Gorenja in novomeškega Revoza so nam potrdili, da so razmere iz leta v leto hujše, plača pa ostaja pri minimalnih 600 evrih.

Avtor:

Marija Šelek

Značke:

Delo v proizvodnji, za trakom, ni hec. Lahko je povsem v redu, če imaš nad sabo razumne ljudi. Take, ki časa za tvojo delovno operacijo ne odmerjajo do sekunde natančno in ki razumejo, da človek ni stroj. Ampak resnici na ljubo so procesi v sodobni industriji preračunani do sekunde natančno. Od vsakega delavca se v osmih urah pričakujeta 100-odstotni zbranost in zanesljivost – tudi to, da boš v petih minutah pritekel do stranišča, opravil svoje in pritekel nazaj. Kot delavec za trakom se morate preobraziti v stroj, ki bo vsak vijak privil brezhibno. Ko se to ne zgodi, se trak ustavi, kar pomeni, da norma ne bo dosežena. 

Predsednik Rdečega križa Slovenije dr. Dušan Keber je nedavno povedal, da v Sloveniji vsaj 600.000 ljudi prejema minimalno plačo ali manj – manj kot 614 evrov neto mesečno. »Poskusite živeti z minimalcem, boste videli, kako je težko! Poznam ljudi, ki v proizvodnji delajo kot živina, pa imajo po prejemu plače komaj za položnice!« nam je povedal sogovornik, ki je skoraj tri leta delal za trakom v Revozu. Kot vsi, s katerimi smo govorili, je želel ostati anonimen.

Njegovo pripovedovanje ni bilo jamranje, tudi ni dejal, da se za trakom ni dalo zdržati, ampak: »Delo na traku v Revozu je naporno in izčrpavajoče. Pika. Če bi bila plača tisoč evrov, bi marsikdo lažje stisnil zobe.«

Povpraševanju je treba zadostiti takoj, dobiček tudi mora biti, zakaj ne bi delavca stisnili do onemoglosti, saj je ja sposoben! Zakaj bi nekdo deset sekund gledal v zrak, ker je tako spreten pri določenem delu, naložimo mu še eno operacijo, da lahko enega delavca odpustimo!

Povejmo nekaj o normah. Norma je količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času. V Revozu je polna norma 45 avtov na uro. »Na liniji je na primer dvajset delovnih mest, od teh pozneje, ko se vsi delavci naučijo in osvojijo delovno operacijo, dve ali tri delovna mesta kar ukinejo, torej jih je na koncu samo še 17, in dobiš dodatno delo,« pripoveduje naš sogovornik, ki je za trakom v montaži delal še pred dobrim letom. Na srečo je nato dobil zaposlitev drugje. »Lahko vam potrdim, ker poznam kar nekaj zaposlenih, da je vsako leto huje. Pritiski se večajo. Delal sem v času, ko se je začela proizvodnja novega twinga in smarta, in sem lahko primerjal, kako so stvari potekale prej in potem. Dela so različna, sem marsikaj preskusil, in moram reči, da mladi nočejo več delati čisto vsega, tako da vse pristane na starejših – na tistih, ki so v podjetju že več kot dvajset let. Imel sem srečo, da sem prišel v dober kolektiv, k dobremu mojstru, kajti nekateri od njih samo pritiskajo in dobesedno zafrkavajo delavce v glavo. Takim je pomembno samo to, kar reče Francoz, z vsem se strinjajo, samo prikimavajo in si predvsem rešujejo svojo rit. Ali bo delavec neko delo zmogel, jih ne zanima. Takšni mojstri se šefom in njihovim nerealnim pričakovanjem ne bodo uprli z realno oceno zmožnosti delavca. Ne moreš biti vsako sekundo v osmih urah dela stoodstoten, preprosto ne gre! Na določenih odsekih v podjetju se res izživljajo! Ni popravnih izpitov. Časovno je zelo napeto, vse moraš narediti v prvo, pritiskajo do onemoglosti. Zato marsikdo ne zdrži več kot tri dni.«

Trak ne čaka nikogar. »Ne le da si odgovoren za napako, zaradi katere je stala cela linija in zaradi katere si spravil v dobesedni tek nekaj ljudi v haljah, ki hitijo popravit tisto, kar si ti zašuštral, in se trudijo, da bo delovni proces v najkrajšem možnem času znova normalno stekel, s tem si povzročil tudi gospodarsko škodo podjetju, nepotreben strošek in izpad dohodka. Za sekunde in stotinke gre. Če trak v izmeni stoji dvaindevetdeset sekund, to pomeni, da je bilo izdelano eno vozilo manj, kot bi lahko bilo, kar podjetju povzroči izgubo dobička. Krivda je tvoja.

Peči bi te morala slaba vest, moral bi imeti občutek krivde in odgovornosti za slabo opravljeno delo, v najslabšem primeru lahko avto zavrnejo ali še huje, lahko ga kdo kupi in se z njim zaradi tvoje površnosti in malomarnosti ubije. Ker si 'prepočasen'. Ker ne zmoreš norme. Ker izgubljaš dragocen čas s tem, da si ne namestiš drugega vijaka že med vijačenjem prvega, tretjega med vijačenjem drugega vijaka, četrtega med vijačenjem tretjega. Delaš nepotrebne gibe, odvečne korake. Medtem ko imaš vijačnik v eni roki in z njim odvijaš vijak, si moraš z drugo roko že pripraviti kabel z maso, ki nanj sodi, saj ti v nasprotnem primeru zmanjka časa, na kar te začne opozarjati semafor, ki posveti najprej oranžno in oddaja kratke piske, potem pa sveti rdeče in piska še hitreje, še glasneje in bolj predirljivo kot prej. Dela ne moreš dokončati, saj se trak ustavi, vijačnik zablokira, priganja te novo vozilo, za nameček pa si naslednjemu delavcu v procesu proizvodnje v napoto in ne more opraviti svojega dela,« je zapisal avtor bloga Kostin mozeg, ki je v Revozu delal eno leto, potem pa mu pogodbe niso podaljšali, ker je opravil zgolj 85 odstotkov operacij v času cikla.

»Že na uvodnem seminarju kandidate seznanijo s tem, da je v podjetju vse natanko izmerjeno za doseganje optimalnih rezultatov in da se vse da, če se le hoče in se dovolj potrudiš. Se pravi, če ne zmoreš in nisi sposoben obdržati tempa, ki so ga določili za to usposobljeni strokovnjaki iz tujine, to ne pomeni, da oni niso predvideli menjave baterije na vijačniku, da niso upoštevali, da je navoj kakšnega vijaka slabo vrezan, da kakšen kos ne sede ‘kot ata na mamo’, da je morda kdaj kaj zvito, odlomljeno, narobe ukrivljeno, in da se niso ozirali na to, da deset minut do desetih zvečer koncentracija delavca ni enaka tisti ob pol treh popoldne. In da njihova težnja doseči, da je vsaka operacija že prvič brezhibno in kakovostno opravljena, zaradi nepredvidljivih dejavnikov včasih preprosto ni izvedljiva. Zanje to pomeni, da se ne potrudiš dovolj,« piše Kostin mozeg.

Z rokami do tal. Nekaj dni po tistem, ko število vozil z 42 vozil povečajo na 45 vozil na uro, se zberejo pred šefom na obveznih minutah za animacijo. Ta svojim delavkam in delavcem s povsem resnim izrazom na obrazu reče: »Uvedli smo še eno delovno mesto, vmes je zdaj še en človek, dela imate manj kot prej, napak pa je vedno več. Statistike so katastrofalne! Ne vem, kako to. Smo se mal’ polenil' al' kaku?« Nato se v proizvodni hali prižgejo luči, trak se avtomatsko zažene in delavci sklonjenih glav, ponižani, osramočeni ali pa zgolj jezni odidejo na svoja delovna mesta.

Naš sogovornik je čutil, kadar je trak postal hitrejši – brez poprejšnjega obvestila. »Rečejo ti, da bodo prihodnji teden zvišali normo za en ali dva avta, v resnici pa smo že en teden imeli višjo normo. Zgodi se, da dvignejo normo in ti k opravilu dajo še dva vijaka. To uniči ljudi! Morali bi ob koncu izmene opazovati ljudi, ki odhajajo domov. Z rokami do tal, nobenega nasmeha nikjer.«

Tisti, ki so v Revozu delali, se novicam o pomanjkanju delovne sile in kako ljudje nočejo delati, samo nasmehnejo. »Delovne sile je dovolj, samo razmere za delo so ubijalske in o tem, da večina novo zaposlenih po prvem tednu odide, mediji ne poročajo. Včasih je bila norma 150 avtomobilov na izmeno, počasi so dvigovali normo, ljudje so se lahko na to počasi privadili. Zdaj pa prideš kot novinec za trak in je norma že na začetku 350 avtomobilov! Malokdo to zmore že po dveh dneh, zato odidejo in se nikoli več ne vrnejo!«

O plači sogovorniki raje ne izgubljajo besed – dobite od 600 do 700 evrov, za nočno delo pa do 900 evrov. O topli malici, prevozu, regresu in božičnici nimajo pripomb in Revozu priznavajo, da ima to zelo dobro urejeno. 

Na zahodu je drugače. »Kar se dogaja zdaj, je prestopilo vse meje. Tako je v vseh večjih podjetjih z linijsko proizvodnjo v Sloveniji. Slovenci smo vedno kakovostno opravili delo, vendar ostajamo večni hlapci, ki se ne znamo in zmoremo upreti! Izkoriščajo nas. Starejši delavci odpravljajo težave s pomočjo sindikatov in so pravzaprav prisiljeni vztrajati, saj druge možnosti za zaposlitev ne vidijo. Za mlajše se jim sladko briga. Ampak prihaja nova generacija, ki pa najprej postavi vprašanje o plači in jo za tak znesek težko dobiš za tovrstno delo,« pravi sogovornik, ki ima izkušnje tudi iz tujine.

»Bil sem v avtomobilskih tovarnah v Nemčiji in Franciji in sem videl, da je pri njih na liniji dvajset delavcev. Pri nas pa 17?! S tem, da pri nas dobimo minimalno plačo, pa garamo kot živina! V Avstriji sem se prepričal, da delajo za tretjino manj intenzivno in imajo dvakrat višjo plačo! Prav tako v nemškem BMW-ju, tam so delavci na montaži za tretjino manj obremenjeni kot pri nas.«

Prav zaradi teh opažanj napoveduje, da se bo zgodba ponovila s prihodom graške Magne Steyr. »Kakovost bo dobra, naši ljudje so pridni, izkoriščali pa jih bodo podobno kot v Revozu. V Avstriji bi pač morali dati višje plače. Če ne bodo dobili naših delavcev, jih bodo pripeljali iz Bosne.«

Avtomobilski velikan Magna v Gradcu izplačuje plače med 1300 in 1800 evri, a ne povrne stroškov za malico. Lahko si pripelješ hrano od doma ali pa za topel obrok tam plačaš od tri do pet evrov. Vendar dobiš izplačano tudi 13. in 14. plačo ter regres za letni dopust. Dvakrat na leto gredo delavci na kolektivni dopust za tri tedne (poleti in decembra), vendar avstrijski delodajalci v primeru daljših bolniških odsotnosti niso prizanesljivi. Takrat zelo hitro ukrepajo – z odpuščanjem.

Pa še na eno razliko med nami in tujino opozori nekdanji delavec iz Revoza: »Če se v Turčiji in Franciji nekaj zgodi in se delavci razjezijo, če se razmere poslabšajo, bodo hitro stopili vsi skupaj. Pri nas se večina boji in preprosto ne znamo več stopiti skupaj.«

Nezadovoljstvo v Velenju. Premier Cerar je ob obisku Revoza povedal, da je ta presežek, da je eden izmed največjih zaposlovalcev v regiji, med največjimi slovenskimi izvozniki in po prihodkih v samem vrhu slovenskih podjetij. Delavci verjetno temu ne ploskajo tako zavzeto in se najbrž ne čudijo tako kot on, da tako podjetje ne najde novih delavcev. Težko je zaupati delodajalcu, ki ti obljubi zaposlitev za nedoločen čas, nato pa se, ko je trgu z avtomobili zadoščeno, poslovi od (agencijskih) delavcev. Decembra zaposlen, marca že na cesti. Tako se je pred dvema letoma zgodilo 450 ljudem. Kako boš tako izigrane ljudi prepričal, da bodo spet prišli k istemu delodajalcu? Očitno ne razumejo, kaj je to prožni trg delovne sile in zakaj je država Slovenija Revozu od leta 1998 namenila že 85,6 milijona evrov pomoči.

Tudi Gorenje je med prejemniki državne pomoči (kot mnogo drugih podjetij) in tudi v velenjskem gospodarskem paradnem konju zadnje čase narašča nezadovoljstvo. Zaradi plač kakopak.

Bo spet čas za stavko, se vse bolj glasno sprašujejo zaposleni. In če bo kdo v Sloveniji (poleg zdravnikov) stavkal, gre najbolj staviti na delavce Gorenja. Od njihove zadnje je minilo že skoraj osem let. Ampak tudi njih so uspešno »privili«, umirili. »Z nekaj podrepniki je ljudi v Gorenju uspelo spreti med sabo in jih prestrašiti. O sindikalistih raje ne bi trošil sape, ker imajo pisarne v istem nadstropju kot vodilni. Tem pa po večini ni dosti mar, kaj se z ljudmi dogaja. So tako polni samih sebe kot drek vitaminov. Eden od mojih nadrejenih mi je celo v obraz dejal, da se mu z ljudmi ne da ukvarjati. Delaj ali pusti, briga ga!« nam pove delavec, ki je v Gorenju več kot 30 let. Njegov sodelavec s podobno dolgo delovno dobo mu prikima: »Sindikat funkcionira tako, kot Bobincu (predsednik uprave, op. a.) paše, in po zadnjem štrajku se je zgodilo samo to, da so se zamenjali nekateri obrazi, ni pa nič bolje. Glavni sindikalist se vozi naokoli z avtom luksuzne blagovne znamke. In taki mirijo ljudi!? Predvsem vnašajo nestrpnost med delavce, da ja ne bi bili enotni!«

Nižje plače. Plače v Gorenju so po pričevanju delavcev vsak mesec nižje (nekateri govorijo celo o za 100 evrov nižji plači). »Moja osnovna plača je po več kot 30 letih delovne dobe skupaj z vsemi dodatki na delovno dobo 700 evrov! S potnimi stroški prilezem na 800 evrov. Majski plači so dodali še polovico regresa, da bi tako pomirili ljudi in zakrili resnično nižje plače, ampak ljudje niso neumni! Dandanes se je veliko lažje informirati kot včasih.«

Seveda se govori o stavki in tudi o tem, kako so mojstre vodilni posvarili in jim naročili, naj ob prejemu majske plače pomirijo ljudi. »Narod je tako na psu, da je pripravljen vse požreti. Če bodo tako pritiskali in nas stiskali, bo zaropotalo,« je prepričan sogovornik. To se sliši kot floskula, ampak dejansko so plače v Gorenju za vse druge odlične. Za delavce vedno znova zmanjka.

Tudi v Gorenju se delavci pritožujejo nad slabšanjem razmer, nad pritiski mojstrov in vedno višjimi normami. Postalo je skoraj nevzdržno in nikamor več ne vodi, odkimavajo možje. »Kolegi iz Orodjarne (hčerinsko podjetje Gorenja in najpomembnejše orodjarsko podjetje v Sloveniji, op. a.) so zadnje čase zaradi prihoda novega direktorja zgroženi, saj morajo poslušati nenehne grožnje in opozorila, kako da so v rdečih številkah. Kar naenkrat so v rdečih številkah? Pri tem pa zaposlujejo tudi slaščičarje, ker jim kovinarjev ne uspe dobiti! Nič jim ni več jasno in postali so sumničavi, ali želijo morda Orodjarno namerno oslabiti. O tem, da so za direktorja postavili človeka samo zaradi družinskih oziroma prijateljskih razmerij, je pa tako vsem jasno.«

Tako v Gorenju kot v Revozu se sprašujejo, kako dolgo bodo ljudje zdržali. Že zdaj lahko sklenemo, da je več kot 600.000 državljanov Slovenije izjemno potrpežljivih.

Minimalne plače v državah EU

Minimalno plačo manj kot 500 evrov bruto imajo: Bolgarija, Romunija, Litva, Madžarska, Češka, Latvija, Slovaška, Hrvaška, Estonija in Poljska.

Od 500 do 800 evrov: Portugalska, Grčija, Malta, Španija in Slovenija (800).

Nad 1000 evri pa: Francija (1480), Nemčija (1500), Belgija, Nizozemska, Združeno kraljestvo, Irska (več kot 1500) in Luksemburg (1900).

Češka

Češka avtomobilska industrija je izjemno uspešna, nenehno raste, vendar se spopada s pomanjkanjem delovne sile. S temi težavami se je ukvarjala že pred desetimi leti, ko stopnja nezaposlenosti še ni bila tako nizka kot danes (s 3,4 odstotka je najnižja v EU). Ob tem pa tujim delavcem ne olajšuje prihoda na svoj trg delovne sile. Mnogo podjetij ni zadovoljnih, saj pomanjkanje delovne sile pomeni, da morajo počasi višati plače.

Tudi na Češkem se dogaja, da zaposlitvene agencije vozijo delavce iz Ukrajine, Romunije in Bolgarije, Srbi pa delajo tudi na Slovaškem. Vendar so razmere tam slabe, svarijo srbski delavci. Namestitev za bivanje je slaba, zaposlitvene agencije pa jim od plače trgajo tudi po 500 evrov. In bog ne daj, da zboliš.