Ljudje

V romanih zmagajo slabi, v življenju pa dobri fantje

Anna Campbell, pisateljica in založnica lastnih romanov

Skoraj gotovo vam je katera od njenih knjig že prišla v roke. Ta na fotografiji ima zgovoren naslov: Sedem noči v falotovi postelji. Romantični fitnes za razočarane ženske? Tisto pač, kar z veseljem vzamete s sabo na plažo ali kadar hočete dati možgane na pašo. S čimer ni prav nič narobe, da ne bo pomote. A vseeno nas je zanimalo, zakaj so si junaki v ljubezenskih romanih tako do pičice podobni: divji, grobi, na začetku neukrotljivi, junakinji se zdijo odvratni, a jo skrivnostno privlačijo. In potem se med njima zgodi čudna kemija … No, saj poznate nadaljevanje. Kliše? Ki pa nezadržno privablja milijone bralcev po vsem svetu. In avtorici omogoča zelo lagodno življenje.

Z osmimi leti je napisala prvi roman. In vse do 45. leta jih je pisala in pošiljala založnikom. Zaman. Ko pa se je po obdobju obupa le pozanimala, kakšne romane kupuje trg in kakšne ljubijo založniki, so se zanjo kar naenkrat potegovale tri založbe. Odtlej je polno zaposlena pisateljica. Še več. Ustanovila je lastno založniško podjetje, ki izdaja samo njene romane. In izvrstno živi od tega. Na vzhodni obali Avstralije, od koder je tudi doma. Njene knjige so prevedene v dvajset jezikov in je dobitnica mnogih mednarodnih knjižnih nagrad.

Slovenski oboževalci. V Slovenijo je prišla, ne boste verjeli, na lastno željo. Namenjena je na Hrvaško, v Dubrovnik, kjer naj bi zaključila štirimesečno turnejo po Evropi. V Sloveniji ima namreč oboževalce, bralce, s katerimi si dopisuje na družabnih omrežjih, pa si je zaželela priti še k nam. In je navdušena. »Ko je izšla moja prva knjiga, so mi začeli iz Slovenije pisati čudovita pisma, spodbujali so me, predvsem blogerki Mateja in Irma, ki sta ustvarili spletno stran na Facebooku Čarobna romanca. Z njima se bom, upam, srečala danes zvečer. Pa še z drugimi, seveda. Slovenija je res čudovita, stari del Ljubljane mi je še posebej všeč. Rada imam arhitekturo, stil art nouveau, zato sem občudovala Grand Hotel Union. Šli smo tudi na Bled in v Bohinj, se vozili po pokrajini, ki je kot iz pravljice. Ali filma Moje pesmi, moje sanje.«

Bo naslednji roman o Bohinju? Vprašam jo, ali bo morda svoj naslednji roman postavila v naše kraje, na Bled ali v Bohinj. Zasmeje se, da to sploh ni nemogoče, da ves čas dobiva ideje za zgodbe, pove, da je tudi lord Byron hodil tod okrog, bil je v Grčiji in v Albaniji, morda tudi na Hrvaškem, to bo še raziskala. Anna namreč piše zgodovinske ljubezenske romane, svoje zgodbe vedno postavi v prvo polovico 19. stoletja. Tudi Dubrovnik, ki ga bo obiskala v prihodnjih dneh, bo idealen za kakšno njeno mračno zgodbo, ki se na koncu reši. Mimogrede, zakaj ljubezenski roman potrebuje zgodovinsko okolje? »Rada imam to dodatno dimenzijo in obdobje prve polovice 19. stoletja, ko so bila pravila postavljena zelo trdno. V modernih romanih ni nobenih pravil, zato so zgodbe drugačne. Moji ljudje pa morajo kršiti pravila, ko se zaljubijo, da so potem lahko srečni. Pravila takratne družbe so bila zelo stroga, ko si se poročil, se nisi mogel ločiti, bil si prisiljen, da stvari rešiš znotraj zakona. Ljubljenje z moškim zunaj zakona je bilo zelo tvegano. In vse to imam zelo rada. Pa takratna oblačila naravnost obožujem,« se glasno smeje Anna. Na naslovnicah njenih knjig se bleščijo lepotice v zlatih in srebrnih dolgih toaletah, ob njih pa so izjemno dobro razviti mišičasti moški, ki bi si jih menda poželela vsaka ženska.

Lepotica in zver. A zakaj so moški v ljubezenskih romanih, tudi njenih, na začetku temne, skrivnostne, nič kaj prida osebe, v katere se ženske zaljubijo z vso strastjo? Mar zato, ker se to dogaja tudi ženskam v resničnem življenju? Anna se spet smeje: »Mislim, da se res zaljubijo v take, tudi v resničnem življenju, a v življenju je to ponavadi narobe, zgrešeno, v mojih romanih pa ne! Ženske imajo rade barabe, slabe fante. Rade imajo nevarnost. Heathclifa  recimo (temačen moški iz romana Viharni vrh Emily Bronte, op. a.). Želijo ga rešiti, izboljšati, spreobrniti. Če je imel prej celo kopico žensk, želijo biti one potem edine, češ da so ga spreobrnile v moškega za eno žensko. To je vznemirljivo. Kar poglejte filme: v njih tudi nastopajo sami slabi fantje, nikoli dobri. Ti so dolgočasni. A ti zmagajo v resničnem življenju,« se gromko smeje pisateljica. »V pravem življenju zmagajo moški s službo in denarjem. Vsaj proti koncu življenja. V mojih knjigah so na začetku temačni, ko pa se zaljubijo, se spreobrnejo in na koncu so prav prijetni. A še vedno vznemirljivi. In zato jih imajo ljudje radi. Ker so moji romani kot pravljice. Kot Lepotica in zver. Lepotica gre v nevarnost, da bi rešila zver. In ta se na koncu spremeni v princa. Deluje!« (smeh)

Težak začetek. Anna nikakor ni postala pisateljica čez noč. »Ko sem bila stara sedem let, sem v spisu napisala, da bi rada postala naslednja Enid Blyton (angleška otroška pisateljica, op. a.). Prvo knjigo sem napisala pri osmih letih in do 45. leta mi niso objavili prav nobene,« se dobrovoljno spominja grenke preteklosti zavračanja. Toda bila je vztrajna. Opravljala je začasna dela, v trgovinah, hotelih, da je lahko pisala, nihče ni verjel vanjo, še njena starša ne. Tudi sama je pri 35 letih izgubila upanje, nehala pisati za 18 mesecev, a je bila zaradi tega zelo nesrečna, nato pa se je vseeno odločila, da preuči knjižni trg, vsebine, ki zanimajo založnike, prej je namreč pisala samo o tem, kar je zanimalo njo. Začela je pisati popularne reči, poiskala je nekaj nasvetov o boljšem pisanju in potem se je začelo dogajati. Kar trije založniki hkrati so se trgali za njeno knjigo o kurtizani (pri nas še ni prevedena), priredili so dražbo in takrat je Anna zaslužila toliko, da je lahko postala pisateljica za poln delovni čas. »To je bila zelo mračna zgodba, moški lik je bil izjemno poškodovan, ženska se je preživljala s seksom, bilo je veliko emocij, ljudje so bili razburjeni ob branju. Tako so se moje sanje uresničile, bilo je zelo vznemirljivo,« zaključi zgodbo o začetku svojega uspeha Anna.

Celoten članek o avstralski pisateljici si lahko preberete v 20.številki revije Zarja (14. 5. 2018).