Mnenja

Zgodnja riba daleč pririba

Lahko bi … lahko bi počeli karkoli. Samo ne smemo se pustiti prehiteti. Ker, to zdaj že vemo, zgodnja riba daleč pririba.

Avtor:

Jelka Sežun.

Značke:

Da tise, cete in ttipi (saj veste, zloglasni prostotrgovinski sporazumi, proti katerim so Evropejci zbrali na milijone podpisov, a so jih v strogi tajnosti politiki vseeno zanosno požegnali) niso napisani za našo dobrobit, vemo, poseben bonus – spet ne za nas – pa je, da začne na primer Ceta, trgovinski sporazum med Kanado in EU, veljati kar takoj – pač, takojci zdajci –, čeprav ga mora ratificirati še skoraj štirideset evropskih parlamentov, čeprav ne vemo, kdaj se bodo spravili k delu, skoraj zagotovo pa še ne kmalu. Medtem pa 90 odstotkov sporazuma že kar velja, je oni dan v Delu zgroženo zavrisnil evropski poslanec Igor Šoltes.

Ogorčeni gospod Šoltes nima prav. No, pravzaprav ima povsem prav, ampak napačno gleda na stvar: namesto kot na zgolj teptanje naših pravic je treba na stvar gledati širše, tudi kot na odlično priložnost. Zdaj namreč lahko še mi začnemo uveljavljati svoje želje, ne da bi čakali, da jih požegnajo in poštempljajo vse uradne institucije. Lahko bi na primer, če ne bi bila arbitraža že zaključena, v Piranskem zalivu zarisali meje po svoje, kaj nam pa morejo. Ups, čakajte, to je že naredila Hrvaška. Slab primer. Zgodnja riba daleč pririba, to je že tam nekje med prvo svetovno vojno vedel dobri vojak Švejk.

Lahko bi na primer na meji uveljavljali svoje ideje o tem, koga spustiti čez in koga ne, ne glede na to, kaj nam glede tega naroča Evropa. Ne, čakajte, tudi to že počnemo, slovenski policisti na meji z avtobusa zagrebških dijakov na ekskurziji hladnokrvno zabrišejo mladega Sirca, ki ima vse potrebne papirje, vse tiste, ki so mu jih svetovali na italijanskem in slovenskem veleposlaništvu, kjer je fantov oče pred odhodom vse preveril, ampak kaj pa na veleposlaništvih vejo, mejna policija ve najbolje. Zgodnja riba pač.

Lahko pa bi, zares drzna misel, celo naredili kaj dobrega, na primer sprejeli kakšen napreden zakon, ne da bi čakali, kaj bodo o tem rekli desnosučni in konservativci, pa k vragu referendumi. Lahko bi lahkega srca ignorirali razsodbe ustavnega sodišča, ki hoče velikodušno, z našim denarjem, financirati zasebne šole, da bogati ne bi – bognedaj! – plačevali šolnine, ki si jo sicer mirno lahko privoščijo, in se ne bi niti trudili s spremembo ustave.