Mnenja

Ponos, povezanost, optimizem

Pri nas doma. Od četrtfinala naprej košarke nisem več gledala.

Avtor:

Majda Juvan

Značke:

Nisem mogla. Mož mi je grozil z izgonom, ker sem takole na 15 minut hodila spraševat, kako je. In če niso imeli vsaj 20 točk prednosti, me je pobralo nazaj h knjigi. Kronosovo žetev, ki jo trenutno berem, sem začela vsaj trikrat. Še daleč stran od televizijskega ekrana sem bila tako živčna, da za dva stavka nazaj nisem vedela, kaj berem. A potem ko so Dragić in kompanija pozlatili sebe in Slovenijo, sem poskušala zamujeno nadomestiti tako, da sem o njih in tekmah prebrala vse, kar sem lahko, od analiz, komentarjev do tračev. Kar razganjalo me je od nacionalnega ponosa. Kot da sem bila tam, kod da sem jaz zadela kakšen koš! In spet mi je grozil izgon. Hišna diagnoza: »Ti nisi normalna! Na stara leta se ti je čisto skisalo!« Mogoče. Ampak bilo je lepo,dokler smo imeli košarko.

Do fantov, mož in očetov, ki so jih srečne, a na smrt utrujene vsakih pet minut oblivale solze, smo, verjamem, vsi čutili globoko spoštovanje. Za cilj, za medaljo, so poleg znoja, znanja in energije zastavili vso svojo strokovno in moralno avtoriteto. Ja, tudi moralno. Dragić ekipe ni »potegnil« zato, ker dobro in od daleč zadeva, ampak predvsem ker je v vseh ozirih vodja, lider, kapetan. Tak, ki mladega kolego lahko draži z risankami, a si ga poškodovanega brez oklevanja tudi naloži na rame. Takim ljudem čustev ni treba skrivati. Takšni ljudje tudi pred kamerami lahko jočejo. To je velik privilegij, a treba si ga je zaslužiti.

Naši politiki si ga niso. Oni ne smejo jokati. Oni so kot navigacijske naprave. »Preračunavam!« 100 metrov naravnost, potem levo in čez 50 metrov desno. Če za koga, to velja za našega kandidata in predsednika države. Borut Pahor je ves čas svojega predsedovanja preračunaval in bil pri tem zelo uspešen, vsaj do pred kratkim. Neverjetno je, da ljudje še danes Pahorju bolj zamerijo tisto nepremišljeno miško na maturantski paradi kot zelo premišljeno, prav nič nedolžno in vse prej kot državniško izjavo, da on ni in se niti ne trudi biti moralna avtoriteta! Do pomembnih reči se ne bo opredeljeval. On bo samo predsednik!? Zakaj že!?

Naši predsedniki, naše vlade, naše stranke tam od Drnovška naprej pač bolj ali manj preračunavajo. In zapravljajo ugled. Tako daleč so nas spravili, da se vedno večjemu delu ljudi sploh ne zdi vredno hoditi na volitve. Na prvih predsedniških volitvah v samostojni Sloveniji leta 1992 je bila volilna udeležba še 85-odstotna, samo pet let pozneje že manj kot 70-odstotna in potem je šlo samo še navzdol. Nazadnje, leta 2012, je v drugem krogu prišlo na volišča le še 42 odstotkov volivcev. Pa ni povsod tako. V Franciji, kjer je prav tako veliko ljudi zelo nezadovoljnih, je nazadnje, ko so izvolili Macrona, šlo na volišča več kot 70 odstotkov volilnih upravičencev. V Nemčiji je bila leta 2013 udeležba 72-odstotna, na zadnjih volitvah v Španiji 73-odstotna, na Hrvaškem pa lani tudi kar spodobna, 59-odstotna.

Pahor je, kakršen je. A očitno se ga kandidati, ki bi mu lahko bili kos, še vedno bojijo. Kdo ve, ali kateri od teh bolj kot ne zasilnih in napol kandidatov in kandidatk kdaj pomisli na to, da z norčevanjem iz aktualnih politikov ne brijejo norca le iz njih, ampak tudi iz vseh nas, ki si s takšno demokracijo res ne moremo pomagati!

Ja, res lepo je bilo v teh dneh. Kako enotni in navdušeni smo bili. Vsi smo to opazili, a preden so se fantje vrnili v svoje klube, smo mi že znova stali na okopih. Naših in vaših. Le kako bi lahko bilo drugače, če pa je bil pred nami referendum! In referendumi so vedno merjenje moči med našimi in vašimi. Vi boste tole brali, ko bo že vse jasno, jaz lahko danes le bentim nad vsemi, ki politične točke nabirajo na moj in vaš račun. Kajti samo za to gre pri tem in pri mnogih drugih referendumih. Saj menda ne mislite, da je kdo od mene in vas pričakoval, da boste preštudirali vso dokumentacijo, preračunali vse kalkulacije in odločili? Taki bedaki niti tisti, ki so videti tako, kot da sploh ne vedo, kaj je to vlak, niso. Pa je šlo 400.000 evrov.

Tako kot se za jesen spodobi, se v naše loge vračajo tudi razprave o konfesionalni dejavnosti v naših javnih šolah. Na začetku šolskega leta je treba toliko vsega blagosloviti! In župniki so pohiteli. Sledili so željam faranom in razkurili vse tiste, ki so bolj kot farani vaščani in meščani. Čeprav mi manjka kar nekaj obveznih zakramentov, me načeloma tistih nekaj kapelj vode levo in desno prav nič ne moti, tako kot me ne moti rdeča zvezda na proslavah. Kdor zanika, da je oboje neločljivo povezano z našimi kraji in našim časom, je zgrešil oboje, prostor in čas.

Je pa res, da imamo zakon, ki konfesionalno dejavnost v javnih šolah prepoveduje. Za normalno državo bi to moralo zadoščati. A kaj, ko smo pri nas najboljši prav v izigravanju ali pa vsaj v prikrojevanju zakonov! Kardinal Franc Rode, ki je somišljenike pozval k ignoriranju režimskih medijev, bi morda lahko povabil še k ignoriranju zakonov, vsaj tistih, ki konfesionalno dejavnost v javnih šolah prepovedujejo. Verniki ne bi bili zelo prikrajšani. V »moji« fari so ob začetku šole blagoslavljali šolske torbe, in to kar pri maši, v cerkvi. Le kaj je manjkalo temu blagoslovu? Zanesljivo bo deloval vsaj tako kot tisti v šolski telovadnici, kjer morda polovica tistih, ki že vedo, za kaj gre, grdo gleda in benti. Je pa res – ne bom se izneverila današnji rdeči niti – tudi v dvorani Sinan Erdem gotovo niso bili samo verniki, gotovo niso bili samo pravoslavni verniki, a sta Dragićeva priprošnja in njegovo križanje očitno delovala. No, škodila očitno nista.

Igor Bavčar se ni zanašal na Vsemogočnega, bolj je zaupal Čeferinom. Skoraj tri leta so mu odmikali odhod v zapor. Vse je mogoče z dobrim odvetnikom in z debelo denarnico. Vse po zakonu. Ni slišati, da bi te zakone kaj dosti spreminjali, navsezadnje pridejo v poštev le za najimenitnejše in najpremožnejše lumpe. No, najboljši so še boljši: uredijo si tako, da stvari preprosto zastarajo. Tudi Bavčar je bil na dobri poti. Potem je pa Klemenčič rekel, da bodo padale glave. In svoje imamo vsi radi, tudi tisti na sodiščih, pa so malo pohiteli.

In medtem ko je reprezentanca rajala na Kongresnem trgu, se je Bavčar prijavil na Dobu. Gotovo ve, kako je tam. Nekoč je bil notranji minister. Da, čudna so pota Gospodova.