Mnenja

Pripoved modre starke

Starka je vsak večer po celodnevnem delu sedla na leseno klop pred hišo in gledala zahajajoče sonce.

Avtor:

Anton Komat

Značke:

Na temenu oblega griča je v vrsti sedelo pet hiš. Okrog njih so bili vrtovi, obdani z lesenimi plotovi, in staro sadno drevje, ob vznožju so njive razmejevale senožeti, ki so na dnu doline prehajale v star gozd, poln mogočnih dreves. V zadnji hiši na robu slemena je živela starka, ki me je začarala s svojo modrostjo. Spoznal sem jo, ko sem pri njenem svaku, s katerim sta skupaj živela, več let kupoval krompir. To je bil najboljši krompir, kar sem ga v življenju užil. Starka je nosila eno izmed običajnih ženskih imen, ni pomembno, katero. Njeno zgodbo sem nosil v sebi več let in prišel je čas, da vam jo povem.

V resnici ne znam povedati, ali je sploh obstajala, kajti danes se mi zdi kot prikazen spomina iz davnih dni, morda je podoba modre starke vzeta iz mojih sanj. Njene redke tihe besede in njen ogoreli obraz s štrenastimi belimi lasmi, ki so štrleli izpod rute, so dajali vtis bitja, ki ne spada v ta svet. Imela je velike in temne oči, skoraj črne, kot nebo brez meseca. Vidim jo prihajati v vetru, globoko sklonjeno, s plapolajočo ruto in stisnjenih ustnic. Kakor da pod ruto s seboj nosi preostanek lepih sanj in grenkih spoznanj. Premlevala jih je vse življenje, ko je prezebla šla po drva in zakurila ogenj v zidanem štedilniku, da je pogrela vodo za jutranji čaj; ko je pletla košare iz vrbja ali pa v hudi vročini delala zgrabke sena. Vedno je nosila ena in ista oblačila. Njeno od dela upognjeno koščeno telo, ostre gube na obrazu in razbrazdane roke so bili njen odgovor na skromno življenje, usklajeno z letnimi časi. Leto za letom nenehno ponavljanje večnih opravil, rituali kmečkega življenja od pomladi do zime, od zore do mraka. Nikoli se ni pritoževala. Kazala je neverjetno moč duha in dajala vtis vztrajnosti kamna. Toda ni bila kamnitega srca, čeprav včasih odrezavih besed, je bila sila rahločutna in občutljiva. Njen trdni značaj je nenehno izžareval nedotaknjeno nežnost. Včasih je umolknila s priprtimi očmi. Zdelo se mi je, da zre navznoter, v globino duše, in posluša notranji glas. Kajti pogosto je po premolku izrekla misel, ki ni imela nobene zveze z najinim pogovorom. Kakor da je skozi njo spregovorilo neko drugo bitje.

Sedela sva na klopi pred hišo in se pogovarjala o lesnikah in jabolčnem kisu, ko je nenadoma rekla:

»Ko sem bila dekle, sem silno rada risala. Risbe še zdaj hranim.« Presenečen sem jo zaprosil, naj mi jih pokaže. »Ne, ne, so samo otroške risbice, navadne čačke.« Vztrajal sem. Rekla je: »Saj niti ne vem, kje so.« In s temi besedami je odrezavo končala pogovor.

Ob naslednjem snidenju sem previdno ponovil prošnjo. Rekla je: »Zakaj bi jih želeli videti? Še nobenemu jih nisem pokazala. Moji starši in sestra niso vedeli, da rišem. Zanje bi bila to izguba časa, kregali bi me, zato sem risala na skrivaj.« Potem je vstala in izginila v hišo. Vrnila se je s starinsko modro mapo, prevezano z vrvico, in mi jo izročila. Tisto, kar sem videl, niso bile risbice deklice, ampak prekrasni akvareli, ki bi spadali v vsako galerijo. Vrstili so se motivi krajine, žitno polje, kolovozi čez travnike in ob obmejkih, skupine dreves, sadovnjaki,travniške cvetlice sončnih barv in gozdne jase v jutranji meglici. Le strmel sem od začudenja, kakšne umetnine je naslikala roka preprostega kmečkega dekleta! Ko sem prišel do zadnjega akvarela, je vame zrl portret mladega moškega. Takrat mi je iztrgala mapo iz rok, jo hitro zaprla in rekla: »No, videli ste, kar ste lahko videli. Zdaj mi je žal, ker sem vam pokazala te čačke!« Izrekel sem ji svoje navdušenje, ona pa se je glasno zasmejala, zamahnila z roko in odnesla mapo v hišo. Kdo je ta ženska, sem se vprašal, ali je še vedno mala deklica ali pa pooseblja nekaj, kar je staro kot ta svet? Še danes se živo spominjam čudovitih akvarelov cvetov perunik, telohov in kresničevja.

Resnično, če bi lahko opisal življenje in smrt cvetlice, bi opisal njeno življenje. Takrat še nisem vedel, da je bila cvet, ki se ga povonja in zavrže. Vendar sem slutil, da v njenem življenju obstaja neizrečena skrivnost, portret mladega moškega. Kdo neki je to bil? Slutil sem, da je zadaj tragična ljubezenska zgodba mladega dekleta.

V življenju vsake ženske obstaja le en sam moški

Nekega dne me je vprašala: »Ali imaš svojo žensko?« Prikimal sem. »Ali jo boš omožil?« »Ne vem, ali je prava,« sem z nasmehom odgovoril. Ona je resno odvrnila: »Ne jemlji dekleta, če ne poznaš matere. Kakršna je mati, takšna je hči. Glej mater, jemlji hčer! In pazi, kakršna je hči do očeta, takšna bo do tebe.« Dolgo je molčala, potem pa nadaljevala: »V življenju vsake ženske obstaja en sam moški. Le malokateri je usojeno, da ga sreča.« Molčal sem, kajti čutil sem, da bo sledila njena izpoved. Z žarečimi črnimi očmi se je zagledala vame in rahel smehljaj ji je raznežil ostre poteze obraza, ko je spregovorila: »Imela sem ženina, vendar le kratek čas, eno samo poletje. Bilo je poletje kot življenje dolgo. Ko je poletje minilo, je brez slovesa izginil v tujino. Vedela sem, da bo pobegnil pred mano. Čutila sem, da se me boji, da sem premočna zanj. Da ga neizmerno ljubim, da sem preveč divja in neukročena. Preveč samovoljna ženska. Večkrat mi je rekel, da sem nevarna kot volkulja. Najhuje mi je bilo sedeti ob njem, ker sem slutila, da ne bo nikoli moj. Nisem jokala, ko se je končalo. Srečna sem, da se je sploh zgodilo. Nihče na svetu si ne zasluži mojih solz, tisti, ki bi si pa jih, me nikoli ne bi spravil v jok. V življenju obstaja le kratek čas sreče in ta lahko zaobjame vse druge trenutke žalosti in preizkušenj.«

Potem je šla v hišo in prinesla pleteno košarico štrukeljcev, ki jih je spekla. Medtem ko sem jedel odlično pecivo, mi je pripovedovala: »Imela sem sestro, bila je lepotica. Na vsaki veselici so se fantje stepli zanjo. Hiša je bila polna njenih občudovalcev, med njimi je bil tudi fant, ki je živel daleč proč, morda deset kilometrov stran. Starši so bili stari in onemogli, zato je prihajal k nam in opravljal moška dela. Prihajal je popoldne po šihtu in delal do večera, potem je odkolesaril domov. Tih in miren je bil med glasnimi snubači, ki so bili sinovi velikih kmetov. Ti niso pomagali pri delu, le on.

Moja sestra je vzljubila delavnega fanta iz revne družine in se omožila z njim. Ker pri nas ni bilo moškega potomca, je prišel k nam. Tako je bilo. Starši so kmalu umrli in postal je gospodar naše kmetije. Bil je dober gospodar in ljubeč mož. Rodili sta se deklici, in ko sta bili stari pet in tri leta, je moja sestra na hitro umrla zaradi levkemije. Bilo je grozno, posebno zanj, ki je ostal sam z dvema malima deklicama. Kaj sem hotela drugega, postala sem nadomestna mama! Skupaj smo živeli, jaz pa sem ostala doma kot stara teta. Dekleti sta zrasli in se omožili na drugi kmetiji. Rodili so se jima otroci in nekdo od njih bo prevzel tole kmetijo, ko ne bova več zmogla. Ostala sva sama in nekako shajava. Najbolje je imeti toliko, da se shaja.«

Ko je končala je prinesla iz kleti vrček vina in dva kozarca. Nazdravil sem ji in jo vprašal: »Ali ste ga še kdaj videli?« »Nikoli več, niti me ni on obiskal niti jaz njega. Srečujeva se v mojem spominu, saj zato ga tudi imam. In po spominu sem ga tudi narisala, takega, kot je bil takrat. Vrnil se je iz tujine domov umret in pokopan je tamle zgoraj na našem pokopališču,« je pokazala z roko na sosednji grič s cerkvico in dodala: »Tam se bova kmalu srečala.« Droban nasmeh ji je spreletel zamišljen obraz, potem je sklenila dlani in dejala: »Na tem svetu se nič ne izgubi. Kadar koli se je kaj zgodilo, je vselej zapustilo neko sled. Kar delamo zase, umre z nami, kar delamo za druge, preživi. Nesreča se ni rodila z menoj in ne bo z menoj umrla. Vedno bodo dobri ljudje na tem svetu in ti bodo uteha nesrečnim. Svet je narejen iz bolečine, življenje pa iz nežnosti. Tako je to.«

Sedela sva na klopi. Starka je vsak večer po celodnevnem delu sedla na leseno klop pred hišo in gledala sonce, ki zahaja. Takrat sva sedela skupaj in mračilo se je, ko je končala izpoved. Pokrajina se je že zlivala v črnjavo noči, ko sem se poslovil. To je bil najin zadnji pogovor. Zdaj počiva blizu svojega nesojenega ženina na vrhu griča, kjer so pokopane njene sanje.