Mnenja

Sramota boli

Najhuje pri sramoti je, da fizično boli.

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Kot bi te kdo fino mahnil in tisto potem kar traja in traja. Prava bolečina bi že zdavnaj izpuhtela, sramota pa ne. To je tiste vrste sramote, ki je posebej trdovratna in kar noče odnehati, protizdravila pa ni nobenega. Govorim seveda o znameniti mariborski nogometni  tekmi z Liverpoolom, ki je ne bi smelo biti. Še zdaj sem slabe volje, še vedno mi vrta po želodcu čisto posebna muka, ki ni posebna, ker nas jo, prepričana sem, podobno čuti večina. Ne gre za to, da smo izgubili. To smo potihoma vsi pričakovali. Izgubljati je normalno. Tudi sama številka izida tekme ni najbolj sramotna, čeprav se zdi tako. Gre za to, kako smo izgubili. Štorija o nebogljenčkih. Spodobna družba in odgovorni fuzbalerji tekem ne izgubljajo tako, kot smo mi liverpoolsko, ko se nam lahko posmehljivo reži vsa fuzbalerska Evropa, pa se ji na srečo ne da, ker ima pametnejša opravila. To je sramota, ki sploh ne zadeva le nogometa ali mesta Maribor in jo je z besedami zelo težko natančno opisati. Izpostavili smo se ne le v nogometnem, ampak tudi v nekakšnem državnočloveškem, družbenem pomenu: Tisti revčki. In ti revčki se počasi razlezejo na ves pojem Slovenija, to so posebni zelo škodljivi stranski učinki, o katerih je nerodno in zamotano govoriti in se nam tega niti ne ljubi početi. Kar je, je, pustimo zdaj to, pravi večina. Ni res. Treba je vselej gledati naprej. To, glejmo naprej, sploh ni pravi odgovor niti ustrezno stališče. A tale rubrika in moj podpis nista tu zato, da bi razčlenjevala mednarodne nogometne tekme in bi se mi pri tem krave smejale. Le opozarjam. In nekaj bolečine špricam v opozorilo prihodnjim sramotam. Upam, da tako tolste sramote zlepa ne bo več, saj smo konec koncev nanjo na srečo tudi kar dolgo čakali. In seveda, čisto za konec, še zdavnaj ne zadeva samo fuzbalerje. Je komplicirano strukturirana in mnoge dejavnike vključujoča splošna sramota. Kar lepo analizirajte, fantje. Še dolgo.

Konec.

Volitve. Ta hip pojma nimam, ali smo z volitvami končali ali nas čaka še drugi krog. Upati je in kazalo je, da bo Pahor brzopotezno opravil s tekmeci, Bogu hvala, po čim krajšem postopku.

In volilni boj je bil tudi vreden svojega denarja ter seveda tudi denarja gledalcev, čeprav statisti za to, o čemer bom zdajle pisala, ne nosijo nobene odgovornosti. Rečem lahko le: kakršen boj, takšen predsednik. In še: kakršni volivci, tak predsedniški boj in tak predsednik. Prav nam je. Ne zaslužimo si boljšega.

Ne gre namreč za lajnarije o Pahorjevem afnanju in podobne »super« predvolilne teme. Gre za to, da pravih, krvavih in zelo konstruktivnih očitkov na rovaš kandidata Pahorja ves čas sploh ni bilo slišati, pa jih ni bilo malo! Poglejmo le dvoje. Med redke tehtne naloge predsednika države sodita roka nad ustavnim sodiščem oziroma potrditev njegovih članov in roka nad morda še usodnejšo, v naših okoliščinah, seveda, protikorupcijsko komisijo. Medtem ko se je kandidat za predsednika veličastno ukvarjal z raznovrstnimi slikovitimi prostočasnimi dejavnostmi, ki ljudi zabavajo in zanimajo, ga ni nihče, vsaj jaz nisem slišala niti enega, pa sem zadevo kar skrbno spremljala, nasadil v zvezi s totalnim fiaskom protikorupcijske komisije, za kar nosi Pahor odločilno odgovornost, ali v zvezi z ustavnim sodiščem, kjer se je pred in med njegovim mandatom tudi dogajalo veliko krvavega. Temu se pravi preprosto: kakršni volivci, tak predsednik. Nedorasli.

Na televizijah se drugače na prvi pogled ni dogajalo nič usodnega, če seveda  tacamo le po programih in ne upoštevamo daleč najbolj dramatičnega in usodnega dogajanja v ozadju, od katerega nas bo lahko še strahovito bolela glava. Mislim na prodajo tako rekoč vseh slovenskih televizij ne posebej uglednemu tujemu velikanu, od česar bo v prihodnosti usodno odvisen tudi slovenski TV-program. A to ni tematika, ki bi sodila na tale tedenski prostorček, in zato boste o njej najbrž na debelo brali v drugih rubrikah drugih časopisov.

Še pohvala Greti Garbo slovenskega smučanja in predvsem njeni spraševalki Vesni Milek. Adijo!