Mnenja

Denar je vladar, kajne?

Kako se te dni počuti državljan, ki si skuša predstavljati življenje svoje družine v letu 2018?

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga Lidia Glavina gotovo dobro – nadzorni svet je njej in njeni kolegici plačo povišal za 40 odstotkov. In to ne plačice, ki se spogleduje z minimalcem, ampak takšno, ki se zapisuje s tisočaki, v bruto izvedbi to zdaj pomeni 15.500 evrov. Umetniški vtis je nekoliko pokvarila vlada, ki zahteva pojasnilo od nadzornega sveta, ampak ta je pri priči zamomljal, da je to v skladu z zakonom, v času krize pač niso mogli usklajevati plač. Sindikati, ki pripravljajo celo serijo stavk, so vsekakor zadovoljni – če zakon velja za Glavino, bo za druge poklice menda tudi.

Nasmejano Glavino smo si zapomnili iz štorije okrog zamenjave uprave Luke Koper, pri kateri je imel SDH glavno besedo. V resnici ni prepričljivo pojasnila, zakaj mora uprava, ki dosega sijajne rezultate, oditi in za povrh še krivdno. Obrazložitve so bile včasih tako nenavadne, da je bilo razumeti, kako je vseeno, kdo je pravzaprav predsednik uprave, Luka tako ali tako sama po sebi posluje dobro. Bo nova uprava čisto zares takoj zaposlila vseh tisoč delavcev, ki jih Luka najema od agencij in ki so bili med glavnimi očitki za rezanje uprave? Takšne zaposlitve so izkoriščevalske in nezakonite, trajajo pa že skoraj dvajset let, prejšnja uprava jih je le podedovala in bi jih, kot zatrjuje, v prihodnjih letih zaposlila. Ampak dobička, po katerem se državi cedijo sline, bo potem manj. Kar bo zelo dober razlog, da bo SDH razrešil in odpustil tudi to upravo, v povprečju zdržijo dve leti ali še manj. Če seveda ne bo poslušna glede delitve denarja.

Državljan (in mediji) smo neredko skupaj z državo, kar koli že to je, na okopih, ko nam hoče EU vsiliti prodajo državnega premoženja, še posebej bank. Zakaj Evropa to pravzaprav počne? Spomnimo se, kako so propadle Delo Revije – Raščan je po politični liniji dobil približno sedemkrat večji kredit, kot je bilo podjetje vredno. Bančniki so zelo natančno vedeli, da denarja ne bo nikoli vrnil; nekaj je stlačil v svoj žep, nekaj pa v blagajno politične stranke, fasal je štiri leta odprtega zapora, odsedel bo dve, če se bo lepo obnašal. In se bo. Mislite, da bi tuji lastnik dal našemu rokovnjaču kredit brez jamstva? 

Pri nas je pač v navadi, da vsaka nova oblast poskrbi, da so na vseh pomembnih mestih »naši«. V javni upravi skrbijo za ugodne odločitve in za zaposlitve bližnje in daljne žlahte, v podjetjih, katerih večinski lastnik je država, pa se sklepajo pogodbe, pri katerih je poskrbljeno za uhajanje denarja po zakonitih poteh v nezakonite žepe. Pri tem sicer nismo nič posebnega, povsod se oblast grebe za pomembne položaje, imajo pa precej več formalnega in neformalnega nadzora. Se spomnite, kako neslavno je končal svojo kariero kancler Kohl, ki ni hotel izdati, od kod je njegova stranka dobila dva milijona mark? Stranka, ne on.

Denar pomeni oblast, drži pa tudi nasprotno – oblast je najkrajša pot do finančne samopostrežnice, ki je dostopna posvečenim, ko je tam dovolj »naših«. Kako velika je te vrste zvestoba? No, to bomo pa kmalu videli, lovci na davkoplačevalsko potrpljenje in glasove volivcev so že nabili puške. Bog nam pomagaj.