Mnenja

Vsega sveta ne moreš rešiti, nekaj pa lahko

Moji dnevi tukaj se začenjajo precej zgodaj. Že pred sončnim vzhodom (da se vam ne bom po nepotrebnem zasmilila, tu sonce vzide šele okoli sedme ure) sem na plaži, kjer vsak dan hitro hodim eno uro, deset minut pa posvetim »sokolskim« vajam (jaz sem še bolj stare šole in telovadim skorajda tako, kot so včasih telovadili člani Sokola). Po napornem treningu se z veseljem vrnem domov in tam me že na vhodu v hišo pričaka omamen vonj pravkar spečenih čapatijev. Domači jogurt, papaja in čapati – božanski zajtrk, da o sveže kuhani kavi sploh ne izgubljam besed! Nebeško, res!

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Tudi danes sem tako začela dan. Še pred vsakodnevnim odhodom na plažo (tokrat zaradi ležanja pod palmo in branja knjige) sem še malo pobrkljala po svoji sobi in na roko oprala nekaj kosov perila. Tako, moje dnevne dolžnosti so bile opravljene, zdaj pa hajd na lepše! »Osedlala« sem svoj motorček in se z vetrom v laseh (kakšen božanski občutek!) odpeljala.

Motnja v raju. V Goi se turistična sezona šele začenja in plaža je še precej prazna, mojih prijateljev z vseh koncev sveta še ni, zato se mi velikokrat zgodi, da sem v gostilnici (izraz gostilnica v tem primeru pomeni na štirih straneh zabiti koli v tla, ki podpirajo streho iz palmovih listov, pod to streho pa so, večinoma kar v mivki, postavljene mize in stoli) popolnoma sama. K vsaki taki gostilnici spadajo tudi ležalniki. Ko sem prišla, sem se udobno namestila na ležalnik pod palmo, vzela iz nahrbtnika tablico, na kateri imam naloženih kup dobrih knjig, in začela uživati. Pa ne za dolgo. Zmotila me je ženska, ki je pristopila do mojega ležalnika in mi z roko začela nakazovati, da bi rada jedla. Bila je oblečena v spodoben sari in ni bilo videti, da bi ji primanjkovalo hrane. Začela je govoriti o tem, da ji posel ne gre, da ne potrebuje veliko, naj ji dam vsaj dvajset rupij. Ker ji nisem ustregla, se je jezno obrnila in odšla.

Napadel me je črv! Vrnila sem se k svoji knjigi. No, pravzaprav sem se poskušala vrniti, pa mi črv dvoma, ki me je, takoj ko je ženska odšla, napadel in me začel glodati od znotraj: kako moreš biti taka (tu je uporabil grobo besedo, ki je ne bom zapisala), kaj pa, če je ženska res lačna?! Tudi če ni in je to njena »marketinška finta«, si zasluži teh dvajset rupij, saj hodi po vročem soncu in bosa po razbeljenem pesku, je še naprej tečnaril črv. In postajal vse večji. Dvignila sem se z ležalnika in pogledala, kje je ženska. Bila je že predaleč, da bi lahko kar koli storila. Začela sem se opravičevati tistemu črvu v meni, rekoč, da sem bila že tolikokrat »nategnjena«, da pravzaprav ne vem več, kdo v resnici potrebuje nekaj malega moje denarne pomoči in kdo samo blefira.

Madam, otrok je lačen! Na začetku mojih potovanj v dežele, kjer je veliko revščine, sem mislila, da bom od hudega razpadla vsakič, ko sem videla pred seboj roko, ki prosi pomoči. Čutila sem globoko usmiljenje do vseh, ki so me žalostno pogledali in iztegnili roko. Hotela sem pomagati vsem, s sabo sem nosila njihove trpeče poglede, zaradi katerih sem potem ponoči slabo spala. Ko sem bila v ašramu v Putapariju, sem med opravki, ki sem jih imela v vasi, spet srečala nekoga, ki je molel roko predme. Bila je ženska z otrokom v naročju. O moj Bog, skoraj mi je odpovedalo srce od bolečine, zlasti ker mi je ženska v polomljeni angleščini rekla, da ne potrebuje denarja, da si želi samo, da kupim nekaj mleka v prahu za njenega otroka. Ni mi treba posebej govoriti o tem, da je imelo dete očke, ki so me pretresle do konca! Seveda, seveda, ni problema, takoj sem bila pripravljena pomagati. Odpeljala me je v trgovino, kjer naj bi kupili mleko. Ker so cene živil v Indiji v primerjavi z našimi precej manjše, sem ji poleg mleka kupila še vrsto osnovnih živil, od riža, moke do olja in čaja. Gospe se je kar smejalo, meni pa tudi. Ko sem se pozneje vrnila v ašram, sem o dogodku povedala svoji prijateljici,ta pa se je prijela za glavo in me nadrla, da sem navadna koza in da se nisem še ničesar naučila o »beračih« v Indiji.

Beraški marketing. Najprej me je vprašala, ali sem dobro pogledala mamo in otroka. Ja, sem odgovorila. In kakšna sta bila, mogoče shirana? je vrtala še naprej vame. No, niti ne pravzaprav, sem vse bolj in bolj lezla vase, kajti slutila sem, kam bo pripeljala njena lekcija. Resnica je bila, da je ženska vsa podarjena živila vrnila v trgovino in si s trgovcem razdelila denar – pol njej in pol njemu. Ko mi je prijateljica odprla oči, sem potem kmalu prepoznala tisoč in eno varianto tega beraškega marketinga.

Intuicija ve. V Indiji je veliko revnih ljudi, to je dejstvo. In ti niso goljufi. Poznam babico iz Rišikeša, ki skrbi za tri vnuke, njihov oče, njen sin, je duševni bolnik, za katerega tudi skrbi ostarela ženska. Mama otrok je pred leti umrla med poplavami, ki so prizadele to krasno mestece. Babica nima nikakršnih dohodkov, skupaj z otroki za drobiž zjutraj pobira smeti po svoji četrti. Nikoli ne berači, stoično prenaša svojo usodo. In ona zagotovo ni nesla nazaj trgovcu polletne zaloge osnovnih živil, ki jih je dobila od tujke, ko je ta slišala za njeno stisko. Bila je le neizmerno hvaležna za podarjeno hrano. Take in podobne ljudi je treba poiskati. Kako pa naj darujoči človek ve, da bo šla pomoč v prave roke? Moja izkušnja je, da intuicija in srce vesta. Le slišati ju je treba. Sprejeti je treba tudi resnico, da vsega sveta pač ne moremo rešiti, pa če smo še take »matere Tereze«!