verboten Odkrito.si

Natalija Verboten žaluje

horoskop-astro Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 19. avgusta

tretje oko, akaša Petisvet

Akaški zapisi dostopni vsakemu, to je pot do njih

vodstvo UKC Svet24.si

Slovenski otroci umirajo, zdravniki pa se kregajo

16-oliver dragojevic Svet24.si

To si je o Slovencih mislil Oliver Dragojević

Niall Horan in Hailee Steinfeld (1) Najstnica.si

Niall Horan in Hailee Steinfeld končno pokazala, ...

Petra_Kercmar_foto_Mankica_Kranjec Njena.si

Z njim na dopustu uživa Petra Krčmar

Ljudje

Možganov ne moremo pretentati

Septembra v Slovenijo prihaja Barbara Oakley, ameriška pisateljica, ki se lahko pohvali z uspešnicami, pa tudi z doktoratom in tem, da je profesorica elektrotehnike in avtorica brezplačnega spletnega programa Learning How to Learn (učimo se učiti), ki ga objavlja Stanford.

Avtor:

Lara Jelen

Značke:

No, tisti, ki jo poznajo in z njo sodelujejo, pa jo najraje opišejo kar kot »hudo faco«. Z njo smo se pogovarjali o šolskem sistemu in učenju nasploh, ki je tako pomembno za nas od ranega otroštva pa vse do pozne starosti. Strokovnjakinja med drugim poudarja, da so se naši možgani sposobni naučiti česarkoli, in zato poziva, da venomer širimo svoje okvire. Tudi če že dolgo ne sedimo več v šolskih klopeh.

Barbara je nedavno posnela petminutne videe o učenju za Microsoftovo izobraževalno platformo, na kateri bodo brezplačno dostopni. A to je le eden izmed njenih projektov, s katerimi želi doseči, da bi se ljudje znali učiti na najboljši možni način in da bi dojeli, kako pomembno je učenje za vse nas. Nikoli se ne bi smeli nehati učiti, poudarja. V Sloveniji bo v septembru imela delavnico Učim (se) učiti, ki se je bodo v prvi vrsti udeležili učitelji, vendar pa so njena (spo)znanja pomembna in koristna za vse nas.

Motivacija mora priti od znotraj.

Čeprav šolarji trenutno še uživajo na počitnicah, smo pogovor s strokovnjakinjo začeli ravno o njih in šolskem sistemu. »Šole pri učencih pogosto ustvarijo vtis, zaradi njih. Učenci lahko zaradi tega pri svojem učenju postanejo odvisni od učiteljev in ocen, ki so prevečkrat njihova edina motivacija. Ko takšne osebe enkrat končajo uradno šolanje, včasih zelo težko najdejo motivacijo znotraj sebe za nadaljnje učenje.« Ponovno bi bilo torej treba definirati, zakaj se ljudje učimo, v šolske programe pa bi morali vključiti predvsem informiranje učencev o tem, kako se učimo, je prepričana. Zadnjih nekaj stoletij se je namreč šolski kurikulum zapolnjeval s tem, kaj se je treba naučiti, namesto s tem, kako se nečesa naučimo. »Pravzaprav do pred kratkim sploh nismo razumeli, kako se naši možgani učijo, kar je zelo podobno ugibanju, kako deluje motor avtomobila, ne da bi pri tem pogledali pod pokrov,« ponudi primerjavo in nadaljuje: »V kompleksen proces, kako delujejo možgani, smo dobili vpogled šele v zadnjih dvajsetih letih. Žal pa se nova spoznanja, ki bi lahko v veliki meri obrnile proces učenja na bolje, v šolah še ne prakticirajo. Kar je zelo narobe, če vemo, da je ravno sposobnost, da se sploh znamo učiti, eno najpomembnejših orodij, ki ga lahko prenesemo otrokom. Ob prenatrpanih urnikih ne najdejo prostora za te spremembe, četudi bi prinesle veliko koristnega. Barbara zato predlaga, da ta znanja prenesemo šolarjem v sklopu učnih ur biologije. »Učenje navsezadnje vključuje globoke biološke procese. Če bi začeli semester z nekaj informacijami o nevrološkem procesu učenja, bi učenci to znanje lahko s pridom uporabili v celotnem šolskem letu in tudi pozneje v življenju. Učenci bi se bolje odrezali tako pri biologiji kot pri vseh drugih predmetih.

Misli, ki sprožajo bolečino.

Poznavanje imen delov možganov in njihovih nalog še zdaleč ne izboljša našega učenja. Obstaja toliko (veliko bolj praktičnih) in uporabnih informacij, ki bi jih bilo dobro poznati, pojasnjuje sogovornica. »Na primer, ko samo pomislite na nekaj, česar ne marate ali ne želite narediti, se vam v možganih aktivira center za bolečino. To je razlog, zakaj s kakšnim opravilom tako odlašamo. Ker se že zaradi misli na to opravilo ali dejavnost počutimo neprijetno, poskušamo svojo pozornost preusmeriti na nekaj drugega in se tako zamotiti. Dobra novica je, da 'bolečina' izgine in nam odleže po 20 minutah, ko se lotimo obveznosti, ki nam niso najljubše – tudi če je to pospravljanje.«

S tehniko pomodoro boste odnesli več.

Zelo dobra tehnika tako za učence kot za odrasle, ki se izobražujejo v okviru svoje službe, je tehnika pomodoro, izvemo. Ime je dobila po kuhinjski uri v obliki paradižnika, izumil pa jo je Italijan Francesco Cirillo. Pomodoro bo prekinila vaše odlašanje z učenjem, v praksi pa jo izvedete tako, da izklopite vse motilce – utišate telefon, da vas med delom ne motijo klici in sporočila, se odjavite iz družbenih omrežij, ki bi vam med delom na ekran izpisovala sporočila prijateljev ... Nato si nastavite štoparico na 25 minut. V tem času se posvetite izključno učenju oziroma tistemu, kar pač morate storiti. Tudi če vam misli odtavajo, se takoj vrnite nazaj na to, kar počnete. Ko preteče teh 25 minut, nastopi najlepši del. Pet ali deset minut relaksacije. V tem času počnite, kar vas je volja. Nagradite se s tistim, kar imate radi. Privoščite si sladoled, zazibajte se v viseči mreži ali odgovorite na klice prijateljev. S tovrstnim nagrajevanjem po pridnem delu boste svoje možgane natrenirali, da ne bodo uživali samo med odmori, temveč tudi med delom, ki ga izvajate pred vsako takšno pavzo. Medtem ko boste vi uživali svoj prisluženi odmor, pa bodo vaši možgani utrdili znanje, ki ste ga pridobili malo prej.

Počasi se (lahko) pride še dlje.

Barbara opaža, da sploh otroci pogosto pridobijo odklonilen odnos do učenja, kadar opazijo, da njihovi sovrstniki hitreje napredujejo oziroma nova znanja osvajajo z manj truda. »Če bi jih naučili, kako delujejo možgani, bi spoznali, da se lahko sami nečesa naučijo še bolje, tudi če za to morda porabijo več časa in truda. Tudi če za usvajanje znanja porabijo več časa, se v resnici lahko naučijo bolje, kot so tega sposobni možgani 'dirkalnega avta',« poudarja in doda, da se otroci najbolje učijo, kadar imajo upanje. Zato je ključno, da jih seznanimo s prednostmi navidezne pomanjkljivosti, kot sta počasno učenje ali slab spomin. Slab spomin pri ljudeh spodbuja ustvarjalnost, počasnim talentom, kot imenujemo učence, ki se počasi učijo, pa omogoča, da lahko pridejo do opažanj in sklepov, ki jih lahko spregledajo celo geniji.

Prednost manj inteligentnih.

To, da smo že po naravi inteligentni, nam sicer pride v življenju zelo prav, vendar pa lahko ravno inteligenca pametnim ljudem povzroči presenetljive težave. Ti se namreč lahko navadijo na to, da imajo vedno prav, celo takrat, ko prehitro napravijo sklepe. Občutek imajo, da sploh ne potrebujejo podrobne razlage, ker tako dobro poznajo situacijo ali neko področje. Svojo inteligenco uporabljajo kot opravičilo za svoje napake in se pri tem za nameček še prerekajo, zakaj so v resnici imeli prav, namesto da bi preprosto priznali svojo zmoto. Na videz manj inteligentni ljudje, ki so fleksibilnejši, lahko ravno zaradi tega včasih rešijo problem, ki ga niso sposobni razvozlati niti najbriljantnejši ljudje. Ko povprečna oseba opazi svojo napako, jo popravi, izboljša svoje razumevanje in svoje početje ponavlja tako dolgo, dokler ne pride do pravega oziroma pravilnega sklepa.

Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.