janez usenik Odkrito.si

Voditelj na Pop TV: Luke Dončića imam poln kufer!

neymar re Svet24.si

VIDEO: Brazilci v šoku: so ostali brez Neymarja?

boris-becker_re Svet24.si

Beckerjev diplomatski potni list v bistvu ...

FOTO1 Dojencki Svet24.si

Kradli slovenske otroke in jih prodajali na Zahod?...

Hailey Baldwin-justin bieber-poljub Najstnica.si

Hailey Baldwin in Justin Bieber ujeta med ...

uvodna Petisvet

Očka, ne bo me več k tebi

Nick Vujičić Njena.si

Žena Nicka Vujičića iskreno o tem, kaj čuti do...

Mnenja

Desa (pretežno) iz druge roke

Ne, ne, sploh ne gre za to, da Desa svoje velike avtobiografske oddaje ne bi zaslužila.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Desa je pojem, ki že dolgo sploh ne potrebuje več priimka in tudi razlag in pojasnil ne. Desa je Desa in brez nje bi Sloveniji nekaj usodno manjkalo.

A ko so na Televiziji Slovenija končno ugotovili, da je treba zadevo povzeti v nekaj televizijsko spodobnega, kar zadeva mene osebno, niso imeli najbolj srečne roke. Povabili so neznansko množico ljudi, pretežno znanih ali vsaj neznano uglednih, za katere je bilo upati, da bodo o Desi povedali kaj primernega, uporabnega, žlahtnega, zanimivega, originalnega in tako naprej, in jih prosili, naj o Desi pred kamero to tudi povedo.

Ljudje so pristali in se potrudili. In so o Desi maziljeno pripovedovali pretežno vse najboljše. To pa je natanko tisto, česar v oddaji o Desi, če naj bo vsaj približno žmohtna in Desi podobna, ne smeš početi, vsaj jaz mislim, da ne smeš. Ljudje, ki pridejo v oddajo, ker so naprošeni, da o nekom drugem nekaj povedo, praviloma reagirajo tako, kot se posebej pri Desi ne sme. Zato, ker gre tu pač za Deso, ki ne sodi v takšen zdrajsan kliše. Pripovedovalec v zgodbi o nekom slavnem ali vsaj znanem se opravila namreč loti tako, da pri tem seveda izstopi tudi sam. Da ga kot takšnega opaziš in si ga zapomniš. Pri tem mimogrede odščipne nekaj malega slave osebi, o kateri melje, se nekako zrine k njej in se izprsi: glejte me! Tudi jaz nisem kar tako. Prosili so me, da pridem in vam govorim o njej, ha! In tega, prav tega se v tem zelo posebnem primeru absolutno ne bi smelo početi.

Na srečo so avtorji v oddajo privlekli tudi središčno junakinjo. Desa je smela o sebi pred kamero pripovedovati kar nekajkrat in obilno, in to je zadevo seveda rešilo. In nakazalo edino res modro in uspešno rešitev, ki jo bo pač treba izkoristiti kdaj drugič: Desa bi morala govoriti o sebi ves čas, brez sopripovedovalcev, pred nami bi se morala vrteti nekakšna Desina TV-monodrama. In bi bilo res za crknit. Tako, kot se za pripoved o Desi edino spodobi. Čeprav to seveda sploh ni pretežno komična zgodba. Sploh ne in daleč od tega.

Ko smo že pri tem. Edini, ki je iz dokumentarca o sebi z isto recepturo, kot so jo uporabili pri Desi, res izvlekel maksimum, je bil Vinci Vogue Anžlovar. Ni še tako dolgo, kar so nam zavrteli njegov dokumentarec o samemu sebi, v katerem je k izjavam oziroma premišljanjem o sebi povabil (skoraj) vse svoje prijatelje. Vincijevi prijatelji so seveda vsi najbolj znani, sporni in slavni Slovenci in je bilo kaj videti in slišati. Bila je prava promenada slovenskega VIP-a v svoji najbolj žmohtni pojavi. Res jih nekaj ni želelo biti preveč servilnih in so duhovičili po svoje, a to je bilo tudi potrebno in nujno in so stvari s tem dodali pravi poper in sol. In rezultat je bil za Vincija razkošen. Šele s tem dokumentarcem se je nesporno izkazalo, kakšnega ultra genija, čeprav trenutno žal nezaposlenega, pestujemo v slovenskih nedrih.

In zdaj obvezno k Šifrerju. Oni dan nam je na nacionalki predstavil svojo najnovejšo popevko, izdelek za dol past, kot imamo navado reči. Šifrer sploh ni kak sramežljiv in introvertiran junak. Rad se majčkeno šopiri, rad šarmira, in to tudi izvrstno obvlada. Rada ga imam, ker je že od samega začetka izviren, nenavaden in dobrodejno svež. Že njegov uvodni in legendarni Zoboblues je zelo natanko nakazal, kam bo plula njegova barka, in njegova barka natanko tja ves čas tudi pluje. Edina njegova pesem, ki je zelo intimno izpovedna in ob kateri nisem imela nikoli občutka, da z njo tudi majčkeno pozira, je prelepi Vonj železniških postaj. Zame osebno je to tudi ena najlepših pesmi nasploh.

In evo nam Šifrerja spet s čisto novo, po sveži žemljici dišečo, to pot s presenetljivo, vsaj na prvi pogled zavzeto in angažirano politično popevko: Oče naš. Oče naš, če si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem! Pomagaj tem skreganim ljudem!

Skregani ljudje smo seveda Slovenci in Šifrer prosi Boga, naj nas končno odreši skreganosti.

O madona.

Če nove Šifrerjeve o skreganih Slovencih še niste slišali, vam  vnaprej sporočam, da bo zagotovo spet bestseller, čeprav se to navadno reče ob uspešnih knjigah. Od vraga je, dedec (zdaj že) stari, od hudiča je. Klobuk globoko do tal. Andrej zna. Satansko zna. In pohvala nacionalki, da nam jo je takole odmevno predstavila, našo novo, povsem izvirno in presenetljivo pobudo k spravi. To je bilo pred letošnjim božičem pravo dobrodelništvo.

In ko smo že pri dobrodelništvu, december je bil nabito poln vseh sort in oblik resničnega TV-dobrodelništva, nabirk za tiste, ki nimajo. Zanje so se odločili ne le najbolj imenitni in elegantni s slovensko Cerkvijo na čelu (mimogrede, ti so bili tudi daleč najbolj TV-uspešni, stvari obvladajo v nulo in so s prvo tovrstno letošnjo TV-oddajo spravili skupaj celo goro denarja: če me spomin ne vara, več kot sto trideset tisoč evrov!), ampak tudi vsak, ki si je tega domislil kje drugje in je imel pet minut časa. Ponudba je bila potemtakem neizmerno raznolika in je bilo kar zanimivo, če si to in ono med seboj primerjal. A seveda vsak dinarček za tak namen prav pride in je dobrodošel, zato o tem niti besedice slabega.

In za adijo in za zaokrožitev današnjega poročanja še en domači mega dokumentarec, spet o domači zvezdi, to pot podprt s celo goro pomočnikov in drugih sodelavcev, tudi iz tujine. Končno smo ustvarili spodoben prikaz ene same, že zdavnaj pokojne ter obenem še vedno tako žive Ite Rine, edine prave slovenske mednarodne filmske zvezde. Posel je bil, kot rečeno, opravljen dobro  in temeljito, skoraj stoletje prepozno, in zdi se mi, da zdaj o Riti res končno nekaj vem: Erotikon, zlasti ta, pa Pomlad se budi, Obešenjakova Tončka, Valovi strasti, Pokvarjenka. Že naslovi šopka njenih filmov v kratkem časovnem odmerku prave mednarodne kariere od leta l928 do 1931, ko se je poročila z beograjskim inženirjem, se preselila tja in je bilo resnične mednarodne slave in uspeha konec, zgovorno pripoveduje, kakšne filmske vloge je igrala. Bila je nekakšna vseobča slovenska Carmen: malce groba, spogledljiva, strastna, tudi vulgarna, samozavestna, usodna. Takšna, kakršne nobena slovenska tašča za nobeno ceno ne bi hotela za snaho. In če so znali novo slovensko nadaljevanko o mamah na nacionalki, ki pride naokoli na silvestrovo, prepotentno in vsiljivo reklamirati prav ves ljubi december, da nam iz oči gleda, so se pri Iti Rini skrili v najgloblji kotiček, da ja kdo ne bi odkril, kakšen dokumentarni dragulj se nam pripravlja. V rit se kavsnite, gospodje. Pri priči vas je treba zamenjati.