Mnenja

Kako sem postal socialist

V srednji šoli sem na neki proslavi brala Cankarjev tekst Kako sem postal socialist, bil je dolg kot ponedeljek in za dijake preveč zapleten.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Velikega pisatelja smo dobili v prezgodnjem in prevelikem odmerku. Ljudstvo je spalo, meni so se sušila usta, glas se mi je krhal. Veliko kasneje sem znova vzela v roke ta slavni članek in ugotovila, da je pisatelj še zmeraj boleče aktualen in svež. Tole je spoznal, ko je šel študirat na Dunaj: »Razločil sem namreč kmalu že od daleč organiziranega delavca od 'divjaka'; ne po rdečem nageljnu, po krvavi kravati, ali po znamenju v gumbnici, temveč že po hoji, po obleki, po obrazu, po vsem vedenju. Morda ni živel nič lažje od drugih, morda je bil tudi sam že okusil, kaj da se pravi brezposelnost in beda; vse na njem je razodevalo ponos in samozavest, vero váse in v prihodnost; torej same čednosti, ki jih je v Slovencih preklicano malo, v slovenskem meščanstvu pa čisto nič.«

Decembra bo minilo sto let, kar je Ivan Cankar umrl, namiguje se, da sploh ni nesrečno padel, ampak da so mu na oni svet pomagali nasprotniki. Sporočila iz njegovih dram, povesti in romanov so tako sveža, kot je Marxovo (zmeraj aktualnejše) prepričanje, da kapitalizem kot sistem ne more preživeti, saj ustvarja zmeraj več revežev, medtem ko majčken del povzpetnikov bogati zmeraj bolj. In drži obubožano ljudstvo čedalje bolj na kratko. Pa še to veje iz Cankarjevih del, tudi iz omenjenega teksta – da izobražen človek z nekaj vesti ne more biti drugega kot levičar, saj ne more prezreti krivic, ki se dogajajo večini človeštva in jih ni mogoče odpraviti drugače kot s prerazporeditvijo moči ter bogastva.

Zarja bo izšla na dan, ko bodo po vaseh postavljali mlaje, zvečer pa bodo na vrhovih goreli kresovi. Zmeraj več jih je, ste opazili? Dolga leta so bila prvomajska srečanja zabave s potoki alkohola in gorami čevapčičev, zdaj so čedalje resnejša druženja in tudi rdečih nageljnov v gumbnici je čedalje več. Lahko si predstavljamo, kako goreče jih bodo obiskovali politiki, ki računajo na dober volilni rezultat. Kaj vse so že in kaj bodo še obljubljali? Službe, povišane pokojnine, krajše čakalne vrste v zdravstvu, zvišano socialno pomoč so že priskrbeli, čeprav jo bodo januarja več kot pol spet vzeli, raj obljubljajo kulturi, orožje in dobre plače vojski …, saj je skoraj nemogoče vse našteti. Pri tem pa kar naprej odkrivamo naveze med politiki in tajkuni, sodstvo ne priznava posrednih dokazov, ker se podkupnine edino v naši državi dajejo z računi in podpisi, čedalje bolj je jasno, da je sistem zastavljen tako, da ga eni lahko izigravajo, drugi pa jih že za majhne prekrške dobijo po prstih. Kmalu bomo vsi prekarci, ne le čistilke in prodajalke časopisov. Tudi novinarji, še posebej mlajši, so po novem »samostojni podjetniki«, ki si ne morejo privoščiti, da bi zboleli, in ne morejo dobiti kredita za večji nakup, morajo pa ubogati lastnika. Mar to pomeni, da kdaj pa kdaj tudi lažejo? Ni nujno, dovolj je, če kaj zamolčijo.

»Kolikor bolj je hlapec hlapčevski, toliko bolj gosposki je gospod,« je Cankarjev citat iz romana Na klancu. Pa lepe prvomajske praznike!

Objavljeno v Zarji št. 18, 30. 4. 2018.