Ljudje

Razpustiti vojsko in policijo!

Z dr. Iztokom Podbregarjem o prihodnosti slovenske vojske

Imamo preveč vojske? Premalo vojske? Bi ji morali nameniti več denarja ali ga damo že zdaj preveč? Ob divjih debatah, v katerih eni kličejo po 1,2 milijarde evrov, ki naj bi jih v naslednjih nekaj letih vložili v domnevno obubožano vojsko, in drugi po popolni ukinitvi slovenske vojske, je javnost zmedena in v dvomih. Komu verjeti? Je tisto histerično bítje zvona o krizi v vojski morda samo pretkana strategija, da bi namolzli (še) več javnega denarja, je po drugi strani ukinitev vojske preveč radikalna poteza?
O tem smo se šli pogovarjat s človekom, ki o vojski veliko ve, vendar ni tam v službi in torej nima zasebnega interesa, da bi jo branil. In izvedeli, da obstaja tudi – še nepreizkušena – tretja pot, ki bi lahko pripeljala do učinkovitejše in cenejše vojske.

»Kot državljan sem zelo zainteresiran za nacionalno varnost in tak sistem, kot ga potrebujemo v vsakem trenutku. Še toliko bolj pa sem zainteresiran, ker sem nekoč bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, še vedno sem general Slovenske vojske, tudi moj poklic vojaškega pilota je vezan na vojsko, v novejšem času pa me kot profesorja in dekana fakultete za organizacijske vede vojska zanima tudi raziskovalno,« pravi general podpolkovnik profesor doktor Iztok Podbregar. Več let je bil v svetu za nacionalno varnost in bil svetovalec za nacionalno varnost tako predsednika vlade kot predsednika republike. In torej lahko varno domnevamo, da o nacionalni varnosti nekaj ve.

Manj je več. Dr. Podbregar že več let opozarja, da je naš sistem nacionalne varnosti, ko imamo tri ločene sisteme, vojsko, policijo in zaščito/reševanje, vsakega s svojo infrastrukturo, preveč razdrobljen, nepovezan, premalo učinkovit in hkrati prerazkošen za nas, saj so naše finančne, kadrovske in materialne možnosti zelo omejene. »Primer so zadnje poplave v Ljubljani, ki jih je reševalo več sto prostovoljnih gasilcev, ki so zapustili svoja delovna mesta v Prekmurju in prišli pomagat Ljubljančanom, hkrati pa smo v Ljubljani imeli več tisoč poklicnih neizkoriščenih vojakov, ki smo jih plačali za to, da so opazovali prostovoljne gasilce. To so neracionalni nesmisli, pri katerih na enem koncu iz proizvodnje, ki trpi škodo, vzamemo delovno silo in jo damo na drug konec Slovenije, kjer pa že tako imamo plačane vojake, ki so usposobljeni, vendar neuporabljeni. Gre za dvakratni izpad dohodka oziroma neracionalno porabo virov.«

To je dr. Podbregar napisal pred sedmimi leti (v članku za vojaško revijo Sodobni vojaški izzivi, junij 2011) in še vedno drži. Že takrat je predlagal reinženiring, torej popolno prenovo slovenske vojske, ki bi našo vojsko naredila učinkovitejšo in bistveno cenejšo. Tole predlaga: združitev vojske, policije ter zaščite in reševanja v eno organizacijo. Sedanji sistem je za nas predrag in v kriznih situacijah, ko se je treba hitro odzvati, prepočasen. Danes na različnih ministrstvih – obrambnem, notranjem, zunanjem, pravosodnem, pa v Slovenski vojski, Policiji, obveščevalnih službah in zaporih službuje okrog 22.000 javnih uslužbencev. To število bi lahko prepolovili, pravi, to pa bi tudi pomenilo, da bi bilo vse skupaj bistveno cenejše. Kakšna dodatna vlaganja neki, denar bi nam še ostajal!

Kdo še potrebuje 1,2 milijarde evrov? Toda kam z odpuščeno polovico ljudi? Tudi na to je odgovoril že pred leti v istem članku: »Vojsko in policijo je treba s klasičnim stečajem razpustiti, kar so nekateri že uspešno storili. Treba je postaviti skupen, enoten oborožen subjekt nacionalne varnosti, ki ga teorija pozna pod imenom paravojaška sila in ki je sposoben pod enotnim poveljevanjem opravljati sedanje naloge vojske, policije ter zaščite in reševanja. Presežek ljudi bi šel v zasebna varnostna podjetja, nekaj malega za paznike v zapore, drugi pa na prosti trg dela in podobno. Diplomacija bi se iz klasičnih diplomatskih predstavništev spremenila v letečo gibljivo diplomacijo iz Ljubljane ali nekaterih centrov. Obveščevalne in varnostne službe bi združili in obdržali tretjino.«

In še vedno trdi, da bi bilo to ne samo učinkovitejše, temveč tudi ceneje: »Pojavil bi se tudi presežek denarja, ki bi se bolj približal tem kazalcem, ki jih zdaj obljubljamo Natu. Preračunal sem, da če bi ta presežek denarja porabili samo za sedaj predpisane socialne transferje, bi še vedno ostal denar za razvojne projekte. /.../ Če bi se to zgodilo, bi potrebovali manj denarja, dobili pa bi procentualno boljše rezultate. Del tega denarja pa bi lahko namenili za razvoj ali za druga področja.«

Preverimo še enkrat: bi v primeru reorganizacije vojske, kot jo predlaga dr. Podbregar, potrebovali tiste 1,2 milijarde evrov? Ne – plačevali bi manj kot sedaj in dobili več oziroma boljše kot to, kar imamo.

Menze so povsod enake. Popolna reorganizacija se sliši kot zahteven in dolgotrajen projekt. Niti ne, pravi dr. Podbregar, »zagotovo gre za odločitev o spremembi pristopa k nacionalni varnosti. Namesto več subjektov bi imeli enega, torej je treba spremeniti zakonodajo, narediti nov zakon o nacionalni varnosti, sprejem tega bi že vzel nekaj časa, potem bi se pa lotili združevanja sistemov. Na primer, namesto da ima prihodnja vlada ministrstvo za obrambo, ministrstvo za notranje zadeve in ministrstvo za zunanje zadeve, lahko naredi eno ministrstvo za nacionalno varnost in v njem združi vse to. Definitivno je to za države naše velikosti ena od rešitev. Bistveno pri tem je, da ne gre za veliko filozofijo, temveč zelo preprosto stvar. Treba jo je le izpeljati. Nikakor ne potrebujemo spet dvajset let, da bomo to gradili. Menza v ministrstvu za obrambo, pa v ministrstvu za notranje zadeve, pa v ministrstvu za zunanje zadeve je enaka. Kadrovska služba ima podobne postopke, pravna služba tudi …, skratka, to združiti ni problem, če pa vojaka naučimo še nekaterih policijskih nalog in policista nekaterih vojaških ter vse skupaj damo v naloge zaščite in reševanja, bo zadeva bolje delovala. Torej ne gre za kakšno zelo veliko spremembo, vse stvari so pravzaprav rešljive.«

Več v Zarji št. 15, 10.4.2015