Mnenja

Mala vaja za pomladne volitve

Ste si morda po predsedniških volitvah drznili nekoliko oddahniti? Ste morda celo lahkomiselno pomislili, da zdaj lahko – kako naivno! – malce zadremate? Ne bi mogli bolj faliti.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

S tem ste tudi dokazali, da o slovenskih strankah in o slovenski politiki nasploh pojma nimate. V zraku je že nekaj časa čutiti na videz sicer pridušene, a v resnici zelo povedne vibracije. Saj razumete – vsak vsaj malce spodoben potres že nekaj časa, preden se zgodi, napovedujejo drhtenje šip, pridušeno mrmranje čudnih zvokov, nemirno mukanje živine, živčni pasji in mačji glasovi. Le napnite ušesa, prvi sli dogodkov, ki prihajajo, so že na poti. Pravzaprav so že tu.

Za uverturo je, kot vsakič, poskrbel neutrudni in ledenoobrazni dr. Kuštrin, ki je oni dan mimo običajnih dežurnih TV-kamer pred vladnim poslopjem vkorakal k predsedniku vlade z običajno napovedjo tradicionalne jesenske zelo strašne in vseobsegajoče zdravniške stavke, če ne bodo pri priči sprejeti znani pogoji: nove vreče denarja za vseobče povišanje plač slovenskih zdravnikov. Pri tem seveda njegova napoved preklica latentne stavke nima zveze. Scenarij tovrstnih dogodkov znajo zdaj na pamet tudi že slovenski osnovnošolci in ga ne gre pogrevati. Za zdravniki bodo kot drugi ubrali običajno pot slovenski šolniki, sledili jim bodo policisti, vojaki, kulturniki, znanost, kuharji in tako naprej. S pripombo, da bodo letos običajna plačna izsiljevanja vlade še mnogo bolj tolsta in neusmiljena, ker imajo pogajalci v roki dva nevsakdanja aduta. Po eni strani srečno vnovič po dolgih letih odebeljen državni proračun, prvič po stvarjenju sveta ali nekaj podobnega s petdeset milijonov plusa in ne minusa, kar je treba čim bolj izkoristiti. Ponavadi denarja ni, to pot po čudežu je in skopuški državi, ki mokro sanjari o malem kupčku nujne proračunske rezerve, je treba, ko je že priložnost, izpuliti vse do zadnjega. Po drugi strani smo že precej blizu državnozborskih volitev, klanja, v primerjavi s katerim so volitve predsednika države osnovnošolska igrica pred Božičkom, pardon, dedkom Mrazom. Tam bo klanje tako divje kot že zlepa ne, a o tem kdaj drugič.

Potem se je pred tednom dni zgodila tudi velepredstava, o kateri vemo že vsi vse in je ne kaže na dolgo pogrevati. Njen središčni junak je sirski begunec, 45-letni Ahmad Shanmieh, ki ga je skladno s pravili igre neusmiljena tevtonska furija z notranjega ministrstva nameravala kar potihoma, daleč od oči javnosti, čez noč izgnati nazaj na Hrvaško. Potihoma se je to razvedelo ravno pravi čas, da so se vsi vpleteni lahko precej temeljito vnaprej pripravili. Vseh akterjev megapredstave ne kaže omenjati, formalna liderja pa sta bila oba leva poslanska poba, eden iz Levice, drugi iz SD. Vloge televizije ne bomo posebej razčlenjevali, toda ker je bila vsakič, ko se je v tej zgodbi kaj pomembnega dogajalo, promptno na snemalnem mestu, je verjeti, da je bila tudi nacionalka vsaj del komplota, če že ne med režiserji. Omenimo tu le nevsakdanji prizor Sirca frizerja, ki stranki ženskega spola vešče barva lase na divje vijolično, na barvo, ki se izvrstno sklada s Sirčevo koketno rutico okoli vratu. Izid nenavadne predstave je znan, Sirec, ki se je medtem že naučil nekaj malega slovenščine in mora zdaj pod nujno preštudirati le še sklanjatev, je naravni gledališki talent. Če tega podmažeš še z resnično in krvavo skrajno stisko, v kateri se je sirski begunec nedvomno znašel, dobiš nekaj pol tragediji pol burki podobnega.

A je vžgalo, kot je bilo načrtovano in, roko na srce, tudi pričakovano. Predsednik vlade Cerar preprosto ni mogel drugega, kot da je, zakoni gor, zakoni dol, stopil furiji z notranjega ministrstva na rep in začasno zadržal Ahmadovo vrnitev Hrvatom. Ljudstva z emocijami, našponanimi do konca, pač ne moreš takole razočarati, ko ti že tako upapolno kaže v pozni pomladi, ko se je slovenski državi zgodilo tako nenavadno cvetenje domačega gospodarstva. Pa kar bo, bo, tudi če Gorenak še tako pritisne. Pravi mali evropski čudež smo, ki so ga začudeno opazili tudi že drugod po Evropi in je poleg Melanijinega svetovnega modnega zmagoslavja poglavitni adut, da Slovenijo vse bolj začudeno in zadovoljno opažajo kot novo evropsko udarno zgodbo.

Še besedica o ogorčenju, češ da Sirca res ni bilo treba vleči kar naravnost v parlament, kjer mu ni mesta. Vedeti je treba, da je parlament po zakonu, morda celo po ustavi, edini teritorij, kamor policija nima vstopa, in je torej edini prostorček resnične varnosti. To omenjam tudi širše: če boste kdaj v resničnem dreku, stecite naravnost v parlament in si izmislite drobno laž za vratarje ali karkoli že so, da vas spuste noter. Ni težko, navajam lastne izkušnje, pri čemer sama v tem pogledu sicer nisem bila v dreku. S seboj seveda ne smete imeti orožja, mesarskega noža ali kaj podobnega, ker bo radar, skozi katerega obvezno morate, pri priči podivjal.

Omenimo še eno miniaturno zmago nacionalke. Ko so pred tednom dni zvečer na seji v UKC končno razrešili strokovno direktorico in direktorja ustanove, ovešena s škandali in obtožbami vseh vrst, je kamera srečno ujela neskončno osupli in zbegani obraz sicer skrajno hladnokrvne in zanimive dame. Tisti trenutek, ujet v spomin kamere, je markanten za umret. Unikaten.

Še izjemno zadovoljujoč, tako rekoč zgodovinski utrinek iz bližnjih TV-pripovedi. Pokazali so nam otvoritev nove ljubljanske urgence, pravzaprav prve polovice nove urgence, internistične. Mati moja, kakšno razkošje! Še v Švici nimajo takšnih urgenc, da Američanov sploh ne omenjam. Pravljica. Popoln luksuz. Iz ene skrajnosti v drugo, so sicer pripomnili ciniki in večni nezadovoljneži. Mikalo me je, da bi si nalašč poškodovala kaj nebistvenega, kakšen palec ali kaj podobnega, in šla tja past firbec. Potem sem si premislila, kajti ko bi tja zakorakala z zlomljenim palcem, bi me koj posadili na staro urgenco, kajti zlomljen palec ne sodi v internistično prvo pomoč. In bi spet sedela, stara, zmahana več kot osemdesetletna gospa tri ure in pol kot še nedavno tega, z grozljivo podplutim obrazom in zlomljenim nosom na neudobnem stolu ljubljanske urgence, preden se me je usmilil dežurni zdravnik, na srečo prekleto čeden mulc, kajti dežurna sprejemna sestra, ki ji očitno nisem bila dovolj simpatična, je presodila, da zame pač ni milosti za kakšno majceno prednost. A sem že tiho, kajti že jutri me lahko spet zvrne po tleh moj podivjani pes, ki se bo zapodil za kakšno kuzlico, in potem bom čakala v tistem starem sranju pet ur in ne tri ure in pol in sem že tiho.