Mnenja

Proces pašol

Ko sem pisala uvodnik, nisem vedela, ali je nesrečni Ahmed še pri nas ali pa ga je morda »oblast« z vrečo na glavi v kašnem prtljažniku pretihotapila na Hrvaško.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Je sploh mogoče, da bi deportacija ušla njegovim podpornikom in novinarjem? Težko verjetno. Če so ga torej kljub vsemu poprejšnjemu viharju vendarle predali Hrvaški, kjer so mu med begunskim valom vzeli prstne odtise in je zdaj potemtakem nepreklicno njihov, je bila deportacija nedvomno spremljana z orkanom. Ne gre samo za to, kdo je med dolgotrajnim križevim potom Ahmada Šamieha držal figo v žepu in hladno birokratsko odločal o nesrečnem očetu treh hčera, ki je pobegnil iz vojne, da bi poiskal azil za svojo družino. Pa čeprav je napravil vse, da bi dokazal, kako se z znanjem jezika in pridnim delom skuša integrirati v našo družbo, so pristojni ves njegov trud hladno ignorirali. Postopek deportacije teče in očitno ga v tej državi nihče ne more ustaviti, četudi bi ga hotel, tako vsaj pojasnjujejo pristojni. Ahmada je »treba« izgnati do 23. februarja, ministrica za notranje zadeve pa se trudi, da bi se to zgodilo čim prej. Zdaj. Če se že ni.

Ko se namreč papir o izgonu napiše, ni več poti nazaj, so nam te dni razlagali pravniki. Proces pašol  (stavek je nenehno ponavljal Gorbačov, zaradi tega se mu še zmeraj posmehuje ves svet), kar pomeni približno to, da je plaz zdrsnil in da ga ni mogoče ustaviti. Nenadoma ni nihče pristojen, da bi papir o izgonu preklical, zdelo se je, da bo to na neki način napravil (pravnik) predsednik vlade, pa so ga drugi člani vlade, tudi kakšen pravnik je vmes, povozili. Erjavec je bil med najglasnejšimi. Vlada da ni pristojna. Lahko si predstavljamo, kako se je za svoj prav borila policijska ministrica, ki je končno stopila pred javnost. Hladna, o primeru ni rekla niti besede, zato pa smo slišali veliko samohvale o njenem delu, češ da se ne boji interpelacije. Se pa mi, državljani, bojimo nje.

Ves cirkus, ki smo ga gledali in poslušali ob trepetajočem Ahmadu, namreč navdaja z grozo tudi rasno in versko povsem čistokrvne državljane Slovenije. Kaj bo z nami, če se nam kje zalomi, pa bomo padli v kolesje hladnih birokratov, ki jih posamezne usode ne zanimajo? In puščajo izvrševanje raznih odredb in odločb nižjemu uradništvu, ki odloča, kot se mu zdi, pri tem pa ima seveda zavarovan hrbet. Ste se že kdaj pogovarjali s Slovencem ali Slovenko, ki je skušal urediti dokumente za partnerja iz kakšne bolj eksotične države? Mnogi pričajo, da so morali požreti kar precej ponižanj pa tudi groženj uradnikov za okenci. Je to politika države ali samo ponesrečen izbor kadrov, ki se ukvarjajo s tako občutljivimi zadevami?

Nekaj primerov iz rubrike »proces pašol« smo doživeli nedavno, nepozabna je recimo drama, ko so človeku za 120 evrov prodali hišo, čeprav je medtem dolg že plačal. Nesrečni Ahmad torej nima možnosti, da bi nalog o izgonu preklicali, po vsem, kar so povedali predstavnica vlade in ugledni pravniki, pa lahko znova zaprosi za začetek postopka, saj so se okoliščine spremenile – medtem se je naučil slovensko in dobil zaposlitev. Seveda zdaj nastopa ministrica, pa če ji je to všeč ali ne – Ahmad lahko znova zaprosi za azil, če ga medtem ne bodo izgnali. Pri nas je lahko še tri mesece, to je dovolj časa za vnovičen postopek. Torej?!

P. S. Se spomnite, kako s(m)o pred osmimi meseci deportirali družino Korba z novorojenčkom, zaposlenim očetom in depresivno mamo? Hrvati so jo takrat sprejeli z veseljem in velikimi obljubami, da bi zafrknili zarukane Slovence, žal pa družina še zmeraj gnije v azilnem domu. Nekaj takega čaka tudi Ahmada. Če vendarle z ljudsko nepokorščino ne bomo zdramili svojih politikov, ki očitno vsi po vrsti razmišljajo le o prihodnjih volitvah.