Mnenja

Jaz tudi

Imam dobrega prijatelja, že leta se poznava, pa se nisva še nikoli sprla. No, enkrat – ko je pogovor nanesel na spolno nadlegovanje in je rekel, da si to ženske kar izmišljujejo. To čuteče, prijazno, velikodušno, sončno bitje je hladnokrvno zatrjevalo, da si ženske spolno nadlegovanje izmišljujejo, kaj pa vem, iz maščevanja? Bila sem tako besna, da sem mu, prvič v življenju, siknila, tiho! Utihni, takoj! In se nisem mogla odločiti, ali naj jaz skočim iz avta ali naj njega porinem ven. Čeprav je bil njegov avto.

Naslednji dan se je opravičil. Ker me je vznemiril. Ne zato, ker je rekel, kar je rekel – to še vedno verjame. Ko sem mu nedavno rekla, joj, si slišal za Weinsteina, se o tem sploh ni hotel pogovarjati. O tem različno misliva, je bil kratek.

Pred leti je kolegica napisala uvodnik in v njem trdila nekaj zelo podobnega kot moj padli angel, ne spomnim se natančnih besed, ampak tako nekako, da ženske svoje trditve o spolnem nadlegovanju uporabljajo kot orožje. In me je tako vrglo pod strop, da si nisem zaupala, da se pogovor ne bi sprevrgel v prepir, pa sem ji raje napisala. Da sem jezna. Da sem imela tovrstno izkušnjo in si je nisem izmislila. Prišla je k meni in rekla, nisem vedela, in dodala, ampak saj ti se vendar znaš braniti. Kar je res, ampak ali je zato tisto, kar mi je delal, opravičljivo?

Nisem žrtev, ne počutim se kot žrtev in se nikoli nisem. Ampak tiste mesece, ko je zadeva trajala, mi je naredil kup povsem nezasluženega sranja in mi požrl veliko živcev. Male krivice še vedno bolijo – ko sem povedala šefu, so mene preselili iz skupne pisarne. Mene, ne njega! Nadlegovanje pa se tako ali tako ni nehalo.

In še mnogo pred tem je bil dogodek – že leta se nisem spomnila nanj, zdaj pa se je nenadoma vrnil – ko sem, še zelo mlada, šla na prijateljsko kavo s prijaznim gospodom, s katerim sva službeno sodelovala, pa je kot strela z jasnega objavil, da on bi pa spal z mano. In sem naredila to, kar vedno naredim, ko sem tako šokirana, da ne vem kaj reči, kaj storiti: planila sem v smeh. Kar ga je strahovito užalilo. Da ga on ne namoči kar kjerkoli. Natanko tako je rekel. In je bilo torej njegovo nespodobno povabilo kompliment? Očitno. Jaz sem se potem do njega obnašala tako kot prej. Dokler nisem izvedela, da širi grde zgodbice o meni.

In še pred tem me je na nekem filmskem festivalu vztrajno  obletaval starejši kolega, vsiljivo, živceparajoče, neustavljivo se je rinil zraven, čeprav sem se ga otepala. Sprva vljudno, potem pa ne več tako zelo. Ni se ga dalo odgnati.

Hecna stvar, nikoli se mi ni zdelo, da spadam med tarče spolnega nadlegovanja, ko pa začneš premišljevati o stvari, se nenadoma spomniš kopice dogodkov, ko so se moški obnašali tako, kot se ne bi smeli. Kot je pravilno ugotovila kolegica, znam se braniti, zato iz teh zadev nikoli nisem delala drame, takrat je že bilo hudo zoprno, ampak ko sem z zadevo opravila, sem jo hitro pozabila. Vse ženske pa niso take. Vse se ne znajo postaviti zase. Vse niti niso v položaju, da bi se lahko postavile zase, ker lahko preveč izgubijo. In se mi zato zdi čudno, da se ob viharju, ki se je dvignil po razkritjih o nedopustnem početju mogočnega filmskega producenta, ko so ženske po vsem svetu začele na glas govoriti o svojih izkušnjah s spolnim nadlegovanjem, Slovenke kar tiho. Malo že moralizirajo, nobena pa javno ne reče, tudi meni se je to zgodilo.

V Kanadi so zaradi spolnega nadlegovanja začele padati zvezde z radijskega in televizijskega neba, vladni predstavniki so v nenadnem vrelcu navdiha napovedali kup ukrepov, s katerimi naj bi obrzdali vsiljive dedce, Avstralci že iščejo svojega Harveyja Weinsteina – kandidatov je precej, njihovih imen pa še niso javno objavili –, v Bruslju so ženske v evropskem parlamentu našle svoj glas in začele javno govoriti o spolnih napadih kolegov, mi smo pa kar tiho. Zakaj že?

Verjamem, da se najde tudi kakšna taka, o katerih sta govorila moj prijatelj in kolegica, kakšna, ki si zadevo izmisli. Sem pa trdno prepričana, da so to izjeme in da večina žensk, ki se odločijo spregovoriti, govori resnico. In verjamem, da je treba o teh stvareh govoriti. Veliko. Naglas. Zakaj bi ščitile storilce?

 Ne pomeni ne. Vedno.