Mnenja

Kanček človečnosti

Svet je preplavila fotografija 106 let stare Afganistanke Bibihal Uzbeki, ki ji je ena najbolj demokratičnih držav na svetu – Švedska – zavrnila prošnjo za azil.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Slavna je postala že pred dvema letoma, ko so jo razglasili za najstarejšo begunko. Pot na Švedsko je trajala tri tedne, nosila sta jo sin in vnuk. Seveda bi skeptiki lahko rekli, da sta onemoglo starko vlačila s seboj zato, da bi bila tudi sama deležna milosti zaradi njene starosti. Drugi bi rekli, da sta pokazala veliko človečnosti in spoštovanja do družine, saj babice nista hotela pustiti same.

Slepa Bibihal, ki še komaj hodi in govori, je še na Švedskem, saj so se sorodniki pritožili in sodišče bo pred izgonom odločalo še enkrat. Najbrž sodniki po tihem molijo, da bi priletna gospa, ki se ji je stanje po sporočilu, da azila ne bo, še poslabšalo, medtem našla azil v onostranstvu. Ni namreč videti, da bi lahko odločili drugače, saj se je begunska zakonodaja zaostrila in ne pozna izjem. Afganistan je razglašen za varno državo, ki ima brezplačne bolnišnice, tam bodo lahko poskrbeli za najstarejšo begunko, pravi obrazložitev, zakaj azil zavračajo. Afganistan pa varna država? In ali res ne bi mogli vsaj pri otrocih in zelo starih ljudeh narediti izjeme? Čim dovoliš izjeme, je konec s pravili, pravi oblast. Za človečnost ni čisto nič prostora. Niti za kanček, kajti vsi morajo imeti enake možnosti. To je namreč demokracija.

Takšna demokracija se mi je že od otroštva gnusila. Vtepali so nam v glavo, da končno živimo v sistemu, v katerem imajo vsi enake pravice in enake možnosti. Kako lahko ima fant, ki ima debelo uro do šole, ko pride domov, pa gre delat na njivo, enake možnosti kakor jaz, ki sem živela tik ob šoli, z zaposlenimi in dokaj izobraženimi starši? Ja, seveda bi imel še kar nekaj možnosti, če bi bil sit in spočit, pa je – suh kot trlica – kar naprej dremal v zadnji klopi, ker je pred šolo še gnal krave na pašo. Posebno bister res ni bil, a če bi zares imel enake možnosti kakor jaz, bi nedvomno prišel do kakšnega poklica, bil je namreč izjemno ročno spreten. Tako pa je v šestem razredu omagal, čeprav smo mu sošolci pomagali. Ampak več spanja in manj težaškega dela mu seveda nismo mogli omogočiti.

Spomnimo se begunske družine, ki se je lepo vživela pri nas, otroci so hodili v šolo in govorili slovensko, oče je imel obljubljeno službo, pa so jo kljub temu izgnali na Hrvaško, čeprav smo vsi protestirali. Pred nekaj leti so iz neke evropske države izgnali dva muslimanska geja, češ da v njuni državi ni nobene nevarnosti zanju, čeprav sta dokazovala nasprotno – homoseksualnost je namreč kazniva. Po prihodu v domovino so oba usmrtili. Evropa je onemela, a je kmalu našla opravičilo za svoje nečloveške zakone. Azil se vendar daje zaradi političnih razlogov in ne zaradi spolne usmerjenosti!

Naj končam s precej ganljivo zgodbo, ki zadnje dni kroži po družbenih omrežjih. Pripoveduje jo 84-letna francoska Judinja Francine Cristoph, ki so jo skupaj z mamo zaprli v taborišče Bergen-Belsen. S seboj sta lahko vzeli le nekaj malega in mama je vzela dva koščka čokolade, da ju bo dala hčeri, ko bo zares hudo. Med sojetnicami je bila tudi nosečnica, in ko je šla v taboriščno ambulanto rodit, je mama prosila Francine, ali ji lahko da njeno čokolado, da bo vsa sestradana lažje prenašala bolečine. Deklica je privolila. Rodila se je drobcena punčka, ki pol leta, dokler niso taborišča osvobodili, sploh ni jokala. Kot da je ni! Ko pa so jo prvič previli v svobodi, je začela silovito kričati. Kot da bi vedela, da zdaj pa lahko. Dolga leta po tistem je Francine s sodelavci organizirala kongres, na katerem so razpravljali o pomoči psihiatrov pri travmah, ki so posledica vojne, in takrat jo je poiskala mlajša psihiatrinja, ki ji je dala čokolado. »Jaz sem tista deklica,« je rekla.

Le kaj bo rekla demokratična Evropa onemogli Bibihal, ko jo bo, če se je bog prej ne usmili, poslala nazaj v Afganistan, kjer nima nikogar?