verboten Odkrito.si

Natalija Verboten žaluje

horoskop-astro Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 19. avgusta

tretje oko, akaša Petisvet

Akaški zapisi dostopni vsakemu, to je pot do njih

vodstvo UKC Svet24.si

Slovenski otroci umirajo, zdravniki pa se kregajo

16-oliver dragojevic Svet24.si

To si je o Slovencih mislil Oliver Dragojević

Niall Horan in Hailee Steinfeld (1) Najstnica.si

Niall Horan in Hailee Steinfeld končno pokazala, ...

Petra_Kercmar_foto_Mankica_Kranjec Njena.si

Z njim na dopustu uživa Petra Krčmar

Ljudje

Ko greste tja, pustite telefon doma!

Priznam. Za Lavričevo kočo do nedavnega sploh še nisem slišala. Pa je pravi biser, ki stoji na vzpetini na Gradišču, ki se pne nad Šentvidom in Stično na Dolenjskem.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Lavričeva koča ima imenitno sosedo, podružnično cerkev sv. Miklavža, ki se ponaša z zanimivo zgodovino, saj se omenja že leta 1250. Razgled na okoliško dolenjsko gričevje pa človeka očara in začara. Koča je lepo urejena, za obiskovalce je odprta vsak konec tedna, duša in srce življenja v Lavričevi koči pa je 60-letni Maks Jerin. Človek, iz katerega zamisli kar bruhajo, tako zelo, da mu je težko slediti. Njegove ideje vključujejo podzemne jame, vinsko klet v obliki Slovenije in palčke.

Na Maksa Jerina me je opozoril znanec, ki dobro pozna Slovenijo, saj jo je že večkrat prečesal po dolgem in počez. »Madonca, tegale Maksa in njegovo Lavričevo kočo pa moraš predstaviti v Zarji! To je človek, ki ima zamisli za deset normalnih človeških življenj!« Pa sem šla v akcijo. In ni se izteklo čisto po moje. Maksa sem po telefonu še priklicala, za medije pa ne bi nastopal. »Nikar ne hodite, v časopise ne grem, jaz sem človek, ki se bolj zadaj drži,« je glasno razlagal v telefon. Ko sem mu obljubila, da bo glavna nastopajoča v članku Lavričeva koča, je malo popustil. »No, pa pridite,« je zamomljal, »ampak še enkrat povem, mene kar pri miru pustite. O koči pa le napišite kaj.« No, na koncu se je vse dobro izteklo, saj sva bili s fotografinjo »kar luštni«, kot je na koncu obiska rekel Maks. In nekaj malega je povedal tudi o sebi.

Maksa ni, je šel v dolino. Lavričeva koča je dostopna tudi z avtomobilom, zato so posebno veseli vsakega obiskovalca, ki je na invalidskem vozičku. Gibalno oviranim ljudem se redko ponudi priložnost, da bi doživeli tako fantastičen razgled. Prav o tem sem premišljevala, ko sem se napotila proti koči. Tam naju je pričakalo pravo delovno vzdušje. Mladec in malo starejši gospod sta vihtela lopato in nekaj zidala. Pozdravili smo se, predstavila sem naju in povprašala po Maksu Jerinu. Mladenič je lopatal še naprej, starejši pa je odgovoril, da ga ni, da je šel po opravkih v dolino. Bila sem začudena, saj sva se dva dni prej z Maksom dogovorila, katero uro bova s fotografinjo prišli. No, sem si mislila, očitno je tale Maks Jerin res en poseben tič. Ko vprašam, kdaj približno se vrne, dobim odgovor, da se pri njem nikoli ne ve. Za sekundo nisem vedela, kaj narediti, potem pa se mi je pogled ustavil na mladeniču, za katerega se je pozneje izkazalo, da je Maksov sin David. In se mi je zdelo, da se malce muza. Takoj me je presvetlilo: govorila sem z Maksom Jerinom in v zadovoljstvo obeh moških mu je uspelo naplahtati naivno novinarko! Meni se je pa odvalil kamen od srca, da je moj sogovornik tukaj, in ne v dolini.

Na Lavričevi koči že več kot pol življenja. Maks Jerin je pred več kot tridesetimi leti hodil v službo v Ljubljano. »Vsak dan sem se vozil iz Šentvida pri Stični v Ljubljano in nazaj. Delal sem kot ekonom in nisem našel zadovoljstva v svojem delu, še manj pa v vsakodnevni vožnji,« pripoveduje. Maks je človek, ki o svojih problemih razmišlja, mozga. »Iskreno sem se vprašal, kaj sem naredil za to, da mi ne bi bilo treba vsak dan v Ljubljano. In sem se kar takoj odločil – pustil bom službo v Ljubljani, grem na Gradišče, na Lavričevo kočo!« Rečeno, storjeno. Brez velikih besed in priprav. Zdaj je tu gori že več kot 30 let. »Veste, sem enkrat v eni malo 'boljši' družbi vprašal tole: če je človek bukselj, ampak je vse življenje srečen, a je kaj narobe s tem?« Prisotni »dohtarji« so bili tiho, Maks pa se je samo režal. »Ja, jaz sem na Lavričevi koči zadovoljen! Pa še nekaj vam povem – če si dober človek, je lepo živeti.« Po njegovem je dober človek tisti, ki dela za dobro drugih, tak človek zna svoje interese preprosto izključiti. Maks, ali ne bi vključil v svojo ponudbo na Lavričevi koči tudi kakšnega izobraževanja za naše politike?

maks2.jpg
Sin Robi, ata Maks, mama Sonja, hči Urša. David manjka, je šel k frizerju.
Mateja J. Potočnik

Brez družine ni nič. Še preden je prišel na Lavričevo kočo, je vedel, da si enkrat želi delati tam. »Pred 35 leti sem začel delati v Planinskem društvu in začel sem tudi s pohodi po hribih. Do takrat sem mislil, da smo mi Dolenjčki ta glavni, saj veste, liter šnopsa, družba in kmalu je ves svet naš! Začel sem se družiti z ljudmi, ki so hodili po vršacih, z Gorenjci, ki imajo gore v krvi in z njimi podobnimi. Takrat sem začel razmišljati, da tudi na našem koncu potrebujemo kakšno kočo, in v misli mi je hodila zapuščena Lavričeva koča,« se spominja. To je tudi čas, ko je Maks prenehal piti in kaditi. Vse drugo je zgodovina. Maks je na Lavričevi koči in okolici naredil čudeže. »Sam ne bi zmogel. V oporo mi je bila in mi je še vedno družina, moja 'lubica' Sonja in najini trije otroci,« je sicer malce trdo, ampak iz srca povedal Maks. In seveda vse takoj obrnil po svoje, na šalo. »Sonja je še vedno, po toliko letih moja 'lubica', zato, ker nisva poročena! Brez nje ne bi bilo nič in sploh si ne predstavljam, da bi dobil boljšo, ko je že ona tako fajn!« Jaz pa v smeh! Odrasli otroci David, Robi in Špela so jabolka, ki niso padla daleč od drevesa. Lavričeva koča se jim pretaka po krvi, očetu pa skrbno pomagajo pri njegovih, včasih tudi norih projektih. Ja, po »fotru« so se vrgli, tudi v tem, da ne marajo nastopati v medijih, za skupinsko fotografijo sem jih tako rekoč lovila po vsem Gradišču. No, David mi je uspešno ušel. Da gre k frizerju, je rekel in odšel. Zato na skupinski fotografiji manjka.

Umetnik in snovalec. Na Gradišču je poleg koče nekakšna forma viva, saj tukaj domuje Društvo kiparjev z motorno žago, na bližnjem travniku pa je razstavljenih kar nekaj lesenih kipov. »Tale travnik se enkrat na leto spremeni v velik atelje na prostem, kjer kiparji z motorno žago ustvarjajo tri dni,« pove Maks. Tudi sam je njihov član, letos so organizirali že šesto srečanje kiparjev.

Ko se z Maksom sprehajava po Gradišču, opazim velik plakat, na katerem piše Ne se sekirat! Radovedno vprašam, kaj naj bi to pomenilo. »Ah, to je slogan prvega državnega prvenstva v metanju sekire, lenobno odgovori Maks. Seveda sem prepričana, da se spet šali, in mu ne nasedem. »Ne, ne, to ni šala, v resnici organiziramo to tekmovanje,« je postal resen. »Veste, če malo pomislite, in jaz sem premišljeval o tem kar veliko, sta samo volk (pozneje pes) in sekira ostala s človekom od pradavnine. Ali ste kdaj doživeli, da bi kdo zavrgel sekiro, kar tako? Ne, človek jo še danes vedno spoštljivo odloži na njeno mesto.« Poslušam ga z odprtimi usti. »No, in iz tega je prišla zamisel, da bomo priredili tekmovanje v metanju sekire, ki bo tukaj pri nas 8. septembra letos,« spet dobi hudomušen izraz. Če ne verjamete, pridite pogledat, zagotovo bo zabavno. Povedati je treba, da Maks organizira samo dogodke, za katerimi stoji njegovo srce. »Jaz pač nisem tip, ki bi lahko organiziral kakšne masovke samo zato, da je dobiček. Ne, meni je pomembno, da v stvar, ki jo organiziram, tudi verjamem z vsem srcem.«

Nore ideje, ki jih uresničuje! Tale Maks Jerin je res en prav poseben možakar. Poleg kiparjenja z motorko, v katerem je precej dober, je tudi strasten ljubitelj in poznavalec zgodovine. O preteklosti govori s tako strastjo, da si zlahka predstavljam, kako je bilo pred približno tri tisoč leti na teh koncih. »Predstavljajte si, da je leta 800 pred našim štetjem tukaj živelo okoli tri tisoč ljudi, ki so bili obdani z 2200 metri zidu, ki je bil tri metre visok in prav toliko širok. To je bilo pravo mesto in zato ni čudno, da je tukaj toliko arheoloških najdb,« mi razlaga tako živo, da si skorajda predstavljam takratne ljudi, ki so živeli tukaj. »Veste, Gradišče ima res veliko zgodovino,« še pove Maks, živa zgodovinska enciklopedija.

Maks prav zaradi dobrega poznavanja in spoštovanja krajevne zgodovine obnavlja stvari v duhu te zgodovine. Upošteva tudi naravo, ki jo naravnost obožuje. »Veste, sem kar jezen, ko vidim pohodnike tod okoli, ki jim iz ušes visi polno 'dratov in špag'! Stran naj vržejo hudiča, pa poslušajo naj ptičke in zvoke gozdov! To je najlepša muzika,« se huduje Maks.

Povprašam ga, kaj zdaj trenutno gradi s sinovoma, včasih pa tudi s prijatelji, ki pridejo na pomoč. Pokaže mi nekakšno ploščad, ki je sezidana iz 70 ton kapnikov, ki so jih vse pripeljali iz Črnega Kala, kajti samo tam se jih da uradno dobiti. »Moja vizija je, da sezidamo tukaj prostor, na katerem si bodo lahko obiskovalci na velikem ekranu ogledali, kaj je pod njimi. Pod nami so namreč kraške jame, saj je celo Gradišče 'naluknjano', pod nami se raztezajo kilometri in kilometri kraških jam,« spet strastno razlaga Maks. Mene pa očarajo svetleči kapniki, ki jih je uporabil za gradbeni material. Po Maksovem pripovedovanju si zlahka predstavljam, kako bo, ko bo stvar dokončana. Res noro!

Več v Zarji št. 31, 31. 7. 2018.