klara hrovat vidmar (1) Odkrito.si

Visoka cena zmage Klare Horvat Vidmar

horoskop, astrologija Svet24.si

Horoskop za sredo, 20. junija

Volkulja Svet24.si

FOTO: Končno znano, kaj ta skrivnostna zver ...

FOTO1 Dojencki Svet24.si

Kradli slovenske otroke in jih prodajali na Zahod?...

Hailey Baldwin-justin bieber-poljub Najstnica.si

Hailey Baldwin in Justin Bieber ujeta med ...

adelma Petisvet

Iz njenega groba v Konjicah seva zdravilna ...

ljubezen po domače5 Njena.si

Velika prelomnica za parček iz šova Ljubezen po ...

Ljudje

Človeške stiske nimajo urnika

Robin Turk, sloki 54-letni ekonomist po izobrazbi, ki je večino svojega življenja preživel v Ljubljani, je na začetku devetdesetih stopil na pot uspešnega podjetnika. Strastno rad je potoval po svetu in iz te strasti je zrasel uspešen posel.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Bil je eden prvih, ki je organiziral potovanja na drugačen način, ko smo bili vajeni dotlej. Njegova turistična agencija Tao je bila izjemno uspešna, za Robina pa je posel z leti postal rutina. Kljub uspehu se notranje ni počutil izpolnjenega. Nekaj je manjkalo, notranja nuja ga je zapeljala na čisto drugo pot.

Hočem pomagati! Pred več kot četrt stoletja je spoznal, kaj mu manjka v življenju. Po ogledu filma o dekletu, zasvojenem z drogo, ga je prav zasekalo, da mora pomagati, bilo je kot nekakšno globoko spoznanje.

»Hecno, da me je pritegnila prav zasvojenost z drogo, saj sem bil na tem področju pravi teleban,« smeje pripoveduje Robin, ki v življenju nikoli ni pokadil cigarete ali bil pijan, kaj šele da bi imel izkušnje s prepovedanimi substancami. Ob pripovedovanju o svojih začetkih se spomni, kako mu je nekdo v indijski Goi ponujal hašiš. Prav zabodeno ga je gledal, saj preprosto ni dojel, kaj hoče indijski »diler« od njega. Šele prijatelj, ki je bil z njim, mu je razložil, kaj mu človek ponuja.  Robin Turk živi namreč precej asketsko, velik del svojega prostega časa namenja športnim dejavnostim in tudi svoje varovance vodi po športnih poteh. Prav nenavadno je, da je v sebi začutil tako močan klic po pomoči zasvojenim ljudem. »Če pomislim, da mi je na nekem potovanju po Indiji vedeževalec z dlani povedal, da imam dve izraziti črti različnih življenjskih poti, ni to nič čudnega,« se spominja svojih začetkov dela na tem področju. V življenju je res možno vse, tudi to, da človek, ki ni, malce karikirano rečeno, vedel, kako je videti džoint, postane laični terapevt za zasvojene s prepovedano drogo.

Prostovoljec brez organizacije. Robinova želja po pomoči je bila očitno prava in močna. »Želel sem se kot prostovoljec priključiti kakšni nevladni organizaciji, ki pomaga zasvojenim, vendar je takrat, leta 1995, nisem našel.« Vedel je, da o zasvojenosti nima dovolj znanja in da se mora o tem izobraziti. Takrat v Sloveniji še ni bilo nobene nevladne organizacije, ki bi pomagala zasvojenim in hkrati izobraževala prostovoljce. »Ker nisem vedel, kako naj začnem, sem se priključil zaupnemu telefonu ZA-TE in se vključil v njihovo izobraževanje. Dve leti sem tam delal kot prostovoljec.« 

Kasneje je bil v prvi generaciji prostovoljcev v projektu Človek. Izpolnila se je njegova srčna želja, začel je delati z zasvojenimi. »Joj, kar na smeh mi gre, ko se spominjam svojih začetkov. Bil sem strašansko naiven. Ko sem šel prvič z njimi na tabor, nekam na Gorenjsko, se je mularija zaprla v 'sekret'. Jaz pa sem tulil, naj odprejo, trkal in butal po vratih. No, na koncu sem ugotovil, da sploh niso zaklenjeni! Ali pa to, ko je bilo ponoči razgrajanje, mulci so delali  'kažin'. Mentorica me je spraševala, kaj je bilo, jaz pa nisem imel pojma! Pa me je ukorila, da bi kot vodja pač moral vedeti kaj o tem! Skratka, na preži bi moral biti noč in dan! To je bilo strašno naporno, s tega prvega tabora sem odšel z močnimi čustvi, bilo mi je tako hudo, da sem se kar razjokal,« iskreno pripoveduje Robin. Takrat se je spraševal, ali se je sploh prav odločil, ali je to res delo, ki si ga želi opravljati. Bilo je veliko samoizpraševanja, na koncu pa je ugotovil, da se vidi v tej vlogi. »Res pa je tudi, da sem si v življenju vedno izbiral težje poti,« malce pomodruje.

Adijo, Tao, dober dan, Človek. Dveletno izobraževanje pri projektu Človek, kjer se je šolal za laičnega terapevta, mu je prineslo veliko spoznanj. »Predvsem o sebi, zame je bilo to izobraževanje pravzaprav zdravilno. Imel sem čisto zgrešeno predstavo o tem, kaj naj bi delal z zasvojenimi. Spomnim se nekega dogodka, ko sem peljal skupino mladih v kino. Starši so mi dali denar za vstopnico in kakšen priboljšek. Mularija si je izbrala čokoladne bombone – z alkoholom! Jaz pa tega sploh nisem opazil. Potem pa so se na vsa usta hvalili pred drugimi, da jim je Robin omogočil nakup alkoholnih bombonov. No, take traparije so me veliko naučile,« se danes smeje svojim začetkom. To je bil čas, ko je bil zasut z delom, saj je ob prostovoljnem udejstvovanju še vedno uspešno vodil svojo turistično agencijo Tao, ki je stranke vodila po svetu precej pustolovsko, saj niso imeli vnaprej rezerviranih prenočišč ali najetih lokalnih vodnikov. V tistem času je prevzel v projektu Človek delo v sprejemnem centru, to je bil hkrati prvi program pomoči kakšne nevladne organizacije v državi. Kako nujno potrebno je bilo to, je pokazal naval na center, hiša je bila polna, da je pokala po šivih. Robin Turk je zato zasnoval pripravljalni program za vstop v dnevni program, pripravil je vse, kar je bilo potrebno za vzpostavitev, vključno s prostovoljci. Sam pa se je tudi maksimalno angažiral pri pomoči zasvojenim. Vsako drugo soboto je zasvojence nekam peljal. Pa to niso bili kakšni lahki »špancirji«, s kolesi so, na primer, prevozili sto kilometrov, peljal jih je na plavanje in jih gnal, da so se še v vodi potili, tudi hribolazili so. »Ja, veliko so jamrali, priznam, ampak na koncu so bili pa vsi globoko zadovoljni.« Za svoje varovance je naredil vse, kar se je brezplačno dalo storiti. Sam je skorajda izgorel, delo na dveh koncih pa mu je nato postalo nesmiselno.

Po tehtnem premisleku se je odločil in sprejel službo pri projektu Človek; tam je postavil tudi program Alfa za ljudi na substitucijskih sredstvih. Agencijo Tao je leta 2000 prodal. Kaj pa njegova strast do potovanj? »Edini pogoj, da sprejmem ponujeno službo, je bil, da imam dovolj dopusta za svoja potovanja,« se nagajivo zareži. 

Drogirajo se že osnovnošolci. Robin Turk je danes že star maček pri delu z zasvojenci in nič več ga ne morejo naplahtati. To so prinesla leta izkušenj z njimi. Po zaposlitvi v društvu Up leta 2004, kjer je še vedno zaposlen, je vzpostavil program pomoči mladim in njihovim družinam.  »Veste, včasih so začeli posegati po drogah srednješolci, danes pa to počno že učenci osnovnih šol,« ugotavlja kot poznavalec. Dvakrat mesečno dela tudi v Trbovljah, kjer je prav tako postavil program pomoči, preostale dni pa v centru delajo izurjeni prostovoljci.

Trdo in naporno delo. Robinovo delo je naporno in izčrpavajoče. To prizna tudi sam, saj pravi, da je po telefonu na razpolago vsak dan od šestih zjutraj do polnoči. Tudi sobote in nedelje. »Res je naporno, ampak postaviti urnik človeškim stiskam in težavam se pač ne da. Hvala bogu, da imam do svojega dela zdravo distanco. Če je ne bi imel, bi že zdavnaj pregorel,« prizna. Njegovo delo je raznoliko, »saj se mi zgodi, da me najprej pokliče udeleženec programa, ki je imel za seboj neuspešen poskus samomora, v naslednjem klicu pa me nekdo drug sprašuje, ali imamo še kaj vstopnic za predstavo v Drami …« Stvarno pove, da sicer dosledno postavlja meje, a so žal kdaj rezultati nezadostni, in doda, da tako pač je v življenju. 

Več v Zarji št. 22, 29. 5. 2018.