Jadranka Juras je glasbenica in zaščitnica živali Odkrito.si

Drugačno poletje za Jadranko Juras

nesreča2 Svet24.si

VIDEO: Z vso silo zapeljala v bencinsko črpalko ...

meteor rusija Svet24.si

VIDEO: Največji meteor letošnjega leta spet ...

drolc_bobo_07.01.14 Svet24.si

Umrla je igralka Štefka Drolc

bql Najstnica.si

BQL sta najmlajša glasbenika s to nagrado!

svetleče Petisvet

To se zgodi, ko se aktivira čakra zapestnica!

ian 2 Njena.si

Slavni par pogrešan, sprožili so reševalno akcijo

Mnenja

Opravičilo Miši Molk

Prvič do zdaj sem prav zahrepenela po njej, pa je ni bilo. In imam slabo vest, kajti nisem je znala dovolj ceniti, ko je še bila.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Saj ne da bi jo bila podcenjevala. Ampak kot šefica projekta Eme, tedaj se je imenovala drugače, menda kar Popevka Evrovizije, se mi je Miša kot velika šefica včasih za hipec zazdela majčkeno preveč pretenciozna, kot da jo bo zdaj zdaj razgnalo od pomembnosti. A v resnici je bilo vse natanko tako, kot je moralo biti. Zdaj to vem. Odkar sem gledala prvi večer letošnje Eme, sem nanjo pomislila gotovo že stokrat. Kako je bilo tedaj pri nas in z nami vse drugače. Normalno. Včasih celo prav dobro. Le da seveda tega nismo znali ceniti.

Kaj je bilo v resnici letos narobe na slovenski nacionalki? Letošnji prvi polčas Eme, ki mi je bil časovno še dosegljiv in na katerem so nam na srečo že predstavili vseh šestnajst letošnjih popevk in tudi finalistke, je bil za moje pojme popolna, ampak res popolna katastrofa. Kaj se je sploh zgodilo? Kako se je to lahko zgodilo? Kaj se dogaja v zakulisju tega najbolj čaščenega in težko pričakovanega televizijskega zabavnega programa? Mogoče to ve Mario, ki je menda še vedno zadaj in bi moral biti glavni, ampak tega po tistem, ko sem videla prvi Emin večer, nekako ne morem v resnici verjeti. Pevci: po večini obup. Pesmi: razen ene ali dveh v glavnem same polomije. Obleke: rajši me ne spominjajte. Splošni vtis? Porazen. Zdelo se mi je, da se je s projektom letos igračkal nekdo, ki je morda res veliko hotel, pa naredil vse narobe. O ljubi Jezus.

Zelo, ampak res zelo žalostna pa sem bila ob vnovičnem nastopu in fiasku meni že vseskozi všečne, res velike in pomembne slovenske zvezde Tanje Ribič. Tanjo je očitno prevzela nostalgija po Evrosongu, kajti njen prvi nastop na teh deskah je bil velik uspeh. Pričakovali smo še večjega: prelepa balada o spečem princu se je harmonično zlila z njeno televizijsko pojavo v šarmantno in všečno epizodo in bolj kot kadar koli prej ali pozneje sem ob Tanji verjela, da so nam tokrat odprta vrata za zelo visoko uvrstitev. Tanjina uvrstitev je bila sicer ena najvišjih v slovenski zgodovini, a imela sem občutek, da si je tedaj zaslužila še dosti višjo.

Nekaj podobnega je najbrž čutila tudi Tanja. Dolga dolga leta je očitno pestovala tedanje razočaranje. Žrlo jo je in se je letos odločila, da poskusi znova. Celo letošnji melos njene pesmi je nekoliko spominjal na tedanjega. Ampak. Naredila je usodno napako, ki so jo pred njo storili tudi že nekateri drugi: pozabila je, da je med njenim tedanjim in tokratnim nastopom minilo že ogromno časa. In okusa gledalcev. In mode. In žal tudi Tanjinih let. Nič ne rečem: Tanja Ribič je pri petdesetih še vedno izjemno lepa in izvrstno ohranjena gospa, petindvajsetletnice pa ne zmore več predstavljati, ker potem zdrkne v grotesko. In natanko to se je zgodilo prejšnjo soboto. In prav zato se Tanja tudi v finale ni uvrstila, kar se je sprva zdelo nepredstavljivo. Morda se celo bi, če bi radikalno spremenila videz. Vse: garderobo, frizuro in ličenje. Pa se to ni zgodilo.

Predvsem upam, resnično upam, da je prejšnjo soboto, ko je bilo zame že prepozno, končno zmagala edina svetla zvezda letošnje ponudbe, in to odlična, tudi v mednarodni konkurenci veliko obetajoča kandidatka, seveda Urška Drašček. To je po dolgem času končno spet komad, ki bi nam na Portugalskem skupaj s pevko upravičeno lahko vzbujal upanje. Ne zapusti me zdaj! se mu pravi. Res, ne zapusti mojega upanja zdaj, moja ljuba pevka! Malo me sicer skrbi, da sta morda zmagala čisto ljubka pubertetna bratca, ki ju Slovenija menda še vedno zavzeto ljubi. Ampak to so lokalna oboževanja, slovenski lokalni sentiment, tipične slovenske ljubezni, ki v Evropi nimajo kaj početi in ki se v Lizboni, se bojim, med evropsko, še več, pred že napol svetovno srenjo poslušalcev sploh ne bo prijel. Slovenci ne znajo glasovati za okus drugih. Vselej in vztrajno glasujejo izključno zase. A na žalost: kar je, je. Jaz bom to izvedela daleč za vami. Vmes pa lahko še nekaj časa upam.

Ista pašta je z olimpijskimi igrami v Južni Koreji. Vi ste medtem že videli zaključno prireditev, upam, da je bila uspešna paša za oko, tako kot uvertura. Jaz sem šele pri začetku naše nove, velike mednarodne dopinške afere, ki je prišla nenavadno naglo po prvi. Res škoda, kajti slaba luč žal ni ostala zgolj na zasačenem kroničnem bolniku, ampak je hočeš nočeš pahnila v slabo luč vso hokejsko reprezentanco, če ne vse države. A kar je, je. Začenja se drugo, domače poglavje olimpijskih iger: od vznesene podpore se bo javno mnenje zdaj zdaj preobrnilo v šimfanje in obtoževanja. Pravzaprav se po malem to že dogaja. Predvsem bo na vrsti ključna dilema: ali je bilo res treba zapraviti toliko denarja in poslati med Korejce takšno megamoštvo, da se potem vrne s tako kilavimi rezultati! In podobno. Tudi skakalcem ne bo prizaneseno. Obvezna zoprna folklora, ki ji ni mogoče uiti, ker je integralni del olimpijske zgodbe vsepovsod. Ne samo pri nas.

Ampak ko smo tokrat že tako v podalpskem slovenskem sentimentu, zakaj kakšen gajsten Slovenec iz tega vica ne naredi nove ultraevropske uspešnice: petkov večer na nacionalki bi pretopil v čisto zlato, hočem reči v novi, ultrakomercialen in še ne odkrit sveži evropski festival, na katerem bi kraljevali najboljša alpska glasba in songi? To ne bi smelo biti nekaj krvavo resnega – nekakšna alternativa ali celo spremljava Oktoberfesta, z vednostjo, da evropske Alpe sploh niso le naše Alpe, ali Dolomiti, ali bavarski špičaki, ampak so Alpe tudi Pireneji in švicarski špičaki, skratka vse tisto, kar štrli v nebo in diši po Gorskem zdravniku. Še nazorneje: vse tisto, kjer so Avseniki nekoč klatili denarce. Da imajo že zdaj kje nekaj podobnega? To me sploh ne zanima. To so male lokalne zgodbice, ki jih nihče drug na teh območjih ne pozna. Vidim tudi idealnega očeta novega, ultrakomercialnega festivala: seveda Blaža Švaba. Edini pri nas je, ki ima za tak ultrapodvig dovolj energije, znanja, vizije in karizme. Hej, moj dragi genialec, kaj praviš na to? Vesela bom tvojega odziva.