Mnenja

Hrana kot orožje

Skupnost, ki ni sposobna sama pridelovati hrane, ne bo dolgo obstajala. Masanobu Fukuoka

Avtor:

Anton Komat

Značke:

Že leta 1973 je Henry Kissinger definiral hrano kot učinkovito orožje sodobnega sveta. Najbrž poznate njegov rek: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad celim svetom.« Mož je zakoličil nadaljnji razvoj sveta, ki ga danes poznamo kot globalizacijo. V težišču je seveda hrana, ki združuje tako vojaški nadzor nad nafto kot finančni teror globalnih bankirjev. Njen pomen v svetovnem merilu dokazuje silna moč petih korporacij, ki obvladujejo vse vzvode industrijske pridelave hrane: kemična gnojila, pesticide, semena in GSO. S tem pa drže v rokah strašno orodje in morilsko orožje. Ne pozabimo, da je prehranska suverenost bistveni del nacionalne varnosti države. Za sprožitev prehranske vojne proti neki državi niso potrebni vojaki, tanki in letalonosilke, zadostujeta dve strategiji, ki si sledita. Začne se s propadom malih družinskih kmetij in nadaljuje s povišanjem cen hrane oziroma umetno ustvarjenim pomanjkanjem. Prva strategija temelji na vdoru korporativnih prehranskih verig s supermarketi, ki z izvoznimi stimulacijami ter dumpinškimi cenami uničijo male kmetije in lokalne tržnice, ki so temelj samooskrbe prebivalstva. To fazo vodijo trgovci in traja povprečno dobro desetletje. Ko je samooskrba sesuta, se začne druga faza, oligopolno poviševanje cen hrane. S tem je teren pripravljen za prehranski udar korporacij, ki je politično motiviran in se lahko po ukazu izvede kadarkoli. Na ta način lahko v vsaki državi sprožijo prehransko krizo. Začne se z vznemirljivimi vestmi v medijih, ki med ljudmi sprožijo panično nakupovanje zalog hrane, oblast ukrepa z racionalizacijo porabe, sledi resnično pomanjkanje, posledično še višje cene in razcvet črnega trga. Izbruhnejo množične demonstracije ljudstva, ki lahko hitro odplaknejo oblast. Tak scenarij umetno povzročene prehranske krize v Egiptu je sprožil t. i. arabsko pomlad. Dogaja pa se v Venezueli in še kje.

Propadanje kmetov

Ob iskanju vzrokov za pomanjkanje hrane v posameznih predelih sveta se moramo najprej izogniti »uradnim« izgovorom na klimatske spremembe in ujme, ovire svetovni trgovini, pomanjkanje agrokemičnih pripravkov in semen ali prepovedi GSO. Nedavna podražitev zelenjave v EU ni bila posledica zmrzali v Španiji, kakor tudi za sedanje pomanjkanje masla ni krivo kitajsko povpraševanje. V igri so terminski posli na borzah. Velik delež tveganj v prehranski varnosti držav prispevajo tudi prostotrgovinski sporazumi, kot so CETA, TTIP in TISA. Poglejmo, kaj se je zgodilo Mehiki, ki je leta 1994 skupaj s Kanado in ZDA podpisala sporazum NAFTA. O tem piše prof. Peter Rosset z Univerze Michigan: » V desetih letih je propadlo 6,2 milijona kmetij, podeželje je izgubilo četrtino prebivalstva, ki se je nagnetlo v urbanih slumih, kupna moč ljudi je padla na tretjino tiste pred 20 leti. Izbruhnila je 'tortiljska kriza', saj je cena te vsakodnevne hrane Mehičanov v letu 2007 narasla za 300 odstotkov! Krizo je zakuhala ameriška korporacija Cargil, ki je najprej pokupila večino mehiške koruze, potem pa dvignila cene.« Rosset piše tudi o Braziliji, kjer je v dvajsetih letih propadlo 30 milijonov kmetov in napolnilo velemestne slume. Trend uničevanja brazilskega podeželja se nadaljuje, sedaj vsak dan izgubi zemljo 200.000 družin! V tretjem svetu se prazni prostor za kmetovanje, ki ga zasedajo korporacije. Hyundai ne proizvaja zgolj avtomobilov, temveč si prisvaja tudi kmetijska zemljišča. Trenutno je lastnik površin v izmeri Nemčije. Kitajska se je trdno usidrala v Afriki, kjer nenehno potekajo medetični in verski spopadi, pred katerimi se ljudje zatekajo v begunska taborišča, Kitajci pa kupujejo izpraznjen prostor. Vendar tudi zahodni svet doživlja podobno usodo, le da so mehanizmi finančne narave. V Belgiji so banke zarubile pridelovalne površine že polovici kmetov, ki pridelujejo mleko za korporacije. Bile pa so milostne, saj bankrotiranim kmetom dopuščajo nadaljevanje dela, čeprav niso več lastniki posesti. Na ta način v EU propade vsak teden 2000 kmetij, v ZDA pa 4000! Hkrati poteka nevaren proces privatizacije blagovnih rezerv držav. Nekoč trdno pod nadzorom držav so sedaj blagovne rezerve postale del terminskih poslov in špekulacij na borzah. Posledica so seveda nižje odkupne cene in naraščanje prodajnih cen osnovnih kmetijskih pridelkov: pšenice, koruze, riža in soje. Na udaru so predvsem male družinske kmetije, ki izgubljajo zemljo, izgnano in ponižano prebivalstvo pa čaka kruta usoda životarjenja v velemestnih slumih. Namesto da bi male kmetije varovala državna zakonodaja in ustrezna državna podpora, se dogaja zločinska privatizacija zemlje, odkupa, skladiščenja, transporta in prodaje. Vse se privatizira, in ker so privatizirane tudi banke, te ne kreditirajo več malih kmetov. Vedo, zakaj. Tudi v EU se dogaja ta nezaslišani proces uničevanja malih kmetij, saj 80 odstotkov subvencij poberejo velike kmetije, ki predstavljajo le 20 odstotkov vseh.

Vojno za hrano vodijo korporacije

Pogled v zakulisje globalnega odra nam daje presenetljive uvide, ki, že brez politično motiviranih intervencij s hrano, procesov privatizacije in borznih špekulacij, napovedujejo globalno prehransko krizo. Kot končni arbiter se bo izkazala narava, saj zemlja umira zaradi strupov.

Sir John Beddington iz Oxford Martin School piše o populacijski eksploziji, ki bo do leta 2025 prinesla dodatno milijardo ust predvsem v Afriki in Aziji, ob dejstvu, da je že 23 odstotkov obdelovalnih površin degradiranih. Že sedaj 1,3 milijarde ljudi zasluži manj kot 1,25 dolarja na dan, ob tem da je bilo leta 2008 29 odstotkov svetovne populacije podhranjene, 35 odstotkov pa predebele. Prof. Per Pinstrup-Andersen z Univerze Cornell opozarja, da že od 75-odstotnega padca odkupnih cen v krizi 1974–2000 vse bolj upadajo tudi investicije v kmetijstvo in razvoj podeželja. Kmetijstvo je za bankirje premalo donosna dejavnost. Bankirji sicer lahko tiskajo denar, ne morejo pa tiskati hrane. Revni za hrano odmerijo že od 40 do 60 odstotkov vseh dohodkov, zato kupujejo le najcenejša živila. To se dramatično odraža na njihovem zdravstvenem stanju. Med revnimi je največ debelih, debelost pa je bolezen.

Poprej opisano vojno za hrano vodijo korporacije in pri tem uporabljajo vse mogoče prevare in laži, od korupcije, lobiranja in nasilja do državnih prevratov, umorov ter pobojev. Vse jim je omogočeno. Kaj lahko storimo ljudje? Najprej se moramo zavedati, da dajemo moč tistemu, od katerega smo odvisni. Naslednji korak je samoobramba, lastna hrana pa je najboljša obramba.

Kaotično stanje in dramatične posledice globalnega prehranskega sistema sprožajo v ljudeh nemir, podoben tistemu, ki običajno spremlja kršenje starosvetnih tabujev. Pojavljajo se očitna znamenja grozljivega prehranskega totalitarizma in bioterorizma korporacij. Naj ponovim rešitev, najboljša obramba je lastna hrana, torej sonaravna lokalna samooskrba. Slovenija, prebudi se!

Kar je bilo proglašeno za primitivno in zaostalo, se danes izkazuje kot mnogo naprednejše od dognanj agronomov »zelene revolucije«, ki so neločljivo povezani z vrečo kemičnih gnojil in škropilnico pesticidov. Industrijska proizvodnja hrane temelji na naivnem scientističnem pogledu, na iluziji, da se lahko izumi nekaj popolnejšega, kot je narava. Narava se vseskozi spreminja, in edino, kar je stalnega v njej, je sprememba. Zajeti jo v teorije in formalizirane doktrine vzročnosti je, kot bi lovili veter v mrežo za metulje. Metulje lahko pobiješ z insekticidom, toda naredi enega samega.

Agrokemično tretirana njiva ima produkcijo biomase na ravni naravnih polpuščav! Čudovit napredek! Brezobzirna tekmovalnost gre z roko v roki z brutalnostjo in aroganco ter ignoranco vladarjev. Kaj prinaša napredek, ki ga merimo s porastom BDP? Če se rast BDP dvigne s 5 odstotkov na 10 odstotkov, ali se bo naša sreča podvojila? Ne, ne bo se, pa četudi BDP poraste na 20 odstotkov! Saj BDP vseskozi raste, revežev pa je vse več. In kaj je slabega v ničelni rasti? Ali ni to najstabilnejš'a ekonomija? Namesto meča raje nabrusite srp! Ključ miru leži v zemlji. Razviti moramo sposobnost vedenja o tem, kaj hoče zemlja, za to pa potrebujemo novo poduhovljenje zemlje in človeka.