Odklenjeno

Dojenje je nadomestna popkovina

Mojca Vozel je izdala težko pričakovano knjigo o dojenju

Avtor:

Katja Božič

Značke:

»Knjige so mi dale veliko znanja, toda največ so mi dali otroci. Vsak me je naučil košček življenjskih resnic,« pravi Mojca Vozel, svetovalka za dojenje pri mednarodni organizaciji La Leche League International, raziskovalka prehranjevanja otrok in avtorica nove, težko pričakovane knjige Želim dojiti. Čeprav je dojenje staro kot človeštvo, je kljub neštetim raziskavam in spoznanjem še vedno prežeto s številnimi miti, dvomi in nasprotujočimi si informacijami, ki mamice po porodu mnogokrat spravljajo v veliko stisko. Izkusila jo je tudi avtorica (sicer mamica štirih otrok). Zato se je podala na dolgoletno raziskovalno pot in v knjigi zbrala z dokazi podprte odgovore na veliko vprašanj, ki bodo zagotovo v podporo in pomoč številnim slovenskim doječim mamicam.

»Da sem osvojila čudovito veščino in umetnost dojenja, se lahko v prvi vrsti zahvalim družini,« je na začetku knjige zapisala Mojca. Kot veliko mamic se je tudi sama znašla v stiski, ko je rodila prvega otroka. »Načeloma je bilo vse v redu, otrok je bil zdrav, dobro se je dojil, ampak pod vtisom zmedenih informacij, ki jih matere dobivajo v nosečnosti ali po porodu, dojenja nisem razumela. Spraševala sem se, zakaj se otrok doji tako pogosto, bila sem pod vplivom mitov, da se je pri dojenju treba držati urnika, pričakovala sem, da bo zaspal, ko se bo dobro najedel. V resnici pa je bil moj otrok intenziven, navezan name, tako rekoč neodložljiv, kar me je utrujalo in mi povzročalo stres. Prve mesece sem skoraj vsak večer jokala, nisem si zaupala, bila sem prepričana, da nekaj delam narobe. Ker pa sem bila trmasta, sem začela raziskovati. Prave informacije zase sem našla šele, ko sem odprla stran mednarodne zveze za dojenje. Tam sem dobila oporo, ki je nisem mogla najti nikjer drugje. Potem sem kar hitro ugotovila, kako dojenje deluje, pozneje pa sem to veščino začela raziskovati tudi antropološko,« opisuje.

Vsak njen otrok je imel drugačen vzorec dojenja. »Prvi me je naučil, kako dojenje pravzaprav poteka, ker te veščine z znanjem naše družbe nisem mogla razumeti. Drugi je imel zdravstvene težave – pri njem sem spoznala, kako veliko moč ima materino mleko na imunski sistem in tudi na zdravljenje. Materino mleko je ključno zdravilo, ima denimo daleč največ različnih vrst protiteles in probiotičnih bakterij, ob boleznih veliko bolje zdravi črevesje kot kateri koli probiotični pripravek, ki ga kupimo v lekarni. S tretjim otrokom sva se skupaj učila medsebojne komunikacije, tudi obvladovanja stresnih stanj. Tri mesece sem ga imela večino časa v rokah, potreboval je veliko več telesnega stika kot vsi drugi. Četrti pa je še danes moj pomočnik. Bil je miren, zelo komunikativen, z njim je bilo zelo lahko navezati stik. Imel pa je daleč največje nočne potrebe – z njegovo pomočjo sem zavrgla mite o nočnem spanju otrok skupaj s starši. Številni mislijo, da bomo na ta način otroka razvadili in se ne bo nikoli naučil spati sam. Vendar to ne drži – v vseh kulturah pred industrijsko družbo so otroci spali skupaj z mamami ali z drugimi ženskami v družini, dokler niso bili stari od tri do štiri leta, to je tudi čas, ko otrok razvojno osvoji samostojno spanje.« Je pa pri vseh dojenčkih mogoče zaznati skupne značilnosti. »Ključni vzorec, ki sem se ga naučila pri svojih otrocih in je skoraj vedno prisoten pri dojenju novorojenčkov, je, da se ne dojijo v rednih intervalih, ampak v grozdih, kar pomeni, da ima mamica v nekem delu dneva ali polovici noči veliko dela z otrokom, velikokrat se pristavlja na dojko, vmes pa ima kratke premore. Mamice so takrat v skrbeh, da se otrok ni najedel, a je to povsem normalno. Druga taka značilnost pa je, da lakote v prvih tednih ali tudi mesecih ni mogoče ločiti od drugih otrokovih potreb. To pomeni, da ko se otrok pristavi, je lačen, žejen, potrebuje telesni stik, želi si varnosti, topline. Doji se zaradi ugodja, sesalnega nagona, za uspavanje in tolažbo. Dojenje je zanj nadomestna popkovina in tega mamicam ne povejo. Vzrok za največ težav je po mojem mnenju, da si dojenje razlagamo kot obrok, v bistvu pa je podoj vse, kar sem omenila.« Če bi mamice to razumele, bi jim bilo veliko lažje. »Urniki so verjetno eden od največjih vzrokov, zakaj se dojenje mnogokrat prezgodaj konča. Natančnih podatkov sicer nimam, ampak ocenjujem, da dva ali tri mesece po porodu preneha dojiti četrtina mamic, ker ne prepoznajo teh vzorcev in zmotno menijo, da so izgubile mleko.

Pomagati je želela drugim mamam. Mojca je mislila, da bo vse težave, s katerimi se je srečevala pri prvem otroku, lahko odpravila sama, potem pa je po sedmih mesecih vendarle poklicala svetovalko Ireno (danes sta še vedno kolegici) mednarodne organizacije za dojenje La Leche League. Ta jo je pomirila in ji svetovala, tako da je zmogla sama dalje. Pri drugem otroku je že toliko izkusila, da je želela svoja spoznanja deliti z drugimi mamami. Leta 2006 je postala svetovalka za dojenje in začela to področje podrobno raziskovati s pomočjo antropoloških študij. Med drugim jo je zanimalo, kako so ženske dojile in še vedno dojijo v drugih kulturah, zakaj so v nekaterih kulturah mame izgubile zaupanje v dojenje, kakšne družbeno-kulturne spremembe in zdravstvene posledice povzroča nadomestno industrijsko mleko. »Raziskovanje mi je veliko pomagalo, ampak ključne so bile druge ženske, s katerimi sem se povezala, in moja povezava z otroki. Pomembno je dovoliti, da te otrok uči, da razviješ materinski čut, kar se ne zgodi čez noč, ampak lahko traja celo prvo leto ali še dlje. Mojca je na forumu o dojenju kot svetovalka nasledila Karmen Mlinar, ki je na tem področju orala ledino. Odgovarjala je s srčnostjo, toplino in se odgovorom temeljito posvetila. »Občudujem jo, ker je prva leta delovanja foruma obračunavala s številnimi miti in zmotnimi informacijami o dojenju, ki mamam še danes povzročajo stisko.« Nato je to desetletje prav tako srčno, zelo empatično in natančno počela Mojca in tako opogumljala mamice. Prav spletno svetovanje je omogočilo nastanek knjige. »S svojo knjigo želim naslednji generaciji žensk pomagati, da si povrnejo samozavest. Da postanejo bolj povezane in manj odvisne od rutinskih intervencij v telo; da spoznajo, da telo praviloma zmore roditi in nahraniti otroka ter da imamo v sodobnem času možnost dobiti pomoč takrat, ko je ta potrebna – v izjemnih stanjih.«

Kateri so najpogostejši miti o dojenju?

»Denimo mit, da mama ob porodu nima mleka in da je mleko otroku treba dodajati. To ne drži, če je otrok zdrav, mu mlezivo v prvih dneh popolnoma zadošča, res pa je, da ga mora sesati pogosto. Velikokrat se zgodi, da so novorojenčki izčrpani od poroda in pod vplivom narkotičnih zdravil, takrat pa mamica potrebuje več pomoči, da spodbuja zaspanega otroka k sesanju. Drugi mit je urnik, torej da dojenje poteka po urniku – na tri ure ali da je treba omejevati čas dojenja. Mit je tudi, da bo vsak dojenček v prvem letu življenja gotovo kdaj potreboval stekleničko, zato ga je treba navaditi pitja po steklenički. Naslednji je, da si mama lahko s črpalko preverja količino mleka. Ta je izjemno trdovraten in ga kljub velikemu trudu ne uspemo izkoreniniti. S črpalko si ne moremo preveriti količine mleka, ker dojenje poteka popolnoma drugače. Črpalka je namreč mehanska naprava, ki pri nekaterih mamicah mleka ne sprosti dovolj dobro ali ga sploh ne sprosti. Zelo stresna so tudi priporočila o prehrani doječe matere, namreč da ne sme jesti surove hrane, sadja, zelenjave. Če bi to držalo, bi naša vrsta že zdavnaj izumrla, v prazgodovini so mame namreč živele največ od surove hrane. Danes pa ta mit povzroča, da se mati drži raznih diet, zaradi katerih je prikrajšana za protivnetne vitamine in minerale, pogoste posledice pa so vnetje dojk ali glivična vnetja. Ob revni prehrani si mati lahko celo nakoplje depresijo. Problematično je tudi mišljenje, da mora mama počakati, da se dojki napolnita. Če dojki nista pogosto stimulirani ali če mama ponuja samo eno stran, drugo pa hrani za naslednji obrok, da bi se tako tvorilo več mleka, s tem povzroči nasprotni učinek. Dojki sta manj stimulirani in tvorba mleka je v naslednjih dneh lahko nižja.

 Kaj je dobro, da o dojenju ve vsaka bodoča mamica?

»Mame pogosto sprašujejo, kako naj se pripravijo na dojenje. Nekaj preberejo, bolj pomembno pa je, da se po porodu povežejo z mamami, ki imajo osebno izkušnjo, ki so svojega otroka dojile leto ali še več, in da se obdajo s pozitivnimi ljudmi, ki jih s svojimi vprašanji ne bodo nenehno spravljali v negotovost. Takrat je pomembna tudi podpora partnerja, denimo tako, da ustavi ljudi, ki mamici povzročajo nelagodje in negotovost. Ljudje si želimo pomagati, vendar to vedno ne deluje. Ni rečeno, da bo naša izkušnja delovala tudi pri nekom drugem. Mamicam priporočam, da se obdajo z drugimi doječimi mamicami, z ljudmi, ki podpirajo dojenje, lahko se vključujejo v skupine za dojenje ali v stiski pokličejo svetovalke. Stiska je morda velika, težava pa je lahko majhna in se jo da hitro odpraviti. Ženske, ki so danes že prababice, so si veliko bolj zaupale. Medikalizacija poroda in prehranska industrija sta nam vzeli samozavest, ki jo zdaj poskušamo dobiti nazaj.