Mnenja

Hvala, ker ne trobite

Ženska na fotografiji nisem jaz – ja, vem, meni je tudi žal – sva se pa znašli v čisto podobni godlji: pokvaril se nama je avto. V mojem primeru pred semaforjem v krožišču. Sklopka. Se zgodi.

Avto je mulasto stal tam in absolutno odklanjal sodelovanje, jaz sem sedela za volanom v zadušljivi vročini – zaradi prometa ni bilo varno stopiti ven, motor ni hotel več vžgati, zato klima ni delovala, električna okna tudi ne – in zaman sem pritiskala na gumb za vžig, levo in desno od mene so divjali mimo in veliko jih je besno trobilo. Štirje utripajoči smerniki in trikotnik zadaj, česa ne razumete? Ste mislili, da stojim tam za svoj užitek, ste morda posumili, da vas perfidno sabotiram, da sem tam izključno zato, da boste vi minuto pozneje na cilju? Ja, to bo, mora biti to.

Takole je bilo: vse do zadnjega je avto delal čisto normalno, sklopka je očitno v zasedi prežala na svoj trenutek in potem je prestavna ročica nenadoma in brez povoda presunljivo zaškripala in ob pritisku na sklopko se ni zgodilo nič. Ugasnila sem motor, prižgala smernike in segla po telefonu. Koga poklicati? Začela sem s policijo. Bomo obvestili Dars, je obljubil policist.

Pol ure in veliko histeričnega hupanja pozneje darsovcev še ni bilo od nikoder. Očitno je bil čas za plan B. Poklicala sem AMZS. Čez dvajset minut bom pri vas, mi je obljubil voznik vlačilca. Zakaj za vraga nisem raje z njimi začela? Ker sem bila tako zmešana, da sem komaj vedela, kako se pišem, domnevam. Oh, in vmes sem šla še ven postavit varnostni trikotnik, kar je bilo predvsem dejanje slepe vdanosti v usodo. Najprej si nisem upala iz avta, vse je divjalo mimo, ampak potem sem skomignila, enkrat je treba umreti, upam, da ne bo zelo bolelo, in sem šla. Hupali so pa še kar naprej in ves čas, dobre tri četrt ure, niti eden ni upočasnil in vprašal, kaj je narobe, lahko kaj pomagam? Niti eden. So pa veliko trobili. Hvala vam za to.

In sem, prepoten kupček nesreče, sedela v kabini, teklo mi je po obrazu in kapljalo od las, premišljevala sem, kaj lahko še naredim, koga lahko še pokličem, kratek čas sem se igrala z zapeljivo mislijo, da bi planila v neutolažljiv jok – avto še vedno ne bi vžgal, ampak mogoče bi bilo meni laže – in potem je ob meni ustavil srebrn audi. »Te potegnem?« je vprašal voznik. Ja, prosim! Kamor koli, samo stran od tod. In je potreboval samo minutko, da je vžgal moj avto. Kako naj bi pa vedela, da avto ne vžge, kadar je v prestavi in sklopka ne deluje – nikoli nikoli ne recite, da se iz teh naših razmišljanj ne dá česa naučiti. In sva avtomobila, jaz njegovega, on mojega, odpeljala na varno, kjer sem lahko v miru počakala na vlačilca. Kako naj se vam zahvalim, sem ga vprašala, preden je odpeljal. Recite hvala, je predlagal.

Moj junak.

Čisto na koncu je navrgel še nasvet: kupite si dober avto, je rekel.

Z mojo plačo že ne.

Zdaj je avto na servisu, menjava sklopke ni poceni, to vem, ampak tisti košček Scarlett O'Hara v meni skomiguje: o tem bom razmišljala jutri. Danes premišljujem o vseh tistih, ki so nasedli avto na cesti videli samo kot oviro, ki jim nerazumno, nepravično, naravnost podlo zapira pot naprej, žensko v njem pa, kaj pa vem, kot trapo, ki nima dovolj pameti, da bi obtičala vsaj nekje, kjer jim ne bi bila napoti?

In če se kdaj znajdete v podobnem položaju – tega vam čisto zares ne privoščim, ampak če se – vam želim, da tisti, ki bodo brezbrižno vozili mimo (in bodo, zanesite se na to), ne bodo dobili histeričnega napada in se znašali nad hupo samo zato, ker bodo morali narediti majčken ovinek mimo vas.

Potrobite, če se strinjate.