verboten Odkrito.si

Natalija Verboten žaluje

horoskop-astro Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 19. avgusta

tretje oko, akaša Petisvet

Akaški zapisi dostopni vsakemu, to je pot do njih

vodstvo UKC Svet24.si

Slovenski otroci umirajo, zdravniki pa se kregajo

16-oliver dragojevic Svet24.si

To si je o Slovencih mislil Oliver Dragojević

Niall Horan in Hailee Steinfeld (1) Najstnica.si

Niall Horan in Hailee Steinfeld končno pokazala, ...

Petra_Kercmar_foto_Mankica_Kranjec Njena.si

Z njim na dopustu uživa Petra Krčmar

Ljudje

Lažje je zasaditi drevesa kot spremeniti miselnost ljudi

Adilson in Edi vračata življenje na opustelo zemljo

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Brazilski par Edi Oliveira in Adilson Brito, ki sta zadnji mesec pohajkovala po Sloveniji, sta si našo deželo izbrala, ker je tako zelo zelena, ker je pri nas še vedno mogoče najti neposreden stik z naravo, najbolj pa ju je navdušila tišina – takšno v Braziliji lahko doživita le sredi gozda, pravita. »Tu dejansko lahko prisluhneš naravi!« Med potovanji iščeta primere dobrih praks, ki bi jih lahko uporabila pri uresničevanju svojega projekta, v okviru katerega zadnjih devet let z avtohtonimi drevesi zasajata zapuščeno (izsekano) brazilsko zemljo. »Zasaditi drevesa je lažji del projekta, težje je ljudi prepričati, da se jih tega čim več loti in da je ne nazadnje od tega mogoče tudi (pre)živeti.«

Za potovanje po Sloveniji sta izbrala način wwoof – v zamenjavo za prenočišče in hrano na ekoloških kmetijah ponujata svoje delo, pomoč pri domačih opravilih. »Tako spoznavava ljudi in njihovo življenje,« razložita. Veliko stvari ju je navdušilo in presenetilo v naši državi, recimo urejenost, čistost, varnost, neverjetna tišina, povezanost ljudi z naravo, naša vse večja težnja k samozadostnosti, najbolj pa ju je presenetilo, da ima toliko ljudi svoje vrtičke, kjer si pridelujejo osnovno zelenjavo. »Nama se to zdi neverjetno. To je odlična ideja. Čeprav ste morda zemljo v preteklosti za nekaj let opustili, se vračate na kmetije, na zemljo. Tako ustvarjate kakovost hrane. V Braziliji je pa toliko neizkoriščene zemlje! Osemdeset odstotkov brazilske zemlje pripada dvajsetim odstotkom velikih kmetov, ki zemljo tretirajo s pesticidi, izkoriščajo delovno silo, pridelke pa izvažajo. Dvajset odstotkov zemlje pa pripada osemdesetim odstotkom majhnih kmetij, ki proizvedejo sedemdeset odstotkov vsega, kar Brazilci pojemo, preostalo izvažamo na Kitajsko, v Ameriko, Evropo. Brazilci nimajo nič proti gensko spremenjenim organizmom in kemičnim sredstvom, s katerimi tretirajo zemljo in rastline. Zasledil sem podatek, da povprečen Brazilec na leto zaužije sedem litrov kmetijskih strupov, kar nas uvršča na prvo ali drugo mesto v svetu. Ljudje živijo v vaseh sredi polj, jedo pa industrijsko hrano, ki jo kupujejo v trgovinah. Tu je nekaj hudo narobe! Vendar se tega ne zavedajo, sicer bi imeli svoje vrtove. Na vasi, kamor sva se preselila iz velikega mesta Curitiba, ima morda le deset odstotkov ljudi svoje vrtove. Vendar majhne stvari delajo velike spremembe,« je prepričan Adilson, biolog po poklicu, ki so ga že od nekdaj privlačili gozdovi. Petindevetdeset odstotkov atlantskega gozda je bilo uničenega ob prihodu Portugalcev v Brazilijo. »To je bila prva zemlja, ki so jo poselili, gozdove pa izsekali. Največ gozda so uničili v zadnjih dvesto letih. Za atlantski gozd je bila značilna neverjetna raznolikost – več kot tisoč vrst dreves, več kot štiristo vrst sesalcev in 800 vrst ptic ga je poseljevalo. Večina živali je izginila ali pa živijo v rezervatih in na posestvih, kakršno je najino.«

Novo upanje za opustošeno zemljo. Ko sta se pred približno desetletjem ponovno srečala (poznala sta se sicer že iz študentskih časov), je bila Edi, ki se je ukvarjala s športno pedagogiko, precej v stresu in se je hotela počasi vrniti na svojih 15 hektarjev zemlje – podedovala jih je od staršev. Adilsonu seveda to ni bilo težko, saj ga je narava vedno privlačila. »Ko sem si prvič ogledoval to zemljo, sva prišla do reke, ob kateri se je na eni strani na dveh hektarjih razprostiral prekrasen gozd, zemlja na drugi strani rečnega brega pa je bila opustošena.« Zemljišča so nekoč oddajali velikim pridelovalcem predvsem soje in koruze, in ti so zgornje plasti zemlje povsem osiromašili. Ko so kmetovanje opustili, je zemljo zarasla trava. »Tudi na drugi strani reke bi moral biti gozd, sem rekel Edi.« In tako se je rodila ideja, da bi zemljo, ki sta jo imela, začela zasajati z avtohtonimi drevesnimi vrstami. Začela sta s tristo sadikami. Vzgojila sta jih sama iz semen, ki sta jih dobila od prijateljev. »Enkrat na mesec sva prihajala in zasadila malo tukaj, malo tam. Iz tega je počasi začel nastajati projekt, začela sva mu vsak mesec namenjati del najinega dohodka.« Najprej sta kupovala mala redka drevesa. Nato sta kupila štiristo sadik sadnih dreves od lokalnega vzgojitelja. Ko sta mu razložila, kaj počneta in kakšne načrte imata, jim je podaril še osemsto dreves in na njihovo zemljo poslal štiri delavce, da so jima jih pomagali zasaditi.

Več v Zarji, 15.5.2018