Mnenja

Penzija pod palmo: Vloga žrtve? Ne, hvala!

Zadnjih štirinajst dni, preden sem odpotovala v svojo zimsko rezidenco v Indijo, na obalo toplega Arabskega morja, v Goo, je bilo moje življenje čisto hektično! Na koncu sem, kot vedno, uredila vse, kar je bilo treba pred odhodom v tople kraje. Izčrpana sem sedela na dunajskem letališču, čakajoč, da se vkrcam na letalo za New Delhi. A namesto da bi si oddahnila in začela uživati začetek svojih dolgih zimskih počitnic, sem se začela sumljivo slabo počutiti …

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

V redu, bolečina v hrbtenici je bila stalnica zadnjih štirinajst dni, se bo že pomirila, sem si mislila, ampak tako čudno me je začenjalo boleti okoli sklepov na rokah in tudi kolena so nekam čudno zatekala. Dobesedno iz minute v minuto sem se počutila vse slabše. Svoje je prispeval še strah. Vsa tresoča sem poklicala zdravnico, ki me zdravi zaradi neke druge kronične bolezni, in rekla je, naj se takoj obrnem in pridem domov. O, to pa ne, sem si mislila, saj ne odhajam v deževni pragozd, ampak v Indijo! Kjer imajo čisto spodobne zdravnike, ki zagotovo znajo narediti kaj z mojim bolečim artritisom, ki je očitno imel močan zagon ... In sem se z zadnjimi atomi moči vkrcala na letalo.

Z invalidskim vozičkom po letališču. Pojedla sem dve protibolečinski tableti in bila skoraj malo »zadeta«, zato sem večino sedemurnega leta in res močnih bolečin hvala bogu prespala. Večerje na letalu nisem mogla pojesti, ker nisem mogla držati pribora v rokah niti odpreti letalsko zapakirane hrane. V Delhiju sem bila že tako uboga, da nisem zmogla premika po letališču do letala za Goo. Peljati so me morali na invalidskem vozičku. Nora izkušnja, ki je ne bom pozabila nikoli v življenju!

Moja indijska družina, pri kateri prebivam že osmo leto po pet ali šest mesecev,  mi je takoj uredila pregled pri revmatologu in po dveh dneh so težave precej izzvenele. No, zdravim se še naprej, a bolečin ni več in tudi otekline so izginile. Spet sem torej vsaj približno zdrava. Ko sem se prvič po vsem tem zjutraj sprehajala po plaži, sem čutila globoko hvaležnost, da sploh lahko hodim. Ker to nikakor ni samoumevno … Ampak to ni tisto, kar bi rada povedala. Nekaj drugega je.

Poglej me, kako trpim! Ko sem bila v največji stiski in bolečini, sem se začela obnašati – za moje pojme – nerazumno. Spet sem začela igrati vlogo žrtve, za kar sem mislila, da ne bom počela nikoli več. No, kmalu sem prepoznala, da se obnašam kot uboga deklica, ki ne zna poskrbeti zase. Hčerki in bratu sem napisala (komaj, ker so me tako bolele roke) solzavo pismo, češ kaj se mi je zgodilo in kako trpim. Kaj sem pričakovala?! Ja, da mi bosta oba in še vsi sorodniki zraven – ker sem vendar sama in osamljena v bolečini v tuji deželi – dali vedeti, kako se jim smilim. Saj to se je tudi zgodilo, hči je celo rekla, da bo prišla pome in me, majhno punčko, ki potrebuje »mamino« pozornost in ljubezen, odpeljala domov! A leta gledanja vase so le obrodila sadove. Hitro sem ugotovila, kaj počnem. Vloga žrtve je najbolj manipulatorska od vseh, ki jih igramo ljudje (velikokrat popolnoma nezavedno);  z njo čustveno izsiljujemo partnerje in tudi svoje otroke, češ, poglej me, kako trpim. In tisti obtožujoči pogled, ki velikokrat govori, ti si kriv ali kriva za moje trpljenje! Kaj naj jaz uboga reva naredim v svoji nemoči?! Tako to gre.

Verjemi! Hvala bogu, da je bil moj notranji opazovalec zelo čuječ in sem spet postala odgovorna ženska, ki zelo dobro ve, da od bližnjih ne potrebuje nobenih žrtvenih »potrditev« ljubezni. Ker dobro vem in čutim, da nanje lahko vedno računam. Ko so me »sranja uboge žrtve« zapustila, sem bila takoj spet boljše volje in stara, odrasla ter odgovorna Alenka, ki rajši malce zakolne, kot pa se prepusti malodušju in vlogi »uboge jaz«. Čisto nič nisem uboga, prav fino mi je tukaj pod mojo palmo.

Smešno in po malem žalostno se mi zdi srečevati ljudi, ki pri sedemdesetih še vedno trpijo, ker jih »mama ni dojila dovolj dolgo«. Veš kaj, pri teh letih pa smo končno že dovolj stari za priznanje, da je življenje v naših rokah. Dobro je biti zdravo sebičen, prevzeti je treba odgovornost za svoja dejanja, biti hvaležen za vse dobro, kar imamo, in življenje se drastično spremeni. Verjemi, na boljše!