Mnenja

Metulj

Od časa do časa je dobro malce prekrižariti našo skupno domovino Evropo, zaradi primerjav, če že zaradi drugega ne.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Da vemo, kje smo in kje nismo. Običajno smo navdušeni nad tujimi univerzami, brezhibnim prometom, ravnijo političnih razprav, nad prežetostjo uradne in alternativne medicine, nad versko tolerantnostjo, raznovrstnostjo kulturne ponudbe, nad zaščito delavskih pravic … ojej, kam sem zašla! Kaj od tega pravzaprav lahko vidiš in občutiš kot popotnik z nahrbtnikom na ramenih?

No, marsikaj. In ni vse zlato, kar se sveti. V resnici komaj najdeš koga, ki je prijazen. No, na informacijah po letaliških, železniških in avtobusnih uradih so že vljudni, to so vendarle veliki sistemi, ki pazijo, koga izberejo za stik s strankami – in nedvomno jih tudi spodobno plačajo. Ampak ko prideš k okencu, kjer plačuješ vozovnice in rezervacije, moraš imeti veliko srečo, da na oni strani ni čemerno bitje, ki je strašno skopo z besedami, še posebno vljudnimi. In uporabnimi. Posebna sorta so natakarji, ki se nikakor ne trudijo, da bi bil zadovoljen gost, ampak šef. V turističnih krajih bodo svoje stranke tako ali tako verjetno videli samo enkrat, zato jih je treba takrat odreti. Opaziš, kako v neki švicarski restavraciji šef za šankom ukazuje natakarici, naj gostom pove, da stane dodaten krožnik za otroka tri franke, pribor pa dva. In da je voda iz pipe pet frankov. Punci je nerodno, a kaj hoče? Neredko natakarji komaj razumejo, kaj želiš, in ne znajo razložiti, kaj je pravzaprav v jedi z zvenečim imenom na jedilniku. Nabrani so z vseh vetrov in plačani beraško, to je jasno. Napitnino morajo oddati, pravilo je, da naj bi si jo razdelili s kuhinjskim osebjem, velikokrat pa jo pobaše lastnik. Nikar ne pričakujte, da bodo jedilniki opremljeni s podatki o alergenih, kot je to pri nas, kar je navsezadnje evropska direktiva. In nikar ne mislite, da boste za veliko denarja dobro jedli. Kar se tega tiče, imamo pri nas res raj. Pa tudi računov ne dajejo radi, včasih jih prinesejo, a ko plačaš, jih zelo radi odnesejo. Ko smo rezervirali hotel v belgijskem mestecu na meji s Francijo, so nam v posredniški agenciji zabičali, da moramo plačati z gotovino. Super, še eni, ki ne bodo dali računa, in to v državi, ker so vse evropske institucije! Jim bom že dala, sem se pridušala.

Križarili smo po ulicah, spraševali mimoidoče in komaj našli naslov, kjer naj bi bil hotel. Zgradba je bila majhna in nič posebno privlačna, nobenega napisa, le nekje pri vratih je bilo nekaj lukenj, ki so vzbujale sum, da je bila tam nekoč privita neka tabla, in čisto blizu je bila majhna ploščica, na njej pa relief metulja. Pozvonimo – in odpre nam ženska s prijaznim obrazom in nenavadno gromkim smehom. Kričala je in mahala, nas vlekla za rokave in usmerjala v nekakšno dnevno sobo. Šele čez nekaj trenutkov sem ugotovila, da je gluha. In da je gluh vsaj eden od dveh otrok, ki sta se motala okrog nje. Malo smo mahali, malo pisali, pa smo se vse dogovorili.

Zjutraj nam je zajtrk pripravil gospodar s slušnim aparatom, ki je prav tako bolj slabo govoril in skoraj nič slišal. Razkazal nam je vrt, bazenček, igrala, drevesa z vseh koncev sveta, številna ročna dela in starine. Svoj mali paradiž so uredili z veliko truda in ljubezni, pa ne s prav veliko denarja. Za zajtrk smo med drugim dobili sveže maline z domačega vrta in celo vrsto marmelad, ki jih je gospodinja skuhala sama. Ne vem, od česa živijo, ampak od hotelčka s tremi sobami gotovo ne. Očitno je, da imajo še tega na črno, kdo ve, od kdaj. Najbrž tudi belgijska davkarija stiska svoje državljane za vrat in včasih pozabi upoštevati, da je gluhonemi družini pač teže živeti kot drugim. Računa seveda nismo dobili pa tudi predvidenega cirkusa okrog tega nisem uprizorila. Sem ga raje prihranila za hotel v Salzburgu, v katerem me je receptorka mimogrede vprašala, ali želim račun. Kako to mislite, ali želim, vsekakor ga hočem! A nismo v Evropi?!