Mnenja

Novo ime za slovensko državo

September je že nekaj časa tu in evo nas spet na barikadah!

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Čisto majčkeno se je slovenska nrav v tej letošnji vročini le pritajila, celo za špetir je bilo nekoliko prevroče. Potem smo se vrnili iz sovražne nam Hrvaške, kamor tako rekoč na mus vneto in vztrajno rinemo že vso zgodovino in ne glede na to, kako nam oni od tam serjejo na glavo. Mularija je šla v šolo in vse je spet lepo po starem, kakor očitno mora biti. Vmes smo imeli poletju navkljub vsaj eno množično predinfarktno stanje, Magno, drugo s podobno specifično težo pa gremo zdaj zdaj reševat na volišča. To zadnje se imenuje drugi tir in je okoli tega špetira tudi vse jasno. Špetir mora biti, sicer nam pod Alpami ni živeti. Če se spomnimo, da bodo zdaj zdaj na sporedu nove volitve za predsednika države, nam glasno in v zvokih petkove večerne muzike na nacionalki zaigra srce. Tudi volitve so v bistvu en sam špetir, ne pozabimo.

Omenjeno so samo večja predinfarktna stanja, drobiža pa nihče sploh ne omenja. Kajti nemogoče je, da bi trije Slovenci skupaj mislili enako. In ukrepali enako. Če ne gre drugače, si vsaj ob koncu nečesa, česar koli že, tik pred zdajci, ko je že vse dogovorjeno, premislimo – in gredo vsa usklajevanja, dokazovanja, prepričevanja in druga solidarnostna ropotija v maloro in jovo na novo, kot smo v kristalni slovenščini vajeni modrovati.

To nas bo seveda prej ali slej dokončno pokopalo. Narod, ki ni srečen in spokojen, če se med sabo kar naprej ne prepira, nima dolgoročno nikakršnih obetov za uspešno prihodnost. To je natančno nasprotje od zoprnega pojma: stopiti skupaj kot en mož. Podati si roke. Skupaj zavihati rokave. Kaj je že to, prosim? Nekam znano mi zveni, pa ne vem, kaj naj bi s tem. Oglejmo si samo, katera slovenska politična stranka pri merjenju javnega mnenja redno dobiva največ glasov – najhujši prepirljivci.

Zato razmišljam, da bi Slovenijo veljalo preimenovati v: Proti. Republika Proti. Proti? Kakšna miškulanca je zdaj to? Vem, vem, proti ni nikakršno ime, ne poimenovanje, proti še samostalnik ni, pravzaprav sploh ne vem, kaj je. Pridevnik tudi ni, še manj medmet: torej je proti beseda kar tako, v veter. A je nedvomno beseda. Torej ponavljam: Republika Proti. To je tisto pravo, kajne? In ne pozabimo na biblijo: »Najprej je bila beseda. In beseda je bila pri Bogu. In Bog je bil beseda. »Torej? Republika Proti? Prosim, premišljajte.

No, vendarle se je zgodilo tudi meni. Pri polni zavesti in odgovornosti za svoja dejanja. Reči hočem, da me v to nihče ni silil s pištolo na sencih. Na Pop TV sem si zadnja pod Alpami ogledala menda najbolj gledani film v zgodovini Slovenije. Pr Hostar, se ve. Ko sem prebirala prve zapise o tem fenomenu, sem mislila natanko tako kot vsi drugi: nekdo se pač zafrkava s kamero, upam samo, da za svoj denar. Kajti nekaj malega kratkih odlomkov so nam vmes že prikazali in smo skoraj padali okoli. Potem se je začela počasi kotaliti noter prava resnica. Počasi, tako rekoč po kapljicah. In zdaj precej natanko vem, za kaj v resnici gre.

Ne gre za napeto pripoved, še za pripoved ne. Ne gre za seksi prizore. Seks lahko kvečjemu iščeš z očmi, čeprav ni z glavno punco čisto nič narobe in še igrati zna. Ne gre za kakšno akcijo, dirko, pustolovščino, še za zafrkancijo ne, čeprav je seveda Pr Hostar v samem bistvu ena sama zafrkancija. Skrajno sposobna filmska ekipa – klobuk z glave – se je zbrala z enim samim namenom, posneti za Slovence in o Slovencih film, ki bo prinesel zelo veliko denarja. In ji je to do pičice tudi uspelo. Zgodbe tako rekoč ni, edino, kar je o vsebini mogoče reči, je, da se ves čas prodaja ne preveč vzdrževani in ne preveč atraktivni slovenski gorenjski hotelčič in se zanj išče kupec. Igralcev je le toliko, kolikor je nujno potrebno, in ne zgodi se tako rekoč nič. Kako je potemtakem tak uspeh mogoč? Ustvarjalci, ki glede na priimke po večini niso Slovenci, a nam vseeno svetijo v rit, kot se grdo reče, so igralcem položili v usta tak vokabular, takšne dialoge, takšno besedišče, da je milina. Ena sama totalna in najhujša mogoča primitivščina! Vse, ves uspeh, vse prvaštvo Hostarja se skriva v neverjetnem podnu pogovorov, kakršnih do zdaj, bogu hvala, nismo niti približno slišali v nobenem našem filmu. Torej gre za film – zajebancijo o Slovencih za Slovence in ljudstvo je ugriznilo na dušek. Gre za film fenomen, ki bolje od česar koli razgalja globino slovenskega duha. Hura, bi ob tem rekla Manca Košir.

Televizijska prihodnost a la Slovenija se ta hip nasploh vidi več kot vznemirljivo. Piranski zaliv bo v prihodnjih letih na robu vojne, vsaj videti bo podobno, to se že napoveduje. Ena bojna ladja na enega slovenskega ribiča! Akcija! Vprašanje je le, ali gredo nervozne ribe lažje ali težje v mreže – oboje je mogoče. Da vidimo.