Mnenja

Adijo, svet?

Če imamo denar, se bomo že zavlekli v kakšno mirno oazo, pa čeprav se bomo tja peljali s kolesom.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Prejšnji četrtek sem slišala v radijskih poročilih, da so sicer odstranili posledice prometne nesreče na avtocesti pri Vrhniki, da pa se več ko dvajset kilometrov dolga stoječa kolon le počasi krajša in da so zabasane tudi vse stranske ceste. Kdor je slučajno slišal, kaj se dogaja, ali iz božje previdnosti pogledal prometna poročila na internetu, je poiskal pot okrog riti v žep ali sploh ostal doma, tisti, ki so se po nesreči znašli v koloni, so se cvrli v razgreti pločevini. Zdi se, da bo treba na pot jemati hladilno torbo s hrano in pijačo, plenice za odrasle in ročko z rezervnim bencinom, igrače za otroke in arzenal zdravil za bolnike. Pa čeprav je pot kratka in bi nam vzela, če bi bilo vse normalno, le nekaj minut. Zataknemo pa se lahko za dolge ure.

Počitnice so pred vrati, pravijo, da oddih nikakor ni pravi, če ne gremo dovolj daleč, da pustimo delo in skrbi doma. In si prezračimo glavo in premigamo telo. Toda kam sploh iti, saj so cestni zastoji in čakanja na meji precej manjši problem kot pa varnost »izbranih destinacij«, kot temu pravijo turistični delavci! Velika mesta, pomembni spomeniki, množične fešte, nočni klubi, plaže, letala, ladje, avtobusi, cerkve, tržnice – vse to so skrajno problematični kraji, kjer se lahko hipoma pojavi ponorel šofer tovornjaka, ki zapelje v množico, ali pa samomorilski terorist, opasan z doma narejenimi bombami. Prebivalci mest, ki so bila tarča množičnih umorov, pogumno zatrjujejo, da bodo še naprej živeli, kakor so vajeni, in da jih teroristi ne bodo zlomili. Statistika pravi, da še najmanj ljudi umre zaradi terorističnih napadov (večinoma nas pokopljejo nesreče, samomori in bolezni), da imamo torej toliko možnosti, da se v naši bližini zgodi kakšen napad, kot če bi zadeli na loteriji. Kar nas seveda ne tolaži. Kaj pa, če nam je usoda namenila zadetek, povezan z Islamsko državo ali s kakšnim domačim norcem, ki hoče v številni družbi na oni svet? Bomo rekli »adijo, svet« in se zabarikadirali za domače planke, kjer tudi nismo čisto nič varni? Z bombami opasanih samomorilcev za zdaj med nami še ni bilo, zato pa imamo kar lepo količino iztirjencev, ki zdravijo svoje ljubosumje z umori ali pa so te pripravljeni za nekaj naropanih evrov spraviti na oni svet.

Svet je tako usodno povezan, da posamični konci ne delujejo drug brez drugega. Gospodarstveniki, politiki, znanstveniki se ne morejo zapreti na svoja dvorišča, čeprav nesrečni Donald Trump grozi, da ne bo več uvažal nemških avtomobilov, in je na nedavnem obisku zahteval od članic Nata, naj ne živijo na račun ameriških davkoplačevalcev. Naj torej izpljunejo denar in kupijo (ameriško) orožje in financirajo vojaške misije, ki so predvsem v interesni sferi njegove države. Stroka se križa, saj ostrojezični ameriški predsednik očitno ne razume, kakšne posledice imajo njegove grožnje, če bi jih zares uresničil. Strah in nelagodje pa je seveda zasejal. Zidove je lahko postaviti, tiste v glavah in one na mejah, kaj pa potem? Svet ima dovolj dela z revščino in neenakostjo, ljudje blaznijo zaradi lakote, umiranja svojih otrok in včasih že kar suženjskega dela brez ustreznega plačila, pa zaradi vojn, ki so številne družine pahnile iz blaginje med begunce. Sociologi opozarjajo, da smo na robu spremembe družbenega sistema, temu pa se z drugo besedo reče revolucija. Ki zmeraj pomeni tudi kri, ne le tiste s teroristične loterije, ampak potok, ki je posledica množičnih spopadov. In to je tisto, česar se lahko resnično bojimo.

Adijo, svet? Niti ne. Če imamo denar, se bomo že zavlekli v kakšno mirno oazo, pa čeprav se bomo tja peljali s kolesom; če ga nimamo, bomo namakali noge v lavorju na domačem dvorišču. Samo da je mir.