Mnenja

Če ne zlepa, bo pa zgrda

Volitve bodo in sindikati so na okopih. Cilj posvečuje vsa sredstva.

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Gasilci. Prav pred kratkim sem na poligonu našega gasilskega doma opazovala vaje najmlajših bodočih gasilcev. Vlekli so cevi, škropili, plezali po drogovih, lestvah, pod klopmi in po njih …, skratka stvar je bila videti strašno resno. Toliko mularije obeh spolov kot pri gasilcih pri nas na nobenem igrišču ne boste našli. Očitno, vsaj na vasi, gasilci niso iz mode. Slišim, da so njihova druženja, tekmovanja, potovanja in izobraževanja velika konkurenca duhovnim vajam domače župnije. Menda je bolj zabavno. In če mene vprašate, naj mi bo odpuščeno, tudi bolj koristno. Dobro je imeti v hiši koga, ki ve, čemu služi in kako se uporabi gasilni aparat. Pri nas smo se opremili, kot je treba, a me je vedno strah, da če bi se zgodilo, ne bi vedela, kaj z njim.

Gasilci med vsemi poklicnimi skupinami v Sloveniji uživajo največje zaupanje. Upravičeno. Vedno pridejo. Ne le ko gori, tudi kadar poplavlja, tudi kadar je suša, tudi kadar poči na cesti, pridrvijo, še mačke rešujejo, če je treba. V Sloveniji je okoli 700 poklicnih in kar 130 tisoč prostovoljnih gasilcev. In tistih 700 je v zadnjih mesecih povzdignilo glas.

Drobiž. Vedo, da so cenjeni in spoštovani, ne razumejo pa, zakaj so slabo plačani. Pogajali so se, razlagali, se primerjali z drugimi, tudi protestirali, a niso dosegli vsega, kar so želeli. Razkorak med Koprivnikarjem in njimi je težak 150 tisoč evrov. Je to velik denar? Po načelu, da vsak evro šteje, je. A če se spomnimo, da je svoj čas predsedniku vlade svetoval neki Izraelec in za to, da je Cerarja in stranko spravil domala ob ves ugled, mesečno menda kasiral 40 tisoč evrov, bi pa morda lahko napraskali tudi za gasilce. Da seveda razkošnega fonda, ki ga na račun nedotakljivosti neposredne demokracije pri nas zagonimo z referendumi, niti ne omenjam. Ne vem, kako mi je uspelo zadnjič zapisati, da nas vsak referendum stane 400 tisoč evrov. To seveda ni res. Stane nas tri milijone in pol! Če ob tem pomislite še na to, da smo z vsemi – razen morda s tistimi o osamosvojitvi, EU in Natu, davkoplačevalci plačevali izključno predvolilne ambicije praviloma, ne pa zgolj, SDS in NSI, je jasno, da 150 tisoč evrov pač ne more biti nekaj, česar ta država ne bi zmogla.

Grožnje. Če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda, so si verjetno rekli. In tako nas je pred dnevi gotovo veliko onemelo ob izjavi enega od poveljnikov Ljubljanske gasilske brigade, ki je brez pomisleka vladnim uradnikom zagrozil, da bi lahko kak gasilec, užaljen zaradi vsega, morda kateremu od njih tudi pustil hišo pogoreti do tal. Pa naj potem birokrat razmisli, ali je tveganje takšnega scenarija res vredno tistih 150 tisoč evrov?! Približno tako. Razumem jezo, razumem poanto, a slišati to od gasilca je grdo. Če pristanemo na takšno pogojevanje, smo zavozili. Ni poklica, ki ni usoden za kaj in za koga. Potem bodo vsi samo še grozili.

Nekateri to tudi počnejo. Brez pomislekov. Saj ste že kdaj slišali Konrada Kuštrina. Zdravniki pač držijo skalpel nad odprto žilo. V zasebnih pogovorih s tem »pogajalskim izhodiščem» zdravniki precej brez težav argumentirajo svojo nezamenljivost. Pred kamerami je izrazoslovje manj slikovito, a posledično enako boleče. »Pa ne bomo dežurali, delali bomo le 40 ur, po nepotrebnem bomo pisali napotnice za specialiste, čakalne dobe bomo s pol leta podaljšali na leto, odšli bomo v beli svet, vi pa … no, boste že videli! In marsikaj že deluje.

Prijateljica, onkološka bolnica, je bila ob 8. uri naročena na kontrolo. Pol ure kasneje sta bila ultrazvok in laboratorij že za njo. Samo še pregled pri njeni onkologinji, pa bo opravila, si je mislila. Veste, kdaj je prišla na vrsto? Popoldne ob 15. uri! Nikomur se ne njej ne sotrpinom na nabito polnem hodniku ni zdelo vredno povedati, da zdravnice še nekaj ur ne bo. Ali so bile posredi subjektivne ali objektivne okoliščine, ni izvedela. Zakaj pa bi. Ve se, kdo koga bolj potrebuje.

Podpis, prosim. Priznam, da za Društvo za zdravje naroda še nikoli nisem slišala. Morda nisem bila pozorna. Morda se niso ubadali s stvarmi, ki se mi zdijo pomembne, kaj jaz vem. Se mi pa zdi, da so zgodbe, kot je zgornja, kot naročene zanje. Če jih res skrbi zdravje naroda, naj zarobantijo, naj povejo temu dohtarskemu cehu, kar mu gre. Ampak ne, oni ne. Ugotovili so, da njihove pomoči ne potrebujejo bolniki, temveč zdravniki.

In zato to društvo doslej še nikoli ni rohnelo zaradi dvoživkarstva, pa dopolnilnega zavarovanja, Pediatrične klinike ali pa morda zaradi farse v ljubljanskem UKC. Ogromna izguba, izgubljen ugled, nekompetentno vodstvo, nihče ni za nič kriv, domnevno krivi postanejo svetovalci, strokovni in nadzorni svet pa zadovoljen in srečen. Ministrica Milojka pa nič. O teh rečeh, kot rečeno, Društvo za zdravje naroda ni reklo nobene. Nemudoma pa se je zganilo, ko je ministrica zdravnikom zakuhala novo – resnici na ljubo – precej čudno ureditev koncesij. Z njimi bodo šli kar na referendum. Tako zelo so ogorčeni, da jim ni bilo prav nič nerodno podpisov za podporo referendumu nabirati kar po ordinacijah. Si predstavljate? Kuha vas vročina, krivenči vas išias, mencate zaradi driske …, vaš dohtar pa od vas namesto zdravstvene kartice zahteva podpis za referendum. Res je sicer, da teh koncesij dvakrat po 15 let tudi sama ne razumem najbolje. Po eni strani se mi zdi 15 let zelo veliko. Marsikaj se lahko spremeni v tako dolgem času. Po drugi strani pa dvakrat 15 let za zelo pridnega specialista še ni nujno dovolj za upokojitev. Jo bo čakal na borzi? Ampak referendum!? Spet 3,5 milijona? No, za narod temu društvu gotovo ni kaj dosti mar.

Še kdo? Res je, volitve se bližajo. Zlorabili nas bodo vsi, ki nas bodo lahko. Grožnje so očitno v modi. Morda bodo tudi učitelji, ki prav tako zahtevajo višje plače, začeli groziti. Morda s cveki, 50 sklecami na dan ali pa zaplembo telefonov. Ampak saj niso samo oni. Tu so še policisti, ki so za mnoge grožnja že sami po sebi, pa vojaki, vozniki, vzgojitelji in še kopica drugih, brez katerih v resnici ne moremo in ki verjamejo, da je njihovo delo vredno več, kot dobijo. Kot pravijo sindikalisti, ko gospodarstvo raste, morajo rasti tudi plače.

Vse to drži. In verjetno imajo vsi po svoje prav. Ampak ali se tudi vam zdi, da so grožnje vseh vsem postale stalnica? Globalno in lokalno. Zakaj bi se pogovarjali, če pa je grožnja učinkovitejša? Bolj nas strašijo, lažje nas obvladujejo. Vsega nas je strah. Ljudi, narave, prihodnosti … Pa menda ja ne zdaj še gasilcev?