Mnenja

Recept za vse naše tegobe

Katera misel pa vas najprej prešine ob slovenskem kulturnem prazniku? Mi smo vprašali pesnico, pisateljico, antropologinjo, igralca in režiserja. Nalašč bolj lačne kot site. A ne bose.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

Ifigenija Simonovič, pesnica in predsednica Pena: Smo mar barbari?

praznik_ifigenija.jpeg
Ifigenija Simonovič
Revija Zarja

»Prva misel? Kulturni praznik naj nas nagovarja h kulturnosti! Kje smo, kako se cenimo, kam gremo, kaj je pomembno, kaj ni. Vse to je kultura. Na srečo je naš kulturni praznik zaznamovan s Francetom Prešernom, ne z vojskovodjo, s pesnikom 'posode našega imena'. To me osrečuje, to mi vliva ponos, to, da je pri nas pesnik prepoznan kot vzor slovenstva. Vsako leto se zavem, kako malo verzov znam na pamet. Pa spet berem njegovo zbirko. Pa spet njegovo skromno in prijazno pismo staršem. V taki slovenščini so ljudje govorili v Prešernovem času! V kako veličasten jezik jo je povzdignil Prešeren, tako rekoč čez noč! Kako je iz slovenske govorice iztisnil neizčrpen napoj. Ampak zdaj, opiti s poezijo, 'narod pesnikov', se do jezika obnašamo, kakor da bi bili bose sirote. Je pa res, da ni samo jezik temelj naše kulture. Obnašanje do sosedov, obnašanje do beguncev, obnašanje do prekarnih delavcev, obnašanje do učiteljev in zdravnikov ..., vse to je kultura. Smo vešči? Smo uglajeni? Smo mar barbari? Dobro, da nam je Prešeren napisal Zdravljico!«

Nina Kokelj, pisateljica: Umetnost me ni še nikoli zapustila

praznik_nina_kokalj.jpg
Nina Kokelj
Revija Zarja

»Moja prva misel? Da bom poslušala stare pesmi, brala Piko Nogavičko z Nejčkom, se zvečer družila s prijatelji pisatelji in pesniki na literarnem večeru v Cankarjevem domu. In zapisala stavek, odstavek v roman Delfina, ki ga pišem. Lepo je živeti življenje umetnice; saj umetnost je naša in še nikoli me ni zapustila.«

Matjaž Pograjc, režiser: S prazniki so sami križi in težave

praznik_pograjc.jpg
Matjaž Pograjc
Revija Zarja

»Ne maram praznikov. Z njimi so sami križi in težave. Težave, ko so nas lovili policisti, ko smo nekoč Kidriču pred Cankarjevim domom potiskali kruh pod roko, in težave, ko sem pisal ljubezenske izjave M + A na Prešerna, pa me je na gobec tip od A., in križi, ko se je pred leti dominikanski predsedniški bučman spomnil, da bo zgradil največji križ na svetu in je res nastal na tleh dva kilometra dolg in en kilometer širok bel znak, na katerem so inštalirali 500.000 žarnic, da bi jih videli tudi z Marsa, ko bodo pristali možiclji brez rok in z enim očesom. Žal so se malo zaračunali in narobe zračunali tok in jakost in se je na dan otvoritve, ko so prižgali tistih 500.000 žarnic, ta prelepi in ta predolgi križ pobliskal, pokadil in občepel v popolni temi ter je še zdaj, mnogo let po tem, tih in nem. Morda zato Marsovci še vedno niso našli naše ljube zemljice, kot je nekoč Kolumb odkril Ameriko, pa v resnici pristal v Dominikani, na tistem istem mestu, kjer še zdaj leži ta crknjeni spomenik, misleč, da je v Indiji, in je od jeze, ko ni našel riža, prvi teden v imenu križa pobil 40.000 domorodcev. Oprostite, zato se bojim praznikov.«

Milan Vodopivec, igralec: Osmi februar je pesek v oči kulturi

praznik_vodopivec_foto_mjp.jpg
Milan Vodopivec
Revija Zarja

»Odkar pomnim, mi dan Prešernove smrti ne pomeni veselja dan. 3. decembra pa vedno z občudovanjem in globokim spoštovanjem nazdravim geniju, ki ga najbrž nikoli nihče ne bo presegel na tem področju. Vseeno ob uzakonjenem kulturnem prazniku premlevam in se sprašujem o stanju duha, kulture v dvomilijonskem narodu. Kaj vse se je zgodilo in kaj se dogaja v obdobju, ki mi ga je nekdo podaril. O kulturi govorim. O edinem orožju, ki ga imamo in nas bo ohranilo kot narod. Naj zveni še tako patetično, toda jezik je na prvem mestu, zato ga moramo spoštovati in negovati, da ga ohranimo za nove generacije. Ob letošnjem kulturnem prazniku pa izrekam iskrene čestitke vsem letošnjim nagrajencem. V  44 letih profesionalnega dela sem doživljal marsikaj. Vedno je bila 'borba'. Ampak ko danes razmišljam,  se sprašujem, kdo, hudiča, je bil moj, naš sovražnik? Saj smo vsi želeli samo eno, da bi bilo kulturi omogočeno normalno delovanje! Kaj vse sem doživljal v gledališču kot sindikalist! Ampak ko pride 8. februar, je pa vse lepo svečano, pesek v oči! Celo velika maša se ob osmih zvečer predvaja na RTV in predsednik odbora za Prešernove nagrade lahko ostro napade uradno politiko, ki sedi v prvi vrsti in mu po končani spovedi z nasmeškom ploska. Tako da se v bistvu stvari spreminjajo samo v odtenkih. Psi lajajo,  oni gredo … ne bi rekel dalje, ampak stopicajo nekje na mestu.«

Borut Veselko, igralec: Praznujmo!

praznik_veselko_foto_simen.jpg
Borut Veselko
Revija Zarja

»Praznujmo kulturo, morda se še kdo zave, da jo potrebuje!«

Jana Urh Lesjak, antropologinja: Hrepenimo od Karantanije naprej

praznik_jana_urh_lesjak.JPG
Jana Urh Lesjak
Revija Zarja

»Najprej pomislim na Zdravljico, na 'žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan'. Zame je to hrepenenje bistvo naše kulture, pa naj bo to način življenja ali pa naše kreativno ustvarjanje. Hrepenimo po sprejetosti, po preseganju naše majhnosti, po izrazu naše enkratnosti v svetu velikih. Od Karantanije naprej. Prepiranje je za nas neznosno škodljivo, a ker smo precej samodestruktivni in ne znamo pokazati ljubezni, ga uporabljamo. Potem pomislim na 'bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice'. Na to lepo slovensko besedo, žlahtno. Kako hitro se lahko naša žlahtnost izgubi, če se poskušamo preveč prilagoditi, da bi nas imeli radi. Slovenke imamo neverjetno moč povezovanja nasprotij. Trenutno med delom v tujini, kjer predstavljam Slovenijo, vsak dan opazujem nas Slovenke med drugimi številnimi narodi, in naš slovenski način je vedno prepoznan in spoštovan, če si ga le dovolimo izraziti. Potem je pa tu še tisti del Zdravljice: 'Smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo.' No, ta del je pa recept za vse naše tegobe in pričkanja. In presega vse naše kulture in razlike, naše maske in krinke. V srcu se vse kulture stekajo v človeškost, v sprejemanje vseh naših človeških oblik. Slovenski kulturni praznik je zame torej praznovanje sprejemanja, divjih Slovenk in hrepenenja!«