Mnenja

Malce provokacije in veliko resnice

Kaj imata skupnega tale kup mesa in antropologinja Vesna Vuk Godina?

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Pravzaprav nič. Kot je znano, je Vesna že dolgo vegetarijanka, se pravi, da nima neposrednih problemov s tem, kako redijo in koljejo živali, kar pa ne pomeni, da je to ne zanima in ne zadeva. Fotografiji sta iz dveh tekstov, objavljenih v današnji Zarji, prepričana sem, da bosta oba povzročila kar precej viharja. Med mesojedimi in med feministkami, pa tudi kakšen moški bo morda planil pokonci.

Pa začnimo s prirejo mesa, rib in jajc, naša sodelavka Sanja Lončar se je namreč neusmiljeno lotila živalskih beljakovin in vsega, kar vsebujejo. Zakaj so tako zapeljive, zdrave barve? Ne le, da živali krmijo z vsem mogočim, krmila namreč vsebujejo tudi gensko spremenjene organizme, ampak končne »izdelke« tudi pobarvajo. Zakaj? Ker imajo kupci raje bolj oranžne rumenjake, rožnato rdeče losose in rumenkasto piščančje meso, čeprav bi bilo, če ne bi posegali v naravo, v resnici sivkasti. Fuj. Predstave, kaj je na videz dobra in zdrava hrana, so nekaj zelo spremenljivega. Za veliko noč smo kot obsedeni iskali bela jajca, da bi nanje lepili vzorce iz serviet, pa jih ni bilo, ker so naša zdrava jajca rjava in pika. V Rusiji pa so kvalitetna jajca snežno bela, pridelovalcem niti na misel ne pride, da bi dovolili kokošim nesti rjava. Ker jih ne bi nihče kupil. Imajo pa obojna enako prehransko vrednost. Vsaj tako velik problem kot proizvajalci in trgovci smo očitno tudi potrošniki, ki premalo vemo, kaj je zdravo in kaj ne. Prehranska industrija zagotavlja, da je hrana, začinjena s stotinami ejev, varna in zdrava, če so seveda upoštevane dopustne vrednosti. Kaj pa je dopustno? Trg je preplavljen z različnimi dietami, ki omogočajo vitkost, zdravijo diabetes in povzročajo številne druge čudeže, priporočajo pa predvsem živalske beljakovine in maščobe. Se pravi prav tisto, kar je na hitro vzrejeno, nabasano z antibiotiki in za piko na i še pobarvano. Žal tudi s sadjem in zelenjavo ni kaj dosti drugače. Če nimaš svojega vrta ali zanesljivega kmeta, ki ne uporablja kemikalij, pač moraš jesti tisto, kar je dostopno na dragih tržnicah ali poceni marketih. Kaj naj sploh še jemo? Naj s takšnimi zapisi še naprej strašimo ljudi (to nam včasih očitajo) v upanju, da bodo izbrali manj slaba živila?

Več v Zarji št. 19, 8. 5. 2018.