verboten Odkrito.si

Natalija Verboten žaluje

horoskop-astro Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 19. avgusta

tretje oko, akaša Petisvet

Akaški zapisi dostopni vsakemu, to je pot do njih

vodstvo UKC Svet24.si

Slovenski otroci umirajo, zdravniki pa se kregajo

16-oliver dragojevic Svet24.si

To si je o Slovencih mislil Oliver Dragojević

Niall Horan in Hailee Steinfeld (1) Najstnica.si

Niall Horan in Hailee Steinfeld končno pokazala, ...

Petra_Kercmar_foto_Mankica_Kranjec Njena.si

Z njim na dopustu uživa Petra Krčmar

Mnenja

Dan, ko se je Hrvaška srečala s transom

Prejšnji ponedeljek je bil eden od TV-dni, ki si jih zapomniš za vse življenje.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Končno sem namreč videla in doumela, kaj pomeni to, kolektivni trans neke nacije. Bilo je popoldne in pozneje večer, ko se je hrvaška nogometna reprezentanca z zagrebškega letališča s posebnim avtobusom odpravila na središčno proslavo v Zagreb. Tja naj bi se pripeljali v pol ure, ob pol štirih popoldne. Ha, ha.

Začelo se je takoj, pri priči. Na poti v mesto, ki naj bi trajala pol ure, so nogometaši preživeli dobrih pet ur. Reprezentante so posadili na avtobusno streho, od koder so lahko neovirano pozdravljali ljudi ob poti in se veselili tudi zase. Prvi program hrvaške televizije se jim je ekskluzivno posvečal ves čas, v celoti, vseh neskončno število ur. Prvič v zgodovini je pozneje, ob sedmih zvečer, odpadlo tudi najsvetejše, središčni dnevnik HTV. Videti je bilo, da se je pri priči, že na prvem kilometru poti okoli avtobusa, sicer krepko obkroženega s policijskim spremstvom vseh sort, z goro policije, začela počasi zgrinjati skoraj vsa Hrvaška. V Sloveniji kaj takega sploh ni mogoče. Pri nas nismo iz snovi, ki kaj takega dovoljuje. Preveč smo introvertirani, pogreznjeni vase in v svoje vsakodnevne muke, težave in zamere, da bi bili česa takega sposobni. To so psihična stanja, obdobja, v katerih tako rekoč izpustiš dušo: iz tebe se izseli nekam ven, v kolektivno vesolje. Ljudje v transu niso čisto prisebni. Razosebijo se, odlebdijo, se spremenijo v nekakšno abstraktno skupno energijo, ki jo je neskončno težko opisati, pa zelo lahko občutiti. V njih se naseli nekaj otroškega, lahkotnega, odsotnega, povsem nenevarnega in do neke mere slabo nadzorovanega. Kolikor bolj se je gostila rajajoča množica, mahajoča z vsem mogočim, ki je čedalje bolj pogosto in dolgotrajno tudi zaustavljala avtobus, tem bolj me je bilo strah, da se bo zgodilo kaj nepredvidenega, kakršna koli prometna ali drugačna nesreča neprevidnežev. A sreče je bilo na srečo mnogo več kot pameti: ves čas ni bilo videti niti enega incidenta. Med rajajočimi po cesti in ob njej je bilo neverjetno veliko mladih deklet; pri nas smo navajeni, da je v glavnem to bolj fantovska zabava. Ugotovila sem, da so mlade Hrvatice pogosto izredno čedne, in še to, da vsaj nogometno domoljubje tudi v solo izvedbah tu sploh ni domena enega spola. Razporejeno je povsem enakovredno.

Junaki filmske poti v mesto so bili ob šoferju tudi vsi policisti: uresničevali so edini smotrni in inteligentni načrt šefov: mirno, počasi, izredno počasi, z božjim potrpljenjem in nasmehom; če traja sto ur, pač traja sto ur. Malo sem se tudi bala, da jim bo zmanjkalo bencina; pa ga na srečo ni. Prav užitek jih je bilo gledati, kako se sicer nevarni in neprijetni možje postave spreminjajo v dobrodušne muce, v eno samo milino, potrpežljivost in uvidevnost. Tisto s policaji je bil spektakel zase.

Gledala sem tudi precej na široko rajanje v Parizu. Svojo drugo zlato nogometno medaljo so tudi Francozi dočakali z ovacijami in kolektivnim, včasih tudi nevarnim in ekscesnim norenjem po pariških in drugih ulicah. Drugo zlato je tudi nogometnemu francoskemu ljudstvu pomenilo ogromno. Toda to ni bilo to. Pariza ni bilo mogoče enačiti z rajanjem v Zagrebu, tam ni bilo tistega posebnega stanja zavesti, tistega sijaja, tistega transa, ki je vladal na Hrvaškem. Prav zanimivo.

Potem se je končno, po dobrih petih urah, avtobus le prebil do Trga bana Jelačića. Tudi tam je trajalo celo večnost, da so izmozgano reprezentanco le izložili na oder. Bakle, pripravljene najbrž prav za ta trenutek in razdeljene med gledalce, so med utrudljivim čakanjem na finale – veliko ljudi je tam čakalo vse od jutra – druga za drugo že dogorele. Bili so baloni, posebni bleščeči trakovi v slapovih, zelo učinkovito, in seveda ogromno prepevanja. Prepevanje ljudskih množic ni tako rekoč nikjer in nikoli zelo speven dogodek; med njim redno, tudi pri nas, doumeš, da pravzaprav ogromno ljudi na tem svetu nima posluha. Ko se je prepevanje preneslo na oder, so se stvari nekoliko izboljšale, čeprav bistvo ni bilo v petju, ampak v neposrednem druženju občinstva in nogometašev. To je bila zelo modra odločitev: ljudje so si tega zagotovo najbolj želeli in dobili nazaj v spodbudnih količinah. Tam naokoli se je sicer ves čas napihoval tudi zloglasni provokator Thompson, ki pa se je na srečo držal precej nazaj in ni povzročal opaznejših ekscesov.

In za konec, dragi moji: tam, na zagrebškem odru, ni bilo ves čas videti niti enega hrvaškega politika, še zagrebški župan se je ugriznil v jezik in se skril. Pri nas kaj takega ne bi bilo mogoče. Vsaj Cerar bi nekje že našel možnost, da zleze na oder, in tudi Pahor gotovo ne bi manjkal. Teh dveh se ni mogoče kar tako odkrižati, četudi tovoriš s sabo srebrno svetovno nogometno odličje.

Več v Zarji št. 30, 24. 7. 2018.