Mnenja

Politična kultura

Ko sva se prejšnjo nedeljo pozno popoldne odpravila na volišče, so naju bili veseli. Upam, da komisija za preganjanje dolgčasa dobi vsaj honorar. Si mislim, da se vleče, če ni skoraj nikogar.

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Gotovo ste tudi vi po tem, ko je bilo vse prešteto, slišali kakšnega od naših eminentnih in vedno pametnih politikov razpredati o slabi volilni udeležbi. Kaj slabi, katastrofalni. In bili so zares zaskrbljeni. Desni, ki jim gre nižja udeležba v prid, malo manj, levi pa malo bolj. In kot se za eminentne politike spodobi, so bili tudi pametni. In so povedali: Volivci smo zamočili. Naša politična kultura je na psu. Nujno jo morate dvigniti. Nujno! Dobro, letos ni problem, koga briga predsednik, ampak drugo leto bo šlo zares, drugo leto bo šlo za naše strankarske ri..!«

Saj res, politična kultura! Kaj pravzaprav to sploh je? Politična kultura je vse, kar je politično, so politiki in politični sistemi in je način sodelovanja ter nesodelovanja državljanov v politiki. Toliko o teoriji. Tako preprosto, kot lahko mi raja to razumemo. Kako pa je s tem v praksi? Seveda se človek po odgovore napoti k tistim, po katerih je politična kultura dobila ime. K politikom.

In kje jih je največ na kupu? Ja, v državnem zboru seveda. Potemtakem je slovenski parlament tako rekoč dom politične kulture. Morda je ta na začetku naše samostojnosti res malo šepala – za današnje mojstrstvo je bila potrebna vaja –, potem je pa steklo. Ko še nismo vedeli, kaj je to politična kultura, smo se nad marsičim zgražali. Nad Grosom, ki je po parlamentu delil banane in ga je dr. Bučar ozmerjal kot paglavca. Ali nad Kacinom, ki je Hvalico s časopisom po glavi in se nam je vsem zdelo, da to ni v redu. Da ne govorim o tem, kako smo se vse zgražale, ko je poslanec Rupar, mislim, da Majdo Širca in Majdo Potrata, pošiljal na ginekološki pregled.

Ampak to je bilo takrat. Zdaj, ko so nas politiki končno naučili, kaj je to politična kultura, se ne zgražamo več. Zdaj je vse prav. In po zadnjih volitvah so vsi govorili o njej. In to tako, da je raja razumela. Nizka politikova politična kultura je njegova pravica, visoka volivčeva politična kultura pa je naša dolžnost.

Halo?! S kakšno pravico poslanci, ki svoje delo opravljajo, kakor ga, državljanom žugajo, ker večinsko niso šli na volitve? Ti isti poslanci kradejo čas in denar s tem, ko jih kdaj v dvorani sedi le peščica. Predsedujoči, tisti, ki melje za mikrofonom, in še dva, ki čakata na vrsto!? Ti isti poslanci, ki 14 ur interpelirajo nekoga, ki bo itak ostal, ker ima pač koalicija večino, samo zato, da lahko pred kamerami nabijajo po onih drugih. Ti isti poslanci po tekočem traku tudi ustanavljajo brezplodne parlamentarne preiskovalne komisije. Za vse mogoče. V glavnem pa gre za to, da morajo biti na koncu krivi »nenaši«. Med temi poslanci jih tudi ni malo, ki niti v službo ne pridejo. Jih preprosto ni. So zadržani. Med temi, ki jih največkrat ni, sta bivša premierja Janez Janša in Alenka Bratušek. Omenjam ju, ker sta bila oba zaradi nizke volilne udeležbe še posebno zgrožena. Janša je celo menil, da zaradi tega volitve sploh niso legitimne.

Hm!? Kaj pa njegov poslanski mandat? Je legitimen, pa čeprav je manjkal na več kot polovici glasovanj? Da o prisotnosti med sejo niti ne govorimo. Če smo državljani z neudeležbo ogrozili volitve, on z zanemarjanjem svojih dolžnosti ogroža legitimnost najvišjega zakonodajnega telesa. Novega SDS-ovega poskusa vložitve ustavne obtožbe proti Miru Cerarju raje sploh ne omenjam. Meni je nerodno. Zaradi begunca. Enega begunca s petimi otroki. Iz petnih žil bodo vlekli dokaze o kršitvi zakonov, ustave, kaj vem, česa še. Pri tem pa se zdi vsem naravnost super, kadar se njihov predsednik dela norca iz vsega, kar samo diši po sodstvu, pravu in zakonih. In ti bodo nam očitali raven politične kulture!? 

Ali pa izvršna oblast. O kakšni premočrtnosti, strateških usmeritvah in jasnem odnosu do EU ni ne duha ne sluha. Ali pa večna zgodba, kadrovanje. To je sploh nekaj, kjer je naša politična kultura naravnost občudovanja vredna. Če imaš prave botre, lahko marsikaj zavoziš, a boš ostal na vrhu. Četudi te v kakšnem javnem zavodu, državni firmi ali agenciji odstavijo, ni skrbi. Tožiš in dobiš. Trenutno sta takšna primera Luka in RTV. V Luki žagajo Matiča. Dokler se karte spet ne premešajo, naj bi Luko vodil sedanji državni sekretar. Ko so nazadnje tako nastavljali in odstavljali, se je najbolj smejalo Gašparju Gašparju Mišiču. Tožil je in dosodili so mu 130 tisoč evrov odškodnine. Tudi Nataša Pirc Musar je dočakala zadoščenje. Ker so nezakonito preklicali njeno imenovanje za direktorico RTV, ji bodo zdaj izplačali 70 tisoč evrov. Njima nič ne očitam, vsem tistim, ki so jima to omogočili, pa veliko. 

Tudi v  UKC Ljubljana bo tako. Vodstvo bo zdaj končno letelo. Samo upamo lahko, da bodo obema direktorjema v UKC našli dobri svetovalski mesti.  Ker če ju ne bodo, bosta gotovo tožila in malo verjetno je, da glede na vse ne bi tudi dobila. Ni naključje, da imajo že sedaj tam zaposlenih kar 18 svetovalcev. Med njimi bivšega direktorja Pediatrične klinike, ki zdaj svetuje, kako delati bolj kakovostno, in bivšega vodjo dobave preplačanih žilnih opornic. Ta zdaj verjetno svetuje, kje jih najceneje kupiti.

Ja, res je, predčasno ali krivdno razrešitev z visokega položaja v javnem sektorju lahko pri nas mirno dodamo k srečnim in zelo donosnim kariernim okoliščinam. Zadnjič sem v tej zvezi omenila tudi zastaranja na sodišču. Krožijo zlobne govorice, da je koprski Popovič kandidiral samo zato, ker med kampanjo postopke na sodiščih zamrznejo. Roki za zastaranje pa vseeno tečejo. Še bolniška ali dve, pa bo. Potem bo lahko tožil. Zakaj pa ne, če lahko. Zakone in pravila, ki vse to omogočajo, pišejo na ministrstvih, izvajajo pa na sodiščih.

Pa imamo vse tri veje oblasti. Družno v naši politični kulturi. In res, s kakšno pravico potem predstavniki izvršne, zakonodajne in sodne oblasti vijejo roke nad politično kulturo v državi? In o njej modrujejo tako, kot da so zamočili tisti, ki niso šli na volitve?! Politična kultura se ne dviguje na dnu, ampak na vrhu. Mi tu spodaj se lahko samo čudimo. Ali pa, če nam je preveč nerodno, pogledamo stran. In takih, ki raje gledajo stran, je vedno več. In ti ne gredo na volitve.

Jaz v glavnem še hodim na volitve, a tiste, ki ne, popolnoma razumem. Ne vem pa, če jih tisti, ki bodo drugo leto spet milo fehtali za kak glas.