Mnenja

Zakaj se veselim, da bom čez petdeset let mrtva

Najbrž je videti naslovni stavek nekoliko imbecilen.

To, da bo baba v mojih letih čez petdeset let mrtva, ni nikakršna ugotovitev. Čeprav tako samo po sebi umevno pa spet ni. Nisem čisto do konca prepričana, da stari dobri tržaški Pahor ni zmožen takšnega podviga. Malce imam v mislih tudi Demetra Bitenca. Kakorkoli že, ne bi rada dajala skozi še stoletnice televizijskega Dnevnika, že petdesetletnica je bila skrajno naporna reč. Za stoletnico bodo televizijci zagotovo to neverjetno dejstvo omenjali in častili vsak dan že vsaj en mesec pred obletnico in seveda pri vseh poročilih, ne le pri Dnevniku ob sedmih zvečer. In zraven si bodo omislili še najrazličnejša druga čaščenja in prikazovanja, le počakajte, mularija, tisti, ki jih še niste trideset, vam to nikakor ne bo ušlo. In ker se življenjska doba, še posebej v Sloveniji, vztrajno in naglo daljša, je število tistih že rojenih, ki jim preti stoletnica TV Dnevnika, še tragično višja. Kruti usodi ne bodo ušli tudi prenekateri današnji štiridesetletniki.

Ampak to sploh ni bilo edino medijsko pretiravanje v tistem času. Pri tem drugem ne gre za medij sam po sebi, ampak so slovenski mediji, zelo na široko in skrajno pisano, zgolj posode, cekarji za tako prepotenten izbruh oglaševalne evforije, kakršne se doslej še ne domislim. (Pri tem seveda ne mislim na oglaševanje Planice in druge plemenite slovenske športne evforije, ki so iz čisto drugega vica in nimajo, vsaj na prvi pogled, nič opraviti s štacuno.) Denar namreč mogočno razmetava tudi Mercator, ne vem natanko, s kakšnim natančnim namenom, pa tudi poseben, kot samo sonce agresivno sijoč in strašno drag poseben ovitek Dela, ki sicer ni čista novost, ali prava, z ročaji opremljena krvavo bleščeča srajčka, v katero so položili najnovejše Obraze, mamma mia, kakšno neverjetno razmetavanje z denarjem in s pomembnostjo! Ni mi sicer docela jasno, s čim bodo po drugi poti zaslužili razmetani denar nazaj, saj veste: vse se vrača, vse se plača, upam le, da mamce iz sosednje ulice na ta račun ne bodo plačevale rahlo dražjega radiča ali kaj podobnega.

O Bogu pa je bilo veliko povedanega oni dan v Zvezdanini oddaji  s povednim naslovom Pogovori z Bogom, oziroma še huje: Kaj je rekel Bog. Ko prebereš tak naslov oddaje, ni niti pičice dvoma o tem, o čem bo to pot govor, ampak zadevo je vsaj nekoliko razsolilo dejstvo o sogovorniku, ki ima opraviti z Bogom. Hecen možak je, Američan, ki dobro služi s knjigami o tej temi, doslej jih je menda napisal že 29 in zagotovo  gredo za med, že nekaj časa je iskanje duhovnosti tema, ki se izvrstno prodaja. Kot bi bilo včeraj, se še vedno spominjam tu sicer že večkrat omenjene Kitajke iz ljubljanskega kina Vič, ki je potem po Sloveniji krožila strašno dolgo in velja za nekakšno pionirko slovenskega množičnega srečevanja z duhovno šaro, še precej preden so iskalci vseh mogočih resnic in uvidov odkrili Indijo ter za njo še vse drugo do Vide Žabot. Sivolasi, drobni, fini Američan se piše Neil Donald Walsh, upam, da sem pravilno prepisala z ekrana, in je ena taka nežna, mila duša; govori blago, tiho, pomirjujoče in vsakič, ko se z aktualno ženo ločita, tudi če gre le za deset minut v trgovino po pralni prašek, si tiho, brez besed natanko deset sekund globoko zreta v oči. Natanko deset sekund in ponavljam, povsem brez besed, to sem si od vsega najbolj zapomnila. Lahko poskusite sami, mogoče je ponucno; Zvezdana je kapirala pri priči, ampak Zvezdana ima z duhovnostjo zdaj že takšno kilometrino in s tako strastjo se polaga vanjo, da ji pri tem zlepa kdo ni več kos.

Se je pa ta oddaja razlikovala od drugih po pomembni osnovni okoliščini: nič ni imela opraviti s kakšnim ljubljanskim TV-studiem. Za uvod, se pravi v glavi oddaje, smo si to pot lahko ogledali center Zagreba, kjer je pohajala naša voditeljica, skrbno opremljena z zadržano in prefinjeno ameriško eleganco, in za srečanje z Bogom se je tehtno odela skoraj v črnino; skoraj huje je bilo, kot bi bila na avdienci pri papežu. Pogovarjala sta se v zelo elegantnem, prefinjenem prostoru, na pamet bom rekla, da je šlo za hotelsko sobo posebej prestižnega zagrebškega hotela. Ker sem nevernica, hočem reči, da mi duhovna ropotija ne pomeni nič, ker nimam kaj in kam z njo ter sem že vse življenje neznosno ekstrovertirana do zadnje dlake na telesu, sem prenesla sicer svežo in nenavadno oddajo brez posebnih motenj. Dopuščam pa seveda, da je bil marsikdo nad njo očaran ali je bila pri kom tudi zelo uporabna. Različni smo, jebiga.

Bi bilo pa morda ponucno tisto desetsekundno gledanje globoko v oči, pri takšnih grimasnih telovadbah se znajo sprostiti nenavadne energije. Ampak kaj, ko bi pri tem zagotovo padale zlobne pripombe. Denimo: še deset korakov pred grobom se baba poskuša spogledovati. Ne moreš vsakogar, komur to poskušaš početi, prej posebej obvestiti, da gre za duhovnost in ne za kaj bebavo neprimernega.

Več v Zarji št. 17, 24. 4. 2018.