indira ekic Odkrito.si

Indira Ekić in Matic Kolenc: zgodilo se je ...

melania donald trump, vladimir putin Svet24.si

VIDEO: Neprecenljiv izraz na Melaniinem obrazu ob ...

Angel varuh Petisvet

Tako se javi naš osebni angel

profimedia-0377285224 Svet24.si

Zaposleni delajo le štiri dni, plačani pa so za ...

Budva, plaža Svet24.si

VIDEO: Bitka za ležalnik na plaži

demi lovato Najstnica.si

Drastična sprememba Demi Lovato

henrik 3 Njena.si

Osupljivo: Henrik nekoč in danes

Mnenja

Kdo bo sodil ljubljanskemu sodniku?

Ne spoznam se na pravo. Malce več vem o pravičnosti.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Še nekaj malega več o osnovni človeški spodobnosti. In zato na tem mestu takole, kot laik, kot državljanka zasebnica, obtožujem sodnika Cirila Keršmanca, ki sodi v razvpitem primeru umora igralca Gašperja Tiča. V njegovi pristojnosti je bila odločitev, ali bo sodni postopek, hočem reči razprave na sodišču, tekel vsaj delno za zaprtimi vrati ali bo morda dovoljeno firbcem in medijem, da se ves čas naslajajo v živo.

Sprva je bilo videti, da so stvari jasne. Gre za skrajno občutljivo materijo, ki je doslej vseskozi veljala za povsem neprimerno za oči »zainteresirane javnosti«, in nihče, ki ima o tem vsaj malo pojma, ni niti pomislil, da bo utegnila biti razprava to pot odprta za javnost. A prav to se je zgodilo. Sodnik, ki mu je pripadla zadeva, je hladnokrvno razsodil, da ni nikakršnega razloga, zakaj javnost ne bi bila pripuščena na sojenje. Veliko jih je pri priči vsaj dvignilo obrvi. Se spogledalo, zavzdihnilo, odmajalo z glavo. Največ jih je najbrž reklo: uboga Tičeva otroka, uboga Tičeva družina. Vsaj to bi jim lahko prihranili. A ni ostalo nič prihranjenega. Začelo se je z večernimi poročili na televizijah. Nacionalka je prvo poročilo pripravila z neskrito zadrego, a korektno, enako so storili drugi resni mediji, ki nasploh mahajo z zastavo družbene odgovornosti. Tisti, ki jim je prva in zadnja naloga branost in gledanost, so se počasi sprostili. In zdaj si ob posameznih razpravah počasi že dajejo duška. In z njimi sodrga. Prvo marčno sojenje je že doseglo enega od psiholoških klimaksov. V nabito polni sodni dvorani so sedeli številni najpopularnejši in najbolj občudovani slovenski igralci, Gašperjevi kolegi in prijatelji. Malo čudno sem sicer pogledala, kaj slikovita jata tam sploh počne, saj bi človek od njih tega pravzaprav ne pričakoval. A kmalu se je dalo izločiti najbolj logično in najverjetnejšo srčiko, iztočnico nenavadne in nepričakovane slavne sodnijske povorke: na predzadnjem sojenju so menda dvorano napolnili obtoženčevi znanci in prijatelji in pretilo je, da se bo umetno ustvarilo vzdušje, ki bo navijalo za obtoženca. Prijatelji nesrečnega Gašperja Tiča so – ugibam – najbrž presodili, da je nekaj pač treba ukreniti. In so prišli to pot oni. In so potemtakem v srhljivo in nedoumljivo sodno blamažo na neki način zdaj vpleteni tudi sami.

In tako se bo, kdo ve kako dolgo še in kdo ve kako navijaško, peljalo k »srečnemu koncu«, dovolite mi ta sarkazem, sojenje morilcu Cakiću. Meni osebno se zdi to, kar se v tem primeru dogaja na ljubljanskem sodišču, povsem nezaslišano. Škandalozno, neverjetno. Le en konkreten podatek: firbci so si lahko ogledali v živo celo posnete podrobnosti iz sobe zločina in Gašperjevo truplo v njej. Res v tem pogledu ni mogoče ukreniti nič? Ni res nikogar, ki bi zmogel in imel moč udariti po mizi? Kdo je dejansko kriv, da se kaj takega pri nas sploh lahko dogaja? Spet kar ohlapna zakonodaja? To je pač udobna pozicija, ne: Kriva je zakonodaja. No, nekaj malega najbrž tudi sodnija, predvsem tisti, ki je odločil, da bo to zadevo vodil prav sodnik  Keršmanec. Zagotovo ga poznajo.

Dovolj o tem.

Zdaj bom storila grozno reč. Javno in jasno in glasno bom pohvalila neko reklamo. Tisti srčkani in tako zelo slovenski stavek, ki ga je nesmiselno pisati, ker ga moraš, takšnega, kot se zarine vate z ekrana, pač v živo slišati:  »Ti,« pravi tako zelo slovenski glas, »mi gremo na sejem.« Nič drugega: Ti, mi gremo na sejem. Poanta je seveda v tem, kako ta glas to pravi. Da crkneš od smeha. In je učinek, sem prepričana, izjemen. Je pa seveda treba imeti za takšne in tako asketsko ubesedene reklame  posluh. Majčkeno avtorsko genialnost. Če tega ni, odpade tudi sleherni učinek. Bravo, avtor!

Pohvala mora iti na tem mestu tudi moji že dolgo najljubši televizijski novinarki Kseniji Horvat. V intervjuju z mlado, očitno tudi genialno novo prevajalko slavne Iliade po sedemdesetih letih, prvo po Sovretu, je privrelo na dan zame bolj kot kdajkoli doslej, kaj to v resnici pomeni: dobra novinarska priprava na pogovor. Dobra priprava na pogovor o starogrški Iliadi, temu še kar naprej najmogočnejšemu epu evropske zgodovine (naj mi letošnji Prešernov lavreat, prosim, to trditev oprosti!), pomeni nepopisno, komaj predstavljivo garanje. O tem nekaj malega vem iz lastne izkušnje. Pred ogromno leti sem na ljubljanski klasični gimnaziji, ko smo to reč pri nas sploh še imeli, pet nepozabljivo krutih in neskončnih let gulila starogrščino in na čelu daleč najdlje seveda Iliado. Kaj vse je Ksenija morala preštudirati, preden je ta intervju opravila tako suvereno, kot ga je, se pravi, kako je to storila, je vzbudilo moje globoko, ampak res globoko občudovanje. Hočem reči tole: so novinarji in so (neki drugi) novinarji. Za Ksenijo bi moralo biti to, komu vse pri nas navadno pravijo novinarji, pravzaprav žalitev. Ampak pustimo to, to zadnje sem želela reči le Kseniji. In sem rekla in zdaj konec o tem.

Pravzaprav ne, na rovaš pogovora o Iliadi sta se udeleženki nekoliko posmejali tudi »kravjeoki boginji Ateni«, ki v stari Grčiji nasploh nastopi pogosto, ne le v Iliadi. Kravjeoka boginja? Hihi. Kaj neki imajo krave in njihove oči s tem sploh opraviti. Dragi moji, dragi moji vsi! Zelo žal mi je, da si kravjih oči očitno še nikoli niste ogledali v živo in pozorno. V kravje oči sem se prvič v živo pozorno zazrla še kot majhna punčka in si pri priči rekla: Kakšne krasne oči! V kravje oči sem potem v svojem sicer zelo nekravjem življenju zrla še mnogokrat in jih vsakič neskončno občudovala. Zdi se mi, da imajo krave krasne, da, morda res najlepše oči od vseh živali, in to je ena redkih skupnih točk, ki me neomajno druži s starimi Grki. Sicer pa sem naredila čez stara ljudstva križ že pri ogledu v živo nekega prastarega resda rimskega foruma, ampak to je pravzaprav ista pašta: v znamenitem starodavnem, pa izvrstno ohranjenem ruševinastem mestu Magnis Lepta, po naše Veliki Leptis, na obali Sredozemlja nekje med Tripolisom in Bengazijem v Libiji. Peljali so nas gostitelji, slovenski gradbeniki na pogodbenem delu v Libiji, in tisto je bila fantastična, prav surrealistična izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Dokler se nismo znašli na tudi sijajno ohranjenem forumu. Tam, kjer so posedali, modrovali in sklepali usodne zadeve najveljavnejši meščani. Na sedežih so zevale velike, čudne okrogle luknje. Čemu luknje? Jih pri tem niso bolele riti? Vodič je smrtno resno pojasnil, da so staroste skozi tiste luknje med vročo debato, se oproščam, srali. Nak, po toaletnem papirju nisem upala več spraševati.

Sem pa, priznam, že večkrat pomislila, ali bi bil slovenski parlament morda učinkovitejši in predvsem modrejši, če bi tudi pri nas zvrtali v njihove stole podobne luknje. Ne, ne predlagam. Samo omenjam, ker morda še niste vedeli. Ampak nekaj pač le mora biti na teh luknjah. Treba je še premišljati.

Objavljeno v Zarji št. 12, 20. 3. 2018.