Mnenja

Pomemben je princip

Če se vam morda zadnje čase meša od 85- oziroma 100-odstotnega financiranja zasebnih šol, ustavnega sodišča in številnih javnih osebnosti, ki so ali za ali proti, pri tem so se tudi nekateri novinarji vzpeli na barikade (kolegica se je v Odmevih tako besno zaganjala v »nasprotnike« zasebnega šolstva, da bi si zaslužila nekaj kazenskega suspenza) – potem to samo pomeni, da sledite žaloigri o usodi naših otrok.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Ja, potrebna je tako močna beseda – res gre za usodo. In zdaj se vzpenjam še jaz na barikade, v odločen bran javni osnovni šoli, ki je dostopna vsem in povsod, pa čeprav se morajo nekateri do nje pripeljati z avtobusom. Mnogi tuji gospodarstveniki in diplomati dajejo svoje otroke v slovensko osnovno šolo (in ne v mednarodno, ki jo tudi imamo), čeprav se naučijo jezika, ki ga govori le dva milijona ljudi. Ampak neodvisna testiranja kažejo, da je znanje naših šolarjev na visoki ravni, odnosi med učitelji in učenci prijetni, obšolske dejavnosti raznolike, prehrana urejena, skratka, nobenega razloga ni, da tujci, ki se seveda temeljito poučijo o vsem, ne bi zaupali naši javni šoli.

Zato nikar ne dopustimo, da bi jo začeli najedati, kot smo to storili z zdravstvom. Ko je Sovjetska zveza razpadla in je Rusija razglasila tržno gospodarstvo, se je to najprej odrazilo na šoli – namesto dveh ur angleščine  na teden so v osnovnih šolah uvedli samo eno, drugo pa je bilo treba plačati. Na MGU, prestižni moskovski  univerzi, so dotlej na magistrski študij povabili le diplomante z najvišjimi ocenami, potem pa so lahko študirali tudi drugi – če so plačali. Kriteriji in denar so se pomešali v nepopisno godljo. Ko so mi v zdravstvenem domu prvič rekli, da lahko pridem do specialista šele čez pol leta, če plačam, pa pojutrišnjem, sem podivjala, pomagalo pa ni nič. In sem plačala, ker bi sicer skoprnela od skrbi. Ne, nisem bila pripravljena tvegati svojega zdravja za princip.

In za to gre zdaj pri javni šoli – za  princip. Jo bomo obdržali v dobri formi, bomo bolje plačali učitelje in vzgojitelje, bomo preprečili, da bi se zniževali  kriteriji in šolstvu jemal denar? Seveda nisem proti zasebnim šolam, če imajo res kakšen smisel, še posebej če razvijajo posebne talente, ki bi jih lahko običajna šola dušila. Raznolikost je pač dobrodošla. Če pa so starši brez pravega razloga  prepričani, da so za njihove otroke primernejše zasebne šole, morajo takšno šolo pač plačati, razen obveznega programa, ki ga je že doslej plačevala država. No, plačevala je 85 odstotkov obveznega in razširjenega programa, po tistem, kar so poslanci izglasovali na odboru za šolstvo, pa bi plačevala le sto odstotkov obveznega. In nič več. O tem bo hud prepir na decembrskem zasedanju parlamenta.

Čeprav je učencev v zasebnih šolah manj kot odstotek in torej ne gre za »velik denar«, gre za princip – zasebne šole lahko s svojimi donatorji in šolninami sčasoma privabijo najboljše programe in najboljše učitelje iz javnega šolstva, dostopne pa so le nekaterim učencem, za začetek tistim, ki živijo dovolj blizu in so iz premožnih družin, nekatere gredo celo tako daleč, da sprejemajo samo sorodnike zdajšnjih učencev. Potem bomo pa res imeli problem, če bomo hoteli otrokom zagotoviti enake razmere za šolanje. Ki že zdaj tako ali tako niso enake – revščina, brezbrižni starši, bolezen in oddaljenost od šole pač mnogim otrokom preprečujejo, da bi normalno rasli v vseh pomenih te besede. Naj jim vsaj javna šola in strokovni timi, ki jih za zdaj še ima, omogočijo, da iz sebe naredijo kar največ.